Skrbi nas popolnost našega telesa, kaj pa naš um? (Piše: Goga)

O svoji ljubezni do knjig sem verjetno že večkrat pisala. Zagotovo o njej pove veliko dejstvo, da se mimogrede lahko odrečem kakšnemu kosu oblačila, nikakor pa se ne morem odreči knjigi. Čeprav leži na polici med zagotovo dva tisoč knjigami, ne gre. Mogoče mi jo je nekdo podaril, mogoče se še nisem lotila branja, ali mi je všeč naslov, citat, ovitek, ali pa je to manj znano delo meni ljubega avtorja. Knjige kupujem povsod - v knjigarni, na spletu, zelo rada v antikvariatu, ker vem, da ima ta knjiga še neko drugo zgodbo, na letališčih, vzamem kakšno, ki jo dajo v knjižnici na stran in knjige si tudi redno izposojam.

Odraščala sem v družini, kjer smo imeli veliko knjig, revij, dnevnih časopisov. Vsak je nekaj bral, največ pa oče, ki je tudi sam odličen pripovedovalec zgodb za otroke. Ko sem začela tekoče brati, sem vzljubila knjige. Kmalu sem ugotovila, da mi prav knjige dajejo navdih in pogum. Skozi njih in njihove junake, sem odkrila moč in se veliko bolj pogumno začela soočati s svetom.

Sem nasprotnica mnenja, da moramo otroke varovati pred pripovedmi, ki so žalostne in težke, saj sem sama ravno skozi pripovedi, ki so govorile o težkem življenju otrok na podeželju, kot na primer Pehar suhih hrušk, Solzice, Desetnica, Samorastniki … rastla in se opogumljala. Dojela sem čustva, kot so sramota, strah, ljubezen, žalost, izguba … Ob knjigah nisem samo rastla, temveč se tudi smejala. Oboževala sem Finžgarjevega Gospoda Hudournika. Knjige so mi povedale, da se vsi soočamo s strahovi, izgubami, da je življenje polno vzponov in padcev.

Danes beremo drugače. Nekoč so bile počitnice, dolgi zimski večeri in mirne noči rezervirane za knjige. Vsak trenutek, še tako kratek izkoristimo za brskanje po različnih vsebinah. Tudi za branje. Na avtobusu, v čakalnici, med odmorom, med malico, ob kavi, pravzaprav skoraj vsak trenutek, ko smo nekje sami. Kaj beremo? In kako kakovostne vsebine? To so druga vprašanja.

Zakaj posvetiti kolumno knjigam? V zadnjem času je bilo toliko napisanega o branju in knjigah. Neverjeten tekst - skoraj ljubezensko odo knjigi - je pred kratkim napisal eden največjih sodobnih poetov slovenske literature Esad Babačić, z naslovom Knjige, ki me zasledujejo, ki je bila objavljena v Delu, 28. decembra 2019. Zapisal je: “Tako je tudi s knjigami, ki te zasledujejo in se spreminjajo s teboj, čeprav tega v resnici nočeš.” 

A zakaj res pisati o knjigah in branju? Zato, ker se toliko ljudi ukvarja z dobrim počutjem, zdravjem, zdravim telesom. Knjiga pa ima zagotovo blagodejno moč. Je kot “multipraktik terapevt”, če ji le posvetimo nekaj časa. Če želite, da deluje, ji posvetite približno pol ure na dan ali vsaj nekaj minut pred spanjem.

Veliko je knjig, ki si jih človek, ki rad bere, kupi, ker jih želi brati večkrat, ker mu besede, ki so zapisane, božajo najgloblja čustva in ga zbujajo ob najbolj neverjetnih trenutkih. Kako neverjetno je, da knjigo po navadi dobimo v roke takrat, ko jo potrebujemo. Sama pogledam naslov, preberem izsek iz knjige, priporočilo, besedo o avtorju (če je le napisana) in po navadi konec, ja tudi konec. To mi nič ne pokvari branja knjige. Vse več je knjig z odprtimi konci, takšnimi, da si bralec sam misli, kaj se bo zgodilo. Ti konci se mi zdijo za avtorja varni. Če ne želi biti trivialen, ne sme napisati srečnega konca, saj je to takoj označeno za lahko literaturo. Če ne želi pustiti bralca na cedilu s tragičnim koncem, pa mu pač spet pusti odprti konec, da ga ne zamori.

