Poljub, Ula: Kje je doma ta mali primitivizem

Vau, totalen šunder je. Še zadnji dan brez dežnika in šala okrog vratu, sedim na vrtu ljubljanske kavarne.

Tipkam.

Vrabčki se grejo taekwondo za preostanke sladkorčkov na mizi, sosednje omizje trebuhastih “imam denar in kadim cigaro” moških se ob 11.uri dopoldne polnovratno ozira za mimoidočo visokoraslo blondinko.

Dobra je, dobra.

Za mano visoko noseča mamica s še bolj visoko nošenim pitchem v glasu razlaga, kako bi morali ukiniti ocene v osnovnih šolah in kako tekmovalnost med otroki nasploh ni poštena. Pa kako ni več enostavnih tekem, šolskih, športnih, bilokakšnih, ampak se je vse močno spremenilo. Razrasle so se mini olimpijade, predstvitve ritmik in telovadbe, vihtenja na lestvice in lovljenja rezultatov. Predvsem pa se je razbohotila tekmovalnost med starši.

Ampak, lej, potrka po mizi. Pri njih doma že ni tako.

Sodelovati, ne zmagati.

Razveselita me dva turista, ki ju prav nič ne briga za medtedensko ljubljansko dopoldansko bezljanje, ampak oba, tudi dekle dolgih las, na brunch prideta direktno izpod tuša. Z las jima kaplja na jedilne liste.

Oni in mi.

Hočem ugrizniti v toast, pa mi okus in brbončice požge izpihnjena sosedova cigarna sapa. Nekaj apetita mi odneseta tudi skravžljani kosmati trebuh in moški popek, ki nalahno viri izpod majice.

Oni in me.

Prisluškujem. Prisluškujem čemu in zakaj taka suverenost, čemu je ta cigarni dimni oblak podkrepljen z necenzuriranim ogledovanjem za ženskami. Od kje ta samozavest? Sama jih namreč ne bi umestila visoko na katerokoli lestvico niti pripisala kakršnihkoli spoštovanja vrednih življenjskih rezultatov.

Sodelujem naprej.

Zazvoni jim telefon, obrnejo še nekaj klicev. Klasična hitra prepucavanja v stilu, pa kje si ti, kdaj se vidimo, kdaj boš dal za rundo in naslednjič ti častiš.

Po pofočku z enako mislečimi, se na drugi strani slušalke znajde še ženski glas, ki pa mu moško omizje naloži le nekaj ekstra opravkov. Brez povabila na drink. Nje nihče ne bo častil.

Blow job se mi pa res ne zdi majhna stvar, sploh pa ne takšna, da bi jo polnoustno vrgla tja, med vrabce

Oni in ona.

Pogovor se zaključi, med pepel in nekaj ostankov pijače na mizi pa prileti še nekaj komentarjev. Ja, Mojca je bila. Saj veš, katera. Oh, tole bo ona uredila v trenutku. Potem bova pa še do Kranja skočila, vmes bo pa en blow jobek naredila. Hahaha. Ha. Ha.

Blow jobek, si mislim. Super.

Blow job se mi pa res ne zdi majhna stvar, sploh pa ne takšna, da bi jo polnoustno vrgla tja, med vrabce, raztresen sladkor, sebe in dve mamici, sedeči za sosednjo mizo.

Sploh pa ne trenutek ali dejanje, za katerega bi se stlačila v prostor za sovoznikove noge in se pred skravžljanim trebuhom zložila na kolena. Medtem, ko on s cigaro časti druge, jaz pa čistim njegove opravke.

Težko razumem to grotesknost, ko izkazovanje naklonjenosti, strasti, magari vihravega trenutka in neracionalnega razmisleka med dvema, lahko zreduciraš na gumijasti avtomobilski predpražnik. Na dejanje, ki bi po mnenju razporka in kosmatega popka, skorajda lahko sodilo v opis nalog, na razčlovečenje, odnosa in intime same.

Vem, vem. Obstaja veliko različnih ljudi, vsak po svoje razume ljubezen, spolnost, intrige, odraščanje in celo starševstvo.

Seveda ni napisanih pravil in hvala bogu za lastne odločitve, želje, načine bivanja in romanticiranja.

Me pa zanima, kje je še vedno doma ta mali primitivizem?

Si moški ne želijo biti ljubljeni enako strastno in ranljivo? Si ne želimo vsi, da bi dele naših teles obdelovali in imeli radi. Spoštljivo.

Razumem, da ne poznam vseh ozadij in da sta Mojca in Trebuh morda srečna, da ju izpolnjuje ta mesečna vožnja do Kranja, da se morda imata celo lepo.

Sem pa prepričana, da velik del tega, kako o nečem govorimo izven okvirjev samega dejanja ali trenutka, predvsem veliko pove o nas samih. O tem, da se nam cuzanje lizike na kolenih pri rdeči semaforski luči zdi zabavno, forica, kot nekaj, do česar smo celo upravičeni, kot nekaj, na kar si bil ponosen, ko se ti je zgodilo prvič, tam nekje v rosnih najstniških.

Pa smo vseeno o prvih telesnih stikih govorili drugače. Z neko nerodnostjo, z zardelimi lici, s ponosom, šepetaje ali na ves glas, a vseeno je bilo čutiti iskro. Neučakanost, strast, dvom in željo, da bo naslednjič boljše, drugače ali isto.

Ampak, da se bi ja zgodilo še enkrat in spet.

Zavihtim se v tipkovnico, ker sem omizju v resnici hvaležna, za še en vpogled v človeka in ljudi, ki se mi zdi, da jih poznam in vsaj na pol razumem, pa me vendarle še vedno zna presenetiti. Kakšni smo.

Mi vsi.

Ta retro direktorska kliše varianta odnosa tajnica in nadrejeni se mi zdi preživeta, passe, neumna in prazna.

Vsi si damo lahko več. Vsi smo ranjeni in občutljivi, vsi kaj kompenziramo, vsi kdaj celimo brazgotine in hrepenimo po prepoznanju. Da smo, dovolj. Dovolj lepi, dobri, pametni, uresničeni. Dovolj za biti ljubljeni in spoštovani.

In le mi si sami sebi stojimo na poti.

Ne gre za lestvice in ne za rezultate. Ne gre za zmagati, temveč sobivati.

Ne želim degradirati seksa na prostem, ljubljena v avtu, blow joba na hitro ali skrivaj, poljubov okranjcljanih s cigaretnim dimom in alkohlnim hlapom na žnablju.

Ne želim pa živeti v družbi, kjer moški ženski ne reče več, da je fajn, da je krasna, da si je želi. Ne želim reducirati strasti med vsemi nami, tudi žensko suverenost in svobodo maram. Pa zapeljevanje, dvorjenje, kompliment.

Prižig cigareta, odpiranje vrat, pridržanje plašča, to se mi zdi gentlemensko in lepo.

Oprana srajca, topla večerja in stisk na kavču.

Smo pa v tem divjem svetu postavili že polno pravil in kritik, se zafrustrirali sami in širše, kastrirali sebe in okolico in vendarle uspeli ohraniti še veliko primitivnega.

Ne gre za lestvice in ne za rezultate. Ne gre za zmagati, temveč sobivati.

Za sodelovanje gre. V ljubezni. In življenju samem.