Ali hči ne more po svoji poti, ker imam jaz očitno neizživete zgodbe (Piše: Katarina M. Bajt)

Odkar pomnim, sem si želela otroka. Pa ne samo otroka, ampak hčerko. Ko je pred mnogo leti astrologinja gledala mojo astrološko karto, je med drugim razbrala, da bo moj prvi otrok deklica. In da bo prvi otrok mojega takratnega partnerja fant. Ker mi ni šlo v račun, kaj to pomeni, je bila jasna: očitno ne boš imela z njim otroka! In res ga nisem imela.

Je pa bila moj prvi otrok res najbolj ljubka deklica, kar sem jih kdaj videla! Naivno sem si že mnogo pred njenim rojstvom predstavljala, kako mi bo podobna. Morda ne na videz, ampak gotovo bo imela rada iste stvari, imela podoben okus kot jaz in sploh bo pomanjšana jaz. Potem je prišla ona, precej drugačna, kot so bili drugi dojenčki: polovico manjša in lažja, ampak zares najlepši dojenček, kar sem jih videla. Ista astrologinja mi je ob njenem rojstvu podarila njeno astrološko karto.

Opis značaja malega bitja, ki še ni imelo dveh kilogramov, me je pretresel. To sploh ni bil moj dojenček, ampak nekdo, ki ga nisem poznala. In sploh nisem preveč verjela v astrološke karte. Na dolgo napisan esej sem pospravila na dno predala, ampak občasno me je vseeno premamilo in sem ga ponovno prebrala. Čudaško in nerealno, to sem sklenila vsakič. Moj otrok, s katerim živim vsak dan, skrbim zanj, ga negujem in tudi zelo dobro poznam … Je nekdo drug, ne pa tam opisana samosvoja oseba!

Seveda sem jo kot večina mam, ki si želijo svoje 'minije', oblačila po svojem okusu. In tako, kot bi si želela, da bi oblačili mene v njeni starosti. Sama sem bila otrok v času, ko smo bile tudi majhne punčke večinoma postrižene bolj na kratko in smo nosile hlače. Ker je to praktično in – ko gre za hlače – bolj toplo. Moja hči je seveda imela dolge lase od trenutka, ko je bilo to mogoče. Nanje sem potrpežljivo čakala precej časa, šele pri dveh letih sem lahko iz njenih skromnih lask naredila mini čopek. Pri treh letih je dobila prvi trenčkot in vse ženske okoli naju so bile navdušene, kako huda je mala s svojim plaščkom. Kot mama, isti sta!

V dveh sezonah, morda celo treh, je moja ljubka mini jaz prerasla plašček. Sledilo je še nekaj oblekic in kril, ljubkih čeveljcev in mojih iluzij, da je ona pravzaprav pomanjšana jaz. Potem sem nekega dne dojela, da v njej očitno hočem videti nekoga drugega, ne pa nje. To mi je pokazala tudi sama z ostrim nasprotovanjem pri stvareh, za katere se mi je zdelo, da je moj okus najboljši. Pri oblačilih. Ampak ona ni bila pridna punčka, kakršna sem bila jaz, ona se z mano ni prepirala, ker bi hotela obleči krilo na premrzel dan, kot sem to počela jaz, ampak ravno obratno. Ona je upornica, ki hoče nositi hlače in prevelik pulover s kapuco. Ne zanima je ples, čeprav se meni to zdi skoraj nemogoče, in predvsem: ona ni jaz, čeprav imava obe dolge lase in sva vsaj glede tega v popolnem soglasju.

Dragoceno in osvobajajoče spoznanje je bilo za obe, da sva vsaka svoja oseba in se imava kljub vsemu lahko neskončno radi. Šele takrat sem začela razmišljati o tem, zakaj odrasle ženske tako zelo potrebujemo svojo kopijo, nekakšno naslednico? Ali tudi nadaljevalko neumnosti, napak, iluzij, ki nas obvladujejo?

Mene je spoznanje, da svojega otroka naenkrat ne morem več tlačiti v oblekice in rožnato bravo, prizemljilo, a tudi odrešilo. Pripravilo do tega, da sem se vprašala, ali hči res ne more po svoji poti, ker imam jaz očitno neizživete zgodbe? Na srečo sem se te stvari vprašala dovolj zgodaj, še preden bi zapadla v to, da bi lahko obe, ona in jaz, postali sužnji mojega neizživetega. Takšno situacijo namreč opazujem pri marsikateri mami, ki se spremeni v sužnjo, da bi hčerki pomagala doseči nekaj, kar njej ni uspelo, otroka pa pri tem sploh ne vidi več. Seveda se lahko zgodi, da otrok nadaljuje pot staršev, da jim je v marsičem podoben, vse prevečkrat pa so na delu tudi neizživete sanje staršev.

Pravzaprav si ona velikokrat glasno želi biti jaz, ker je prepričana, da je to najboljša stvar na svetu, jaz pa jo prepričujem, da je biti jaz precej naporno.

Moja mini jaz torej ni mini jaz. To sem si priznala in to mi je kot mami in človeku popolnoma v redu. Mogoče bo to postala z leti (čeprav upam, da ne), zdaj pa je v marsičem moje nasprotje. Da je to v redu, se strinjava obe. Pravzaprav si ona velikokrat glasno želi biti jaz, ker je prepričana, da je to najboljša stvar na svetu, jaz pa jo prepričujem, da je biti jaz precej naporno. Pravzaprav ji zavidam uporništvo, čeprav mi je zaradi tega velikokrat zelo naporno biti njena mama. Sprašujem se, kakšno bi bilo moje življenje danes, če bi imela že kot otrok njen bojevit značaj … Za katerega sploh ne vem, po kom ga ima!

Ko sem po mnogo letih spet vzela v roke njeno astrološko karto, je bila tam na moje presenečenje opisana že precej prava ona. Ne v vseh podrobnostih, ampak bistvo je držalo, počasi se je pred mano risala opisana oseba. Moj otrok je ne glede na tisto astrološko karto, v katero lahko verjameš ali pa ne, drugačen, kot sem si predstavljala ob njegovem rojstvu. Je sam svoj. Nima mojega okusa, ambicij, mišljenja. Ne vzgajam svojega klona, ampak samostojnega človeka, ki je sam svoj, čeprav si naivno predstavljam, da je moj.

In moj otrok ni jaz, to bi moralo biti najdragocenejše spoznanje staršev.

Preberite še: Marko Juhant: Boljše igrače kot starša na tleh še niso izumili

Morda vas zanima tudi: Vojvodinja Kate o nosečnostih in porodih: Stati pred porodnišnico je bilo strašljivo