O branju smo se v zadnjem letu pogovarjale Bojana Leskovar, Valentina Smej Novak in jaz z ljudmi različnih profilov. Želele smo vedeti, katere knjige “so jih napisale”, kako berejo, kdaj berejo, kakšen odnos imajo do klasične knjige in podobno. Pogovarjale smo se s kreativci iz marketinških agencij, dijaki, profesorji, režiserji, knjižnimi blogerji, kustosi v muzejih, knjižnimi uredniki, … 

Skozi vse generacije so starši in učitelji tisti, ki so predajali vsem našim sogovornikom ljubezen do knjig. Očitno je nekaj na tem, da se s knjigami odrašča. Kar nekaj sogovornikov je v mladosti nekaj let ignoriralo knjigo, a potem so se spet vrnili v privzgojeno prakso branja.

Če res želimo živeti uravnoteženo in polno življenje, če ne želimo biti samo horda tekačev, moramo posvetiti nekaj svojega časa tudi besedišču, idejam, izvirnosti in sprostitvi, ki nam jih še vedno poda lenarjenje v objemu udobnega naslonjača, s knjigo v roki. Poskusite.

V primerjavi z drugimi narodi Evrope beremo malo. Polovica Slovencev ne prebere niti ene knjige na leto. Gotovo je, da beremo vsi - ne beremo pa vsi knjige. A zdi se, da imajo knjige zdravilno moč in žalostno je, da se izgublja ljubezen do branja knjig. Včasih smo verjeli, da nam znanja nihče ne more vzeti. Ko pomislim, da ne bi brala, bi se kaj hitro počutila kot del poneumljene množice, ki jo je možno obračati, kot se dozdeva nekaj posameznikom. Mislim, da je branje knjig močna varovalka pred neumnostjo. S knjigo je tako, da ne daje samo upanje, ne vzpodbuja samo domišljijo, ni le prijateljica v nemirnih nočeh. Gradi tudi pogum, izzivalnost, ideale, za katerimi je kratko malo treba poseči. Knjiga je pomembna pri odraščanju, krepi jezikovno izražanje, krepi znanje in kreativnost. V Sloveniji žal le tretjina staršev bere svojim otrokom, v razvitih skandinavskih državah, pa je takšnih staršev kar osem desetin.

Zdi se, da smo se v tem hitrem svetu, polnem informacij in pretiranega boja za preživetje in sam obstoj, zadnja leta kot družba osredotočili le na popolno telo, na popolno mašino, ki lahko vzdrži vse napore. Po napornem delu se številni odpravijo še na telovadbo, ki z mislijo na popolnost žene telo večkrat tudi čez možnosti trenutnega stanja. Skrbimo za mišice, za zdravo nizko energijsko hrano. Kaj pa za zdrav um?

Nekoč je veljala zmernost v vsem - zdrav um v zdravem telesu. Prepričana sem, da je branje, še posebej branje knjig, prava telovadba za um. Sprostitev za um. Balzam za um. Če res želimo živeti uravnoteženo in polno življenje, če ne želimo biti samo horda tekačev, moramo posvetiti nekaj svojega časa tudi besedišču, idejam, izvirnosti in sprostitvi, ki nam jih še vedno poda lenarjenje v objemu udobnega naslonjača, s knjigo v roki. Poskusite. Zima je pravi čas tudi za to, ne samo za zimske športe. Saj, kot je zapisala Valentina Smej Novak, soavtorica oddaje 50 knjig, ki so nas napisale: “Le družbe, ki težijo k presežnemu, ki se zavedajo koristnosti “nekoristnega” (literature, umetnosti in filozofije) so sposobne pravega napredka in prebojnosti. Tako je bilo v nekdanjih civilizacijah in tako je danes. Družbe, ki so iznašle pravo, človekove pravice, sodobno znanost, ki so nam dale najvišje dosežke v medicini in tehnologiji, tega niso dosegle kljub razviti kulturi, literaturi in filozofij, ampak prav zaradi njih.”

Preberite še: Eva Mahkovic odkrito z Ulo: Zelo zagovarjam feminizem, a znam biti do žensk tudi zelo nestrpna

Morda vas zanima tudi: Na kavi s Hawkingom (ocena knjige)