Potem sem ugotovila, da ne bo nikoli več isto (Piše: Manca Čampa Pavlin)

Pred desetimi dnevi smo se precej brezskrbno peljali na mini dopust v Kranjsko Goro. Bil je čudovit dan, zapadli sneg je navdušil predvsem otroka, ki sta ga v zadnjem času videla res malo. V hitrem tempu se po navadi dopusta zaveš, ko ga je že konec. Vseeno smo se tokrat malce sprostili. Zadihali. Nič nas ni zares zmotilo, le mene je dušilo. Zdelo se mi je, da kmalu ne bo nič več tako, kot smo vajeni. Da si moram zapomniti vsak trenutek tega oddiha.

Nato smo se vrnili v realnost. In lagali bi tisti, ki bi rekli, da zadnji teden za koga ni bil stresen. Stresno je, ker se moramo razmeram hitro in spretno prilagajati, pri tem pa misliti na marsikaj. Še vedno sem prepričana, da lahko sproščeno delujemo le, če se vnaprej dobro pripravimo, če v glavi natančno preučimo izhodišča, nato pa se prepustimo temu, kar nam prinaša čas.

Ker nam v resnici drugega tudi ne preostane. Ne moremo predvideti poteka v prihodnjih dnevih, tednih, mesecih, lahko pa se naučimo živeti iz dneva v dan ter skušamo opaziti vse, česar do zdaj nismo. Ni nam treba skrbeti, kaj vse moramo uskladiti za naslednji dan, nismo obremenjeni s tisoč in eno stvarjo, ki so v resnici nepomembne. Ta hip bo vse zares počakalo. In v tem se skriva tudi bistvo. Vse lahko zares počaka, le mi moramo priti do tega spoznanja.

Sem prestrašena? Nikakor ne. Počutim se, kot da bi iz mene padla bremena. Bremena skrbi vseh nas ljudi, ki nenehno hitimo. Po dolgem času se počutim, da me nihče ne priganja. Počutim se, da nikomur nisem ničesar dolžna. Otrok ni treba priganjati, ker se mi mudi v službo, iz službe mi ni treba hiteti, ker bi rada v popoldnevu postorila čisto vse; skuhala kosilo, preživela čas v naravi, tekla, pospravila, se z otrokoma igrala, jima zvečer prebrala pravljice, tudi sama prebrala kakšno vrstico knjige in se z možem pogovorila o najnujnejših rečeh. Čas je obstal in vsi smo bolj umirjeni. Dnevi se kar zgodijo, celo brez, da bi pogledovala na družabne medije, ker so ta hip zame izgubili pomen.

Nihče ne ve, kaj se bo zgodilo. Zdi se mi, da je tako kot pri porodu, ko ti pravijo: “Veste gospa, to še ni pravi porod. Dokler se lahko hecate, še ni resno. Ko se bo zares začelo, boste preklemansko dobro to tudi začutili.” In dokler v naravi opazujemo vse, kar smo do zdaj spregledali, mislim, da nas še ni zadelo. Morda nas mora tokrat zadeti v samo srčiko. V najbolj bolečo točko sebstva, kjer bomo kot po težkem porodu iztisnili iz sebe vse bolečine, nato pa sproščeno zadihali.

Če se ne bomo zanašali več na druge, bomo morali ugotoviti, kako bomo stvari rešili sami. In to ni enostavno.

Stiske vseh nas se zares šele začenjajo. Bolj, kot bomo v samoizolaciji, bližje bomo sebi. Če se ne bomo zanašali več na druge, bomo morali ugotoviti, kako bomo stvari rešili sami. In to ni preprosto. Mislim, da nas čaka veliko dela. Takšna izkušnja pa je, ne glede na to, kako hudo se sliši, v resnici vsem poslana v dar. V dar, ki ga moramo sprejeti z odprtimi rokami in se hkrati zavedati, da nič ni večno.

Danes ima hči rojstni dan. V teh dneh ji nisva uspela kupiti darila, kar me je kot mamo zbodlo, vendar bolečina ni trajala. Dan bomo preživeli v naravi. Mi štirje mušketirji. V bližini gozda, kjer po novem hodimo opazovat sončni zahod, bomo nabrali rože za dekoracijo torte, ki smo jo včeraj spekli skupaj. Babice in dedki se bodo javili prek skypa, večer pa bomo zaključili s pečenjem kokic in risanim filmom. Lahko, da bo dan tudi drugačen, že zdaj pa vem, da bo takšen, za v spominsko knjigo, Ula pa bo neizmerno srečna.

Zdi se mi, da se je v res kratkem času zgodilo toliko stvari. Verjamem, da marsikdo čuti globoko bolečino, slej kot prej jo bomo začutili vsi. Kot pravi Raffaele Moreli v knjigi Nismo rojeni za trpljenje, se bolečina pojavi, da bi nas ustavila. “Bolečina vznikne iz globin duše, ki stremi k temu, da bi prekinila pogled prepričanj, vzorcev in gotovosti. Tako ne trpimo zato, ker smo bili zapuščeni, ker nam ni všeč v službi, ker nam je umrla draga oseba. Bolečino občutimo zato, ker nas duša kliče, ker želi, da sledimo svojemu življenjskemu poslanstvu, da uresničimo rastlino, kar v resnici smo.”

Moja tašča pravi, da nam narava želi nekaj sporočiti. Vem, da njo samoizolacija ne bo pretirano prizadela, ker tudi sicer živi skromno in racionalno. Pa vsi mi drugi? Znamo poiskati kraj v naravi, kjer bomo uživali? Se znamo odpraviti na sprehod, brez da bi iskali socialne stike ali razmišljali, kako bomo svojo sliko v naravi objavili na družabnih omrežjih, ker globoko v sebi hrepenimo po potrditvah, ki jih v realni okolici sploh več ne zaznamo? Znamo kuhati, prati, živeti racionalno, pospravljati za sproti, si naložiti le toliko, kot zmoremo in kolikor prenese dan?

Znamo kuhati, prati, živeti racionalno, pospravljati za sproti, si naložiti le toliko, kot zmoremo in kolikor prenese dan?

“Ljudje, ki so se izvlekli iz kriz dobijo nov obraz - postanejo zrelejši, občutljivejši, dovzetnejši. Energijo črpajo iz svoje notranjosti, ne obsojajo drugih, skrbijo zase, ne živijo več v utvarah, postanejo globlji ljudje, manj povšinski, zaupajo življenju.” V to je prepričan Morelli, v to verjamem tudi sama.

In v resnici bi mu morali zaupati vsi. Življenju. Zdaj še bolj, kot kadarkoli prej. Na nas je, da spustimo vse, kar nas ovira na poti. Da zadihamo in pozabimo na vse materialne reči, ki niso nujne. Zdaj so na preizkušnji odnosi, predvsem s samim sabo. Morda bomo morali vsi začeti znova. Brez navlake, ki se je na nas nabrala v vseh teh letih, bomo imeli priložnost, da začnemo od začetka. In to je najbrž nekaj najbolj osvežujočega, kar se nam lahko zgodi.

Kolumne izražajo stališča avtorjev, in ne nujno tudi uredništva Mična.

Ne spreglejte najbolj zanimivih vsebin, prijavite se na e-novice portala Mična --> TUKAJ

Preberite še - Karantena: Kako preživeti čas, ne da bi te zagrabila panika

Morda vas zanima tudi: Pismo moje italijanske prijateljice