Grešim. In ni me sram. (Piše: Mateja)

Kajti požvižgam se na neštete zapovedi takšnih in drugačnih gurujev, opremljenih z nasveti za zdravo življenje, ki jih je zelooo veliko. Celo moja soseda je postala prava ekspertka. Ker prodaja posebne odlične in oh in sploh praške. "Samo zmešaš jih z vodo in popoln obrok je pripravljen." Prosim, ne mi s takimi.

Ne,  prav nič mi ni mar za modne muhe načina prehranjevanja, ki brenčijo od vsepovsod in v življenje namesto reda, prinašajo eno veliko zmedo.

Zato na kruh ne mažem avokada, temveč maslo. Kupujem tistega s semeni, ker mi je všeč. A včasih rezino sveže bele štruce s hrustljavo skorjo prekrijem z debelo plastjo Nutelle. Ker bi nekaj sladkega, mehkega, kremastega, čokoladnega. Nisem ljubiteljica jajc, zato se z njimi ne silim. Tu pa tam sem si kakšnega privoščila tedaj, ko so bile sovražnik številka ena in si ga tudi sedaj, ko so postale ene največjih zaveznic zdravja.

Jem makarone in njoke, eksotična superživila so zame španska vas. Moringa, ašwaganda, maca? Ne vem, kaj bi z njimi. Opevani ingver imam rada. V keksih. Obožujem sadje in zelenjavo. Tistega, kar uspeva pri nas, pospravim toliko, da mi svak v šali pravi mlinček. Smejem se mu nazaj, kajti zame ni nič lepšega, kot na drevesu utrgati hruško ali jabolko, se v jeseni v sadovnjaku najesti sliv (prava stvar, če jih je lahko preveč) in se napokati grozdja. Tedaj, ko zori ob starih hišah ali na latnikih bližnjih vrtov.

Ne razumem tistih, ki se nečemu odpovedujejo samo zato, ker je to sedaj pač trend. Ker je moderno biti na nekaj preobčutljiv ali celo alergičen. 

Briga me, ali je nekaj razhudnik ali ni, če je dobro, je dobro. Če sem žejna, pijem vodo. Iz pipe, ne tiste v lični plastični embalaži, ki je obogatena z ne vem čim in zato tako zelo zdrava. Včasih zvrnem pivo. Res sede. Tako kot Snickers sladoled. Ravno prav je velik, da bi potem, ko zapeljiva kombinacija čokolade, arašidov, karamele in nečesa ledenega izgine, še. Pa ne, ker kupim samo enega.  

Goji jagode? Ne, hvala. Raje imam maline in robidnice, ki rastejo ob poteh, kjer se sprehajam. Aronija? Borovnice so slajše. Antioksidanti, ja, tisti, ki jih tako zelo cenimo, so tudi v njih. Prehranski dodatki z omega tri, pa tabletke z vitamini B, kalcijem, kalijem, železom … Nikoli jih še nisem kupila. Ker mislim, da jih nekdo, ki nosu ne viha nad tem in onem, ne potrebuje. Še bi lahko naštevala, kje namenoma ali ne namenoma ignoriram veliko tistega, kar zapoveduje zdrav, ali recimo raje, sodoben način življenja.

Ker menim, da bi morali namesto slediti smernicam, ki se spreminjajo iz dneva v dan, upoštevati sebe in svoje telo. Ta čudovit popoln sistem, ki nam sam, brez knjig in Googla pove, kaj najbolj potrebuje. In kdaj.

Sočustvujem s tistimi, ki so zaradi zdravja omejeni z izborom živil in se globoko klanjam vsem mamam, katerih otroci so alergiki, sladkorni bolniki ali so zaradi česa drugega primorani slediti strogo predpisanemu načinu prehrane. Še sama včasih nimam ideje, kaj dati v lonec, pa me ne omejuje ne moje, ne zdravje mojih otrok in ne naš okus. V resnici vsi jemo vse po vrsti.

Goji jagode? Ne, hvala. Raje imam maline in robidnice, ki rastejo ob poteh, kjer se sprehajam. Aronija? Borovