Poljub, Ula: Ne sramujem se Slovenije, sramujem pa se kdaj ljudi

Prireditev sama me je vsaj petkrat spravila v neko nepričakovano čustveno stanje. Čeprav se zadnje čase tako ali tako še bolj emocionalno solzim in odzivam. A kot pravi Branko Šturbej, če greš v dvorano in iz nje ne prideš drugačen, se (ti) ni zgodilo nič.

Meni se v Cankarjevem domu je. Vsaj nekajkrat.

In domov sem prišla drugačna.

Čeprav nisem pretirana domoljubka in se na vsakem koraku in v svojih dejanih ne poistovetim z državo, domovino, zastavo in zgodovino, sem bila tisto uro in petnajst minut nanjo neizmerno ponosna.

Ponosna sem na vseh osem prejemnikov Prešernove nagrade. Ker ni bilo portreta, dela, besed, predstavitvenega filma ali nagrajenčeve ustvarjale, izvirne vsebine, ki me ne bi premaknile. Ker sem čutila, da se nagrajujejo posamezniki, ki so zares presežni.

Plosk plosk, plosk.

Jaz pa sem zaradi njih in njihovega odtisa v nas, svoje eyeliner kotičke in orošeno maskaro, sušila malo s programskim listom, malo v mamino ramo. In se spreminjala.

Ponosna sem bila na izbiro voditelja Tadeja Toša in ostalih izvajalcev, ker so se mi tam na odru, med vsem spektaklom, zdeli le ljudje. Slavil je človek. Slavila je njegova nepretencioznost.

Ker so med drugim tudi nagrajenci rekli, da se na primer glasba ali kaj drugega, ne ustvarja po navdihu, temveč po ideji, ki jo piliš in piliš, ker se čarovnija potem zgodi in dogaja (lahko tudi 10 let), in je kot kocka granita, ki jo oblikuješ sproti, skorajda brez načrta in ji pustiš, da te kdaj pelje sama, ker dobro in presežno delo, ni nujno ali pa sploh ni plod trpljenja.

Ker trpeti za ali za več, ne velja.

Vmes sem se celo egocentrično vprašala kdaj, s čim in kako bi jaz lahko postala TO. Kako človek to postane? To, kar premika in preobrača, kaj oblikuje in odzvanja, brez odvečnega balasta, brez ustvarjanja fizičnih ali nekih psiholoških frustracij. Da bi se moral v domačem medijskem prostoru tako ali tako vesti, biti viden ali biti, najpomembneje, vseslovensko komercialno všečen. Klikabilen. Povabljiv. Za kakšen ženski klepet v televizijsko studijsko druščino na primer. Torej poljuden, všečen, nenevaren. Ravno prav in nič kaj preveč.

Odgovor na, kako človek postane TO, je doma v delu. V profesionalnosti. V nenehnem nadgrajevanju in raziskovanju, izobraževanju, vlaganju vase, v ustvarjanju in njegovi iskrenosti. Odgovor je v zagnanosti, vzdržljivosti, iskrenosti.

Ne v želji po nekaj biti, temveč po početi. Ne glede na prepoznavnost. Odgovor je v delu - brez špekulacij.

Resnično in s čisto vestjo torej postaneš TO.

Po dolgem času sem bila ponosna, da sem Slovenka.

Čeprav se mi včasih zdi, da bi ljudje prav take najraje imeli pod kontrolo, o njih sodili in vse vedeli. In da se nam vsakdo, ki se nekako zgane iz naše začrtane ideje o posamezniku, malo zameri.

In TO, to resnično danes najdem predvsem v temnih dvoranah, velikokrat kleteh, delavnicah in med platnicami. Tam se še lahko neguje in živi drugačne svetove, osebnosti in nepričakovana vesolja.

Tam je še dovoljeno biti.

Navaden človek, človek drugih medijev, človek neke obče demokracije in lastnega (internetnega) mnenja, kdaj celo človek ulice, pa je postal umazan. Grd, nestrpen, histeričen, vsepovprek prestrašen, ciničen, prezirljiv in preračunljiv.

Zato sem bila tudi nekako čudno ponosna, ker sta Magnifico in Shatzi, dva čefurja, lahko uglasbila Prešernovo pesem o nunah, ki se jim trebuhi debelijo zaradi seksa s patri fratri. In nemalo ponosna sem bila, ker se je v Sloveniji to lahko zgodilo, ker je bilo brez preseravanja, lepo.

Ker mi je potem Špela Kožar povedala, da so zaradi prav tega besedila bojda Prešerna lovili policisti in jim je rekel, da to pa že ni njegov tekst. Na, a. Ker če že, bi sam napisal boljšega. In zdaj ga vendarle na državni proslavi lahko interpretirata onadva. Čefkota. Brez tega, da se po dvorani nemudoma zlije pričakovani sod žolčnih komentarjev.

Ker po 'ulici' in spletu so seveda se.

Nikoli mi ob Zdravljici ni šlo na jok. Vsaj ne na tak način.

Imam prijatelje s Hrvaške, kjer verjamem, da kaj takšnega ne bi šlo gladko čez. Tudi v dvorani ne. Kaj šele na državni proslavi. Nikakor. Ne glede na vrhunsko besedilo, zasnovo in interpretacijo. Zapičili bi se. V zgodbe za nazaj. V ustaše in četnike, v zamere, krivde, desne in leve, v toliko politiziranja, da bi še smisel izgubil sebe samega. Preden bi se v dvorani sploh utegnilo kaj zgoditi.

Zato sem bila po dolgem času ponosna, da sem Slovenka. Ker smo. Hudi. In zmoremo kdaj več. Odprtosti, sprejetja, naprednega mišljenja, svobode, distance celo. Tam med zastori. Proč od tipkovnic.

Plosk, plosk, plosk.

Ker lahko Matej Puc Zdravljico pove tako, kot je nisem slišala še nikoli, čeprav je že dobrih 30 let z mano, ker mi ob njej še nikdar v življenju ni šlo na jok. Vsaj ne na tak način.

Ker je danes svet tak, da traja 40 minut, da gremo pred proslavo čez varnostno službo in vstopimo v dvorano.

Saj vem, državni praznik, predsednik, protokol. A zdaj pač preverjamo, da kdo nima s sabo orožja ali česa podobnega in se mu potencialno ne bo snelo.

Ker to je To. Delo, brez špekulacij. To je človek, s katerim smo za tisti dve uri bili tudi mi, srečni ljudje.

Ker je zdaj tako, da ne žive vsi narodi in ljudje, ampak predvsem tako, da nikoli ne veš. Ne veš več niti, če pred leti nismo bili preveč naivni in smo verjeli, da se to ne bo pač ne more zgoditi. Ker se seveda tudi umetnikom zna zrolat. Če ne drugega na filmskem festivalu, ko ob 3. uri zjutraj pade kakšna poštena režiserko-producentska klofuta.

Kaj pa veš. Rather safe than sorry.

Ne sramujem se torej Slovenije, sramujem pa se kdaj ljudi. Ne samo 'naših'. 

In potem grem še v drugo dvorano, v klet, v klub, kamor hodim že 20 let in tam v hrbet gledam svojega prijatelja iz vrtca, ki si je pri 13 letih omislil gramofone in DJ-kariero, in za katerega sem si mislila, yes, ok, see you later, its never gonna happen.

Danes pa vrhunsko producira, snema, ima svoj record store in tako močan swag za mešalko, da si rečem, e, vidiš. Njegova 'preserancija' in potencialni mimobežni 'hajp', sta postala njegova služba.

Postal si mojster, si mislim, kaj takega ob 5ih zjutraj - kar se ozračja tiče, tega ne bi mogel narediti kdorkoli.

Ker to je To. Delo, brez špekulacij. To je človek, s katerim smo za tisti dve uri bili tudi mi, srečni ljudje.

Plosk, plosk.

In kako je proslavo ob slovenskem kulturnem prazniku doživela Ksenija Benedetti? Preberite TUKAJ.

Preberite še: Petra Škabar odkrito z Ulo: Vsak od nas ima potencial za obisk terapevta

Morda vas zanima tudi: Ko srečaš samega sebe