Feministke bi me najbrž raztrgale, a za mamo je dovolj, da je samo to (Piše: Katarina M. Bajt)

Pred mnogo leti, ko sem o svoji poslovni poti razmišljala še v prihodnjiku, sem si predstavljala, da bom huda, čisto resna poslovna ženska. Nisem vedela, kaj bom sploh delala in v katerem poslu se bom znašla, a predstavljala sem si, da bom strastno predana delu. Moje prve delovne izkušnje so mi o meni razkrile to, da se znam predati delu, a tiste vneme žensk, ki se s komolci in pestmi borijo za svoj položaj v poslovnem svetu, nisem imela nikoli. Nimam je še danes. Kadar sem v delovnem okolju začutila, da sem v napoto kakšni zagrizeni grebatorki, sem se ji vedno rade volje umaknila. Ni mi bilo dovolj pomembno biti pomembna.

Potem, več let pozneje, sem postala mama. Nisem si predstavljala, da me bo materinstvo spremenilo tako, kot me je. Da me bo posrkalo tako zelo, da mi bo vse drugo postalo nepomembno. Pa sem postala taka. Prva leta mojega materinstva so bila velik test za moje odnose izven družine in tiste poslovne. Čeprav obe moji porodniški nista bili v znamenju zena, saj sem kot svobodnjakinja skorajda ves čas tudi delala, sem obe raztegnila do vseh možnih meja – v svojo 'poslovno škodo'. Ne ker bi v resnici s strastjo 24-ur na dan krožila med pralnim in pomivalnim strojem v varnem zavetju domačih štirih sten, ampak ker sem čutila, da to potrebujeta moja otroka bolj kot jaz kariero.

Šokiralo me je, da je tista jaz iz mojih predstav o poslovni ženski popolnoma neresnična oseba.

Poslovni izzivi, ki so me klicali z druge porodniške prej, kot sem čutila, da je pravi čas za mojega otroka, so ostali samo izzivi. Nisem se odzvala. To ni mučeniška materinska izpoved, takrat sem si samo dokončno pogledala v oči in si priznala, da nisem rojena za to, da bi bila najprej uspešna poslovna ženska. Šokiralo me je, da je tista jaz iz mojih predstav o poslovni ženski popolnoma neresnična oseba. V resnici sploh nisem material za karieristko. Posel v resnem smislu ni zame, še manj me zanima poslovni uspeh – karkoli že to je. Če bi namreč razmišljala drugače, če bi kazala pesti vsakič, ko sem bila kakšni ženski v napoto, bi si izborila mesto, ki mi je pripadalo. Pa nisem. Vseeno imam za marsikoga idealno službo. Namreč – imam službo. Nisem 'samo' gospodinja, čeprav bi bilo to v resnici čisto dovolj!

Kakšne lažnivke smo, saj to vemo vse! V resnici ne blestiš, ker komaj zmoreš vse to? Potem si taka kot večina.

Ne preživlja me mož. Najina dva otroka, kredite in skupne sanje financirava oba. Se mi pa zdi kruto, da ženske med sabo tekmujemo v igranju, kako vse zmoremo, ker v resnici ne. Super kariera, nadpovprečni otroci v vseh pogledih, do popolnosti urejeno gospodinjstvo (eko in bio obvezno vključena, seveda paziš na vse to), potem pa še družabno življenje, v katerem tako zelo blestiš. Pustimo ob strani videz, ki ne kaže let, ker je to tako ali tako samoumevno. Kakšne lažnivke smo, saj to vemo vse! V resnici ne blestiš, ker komaj zmoreš vse to? Potem si taka kot večina. Svoje poznovečerne športne ure komaj kdaj uloviš, ker imaš toliko drugega, ob tem pa te špeh in slabo počutje grozeče opominjata na to, da zapustiti sebe res ni modra naložba niti zate niti za družino, v imenu katere se 'žrtvuješ', vsakič ko zaradi obveznosti izpustiš vadbo? Vse smo v tem, no, vsaj velika večina nepopolnic. Pred kratkim se nas je šopek kolegic s posla (različnih let) zvečer vozil z dogodka čez mejo. Vse smo šle tja strašno glamurozne in urejene, na poti nazaj pa so se pokazali pravi obrazi: v avtu so se sezuvali pretesni čevlji (kdo si je že izmislil visoke pete, treba bi ga bilo dati na natezalnico!), večina jih je stokala, da vidijo samo še pižamo in posteljo, ena si je celo upala priznati, da sanja o bureku, jaz pa sem se zdrznila, da sem otroku pozabila oprati športno opremo za naslednji dan. Šofer, ki nas je vozil, mladič brez kakšne opazne izkušnje na obrazu, je stoično prenašal kokodakanje in si najbrž mislil svoje. To je naša realnost.

Koliko moških med službo razmišlja o tem, kaj bodo skuhali za kosilo (in ali to, kar mislijo dati v lonec, sploh imajo doma)? Nič. In koliko žensk? 

Feministke bi me najbrž raztrgale, a vedno bolj sem prepričana, da je za mamo zares popolnoma dovolj, če je samo to. Nikakor ne poskušam poenostavljati. V resnici moraš biti za to, da ostaneš doma, da se odpoveš klasični službi, ker je to pravzaprav že tvoja družina, pravi človek, sicer te prežame občutek neizpolnjenosti. Nekaj v meni vseeno potrebuje še kaj poleg domačih štirih sten – nekaj za dušo. Zato imam delo, ki ga imam res rada. A če sem iskrena, ko si pogledam na koncu dneva v oči: lažje bi živela brez službenih pričakovanj! Verjetno bi bila veliko bolj zadovoljna sama s sabo, ne nazadnje bi bila bolj zadovoljna s svojim videzom. Posel, v katerem delam, je krut in velikokrat zlagan: čeprav se s kolegi vsakič, ko se srečamo, goreče objemamo in poljubljamo ter si na vse pretege laskamo, kako dobro smo videti, je v resnici vse to igra. Vedno obstaja nekaj, s čimer ustvarjaš vtis, da zmoreš vse – pretesen modrc, previsoke pete, zlagan nasmeh, karkoli že. Končno si upam reči na glas: res imam rada svoje delo, a svoja otroka in čas z njima imam mnogo raje. Sem ena tistih žensk, ki delajo za denar zato, ker pač morajo, pa čeprav delajo, kar imajo rade! Čisti paradoks, in v današnjem popolnem svetu, ko moramo biti vse multipraktiki, da smo sploh osnovno sprejemljive, so takšne izjave tvegane in predrzne. Za marsikatero med nami pa resnične. Naj me karieristke ne linčajo, če končam z mislijo, da je biti mama, če res tako čutiš, čisto dovolj, celo več kot to. In enako ni nič narobe s kariero, če je to pot, ki jo čutiš kot svojo. Če jo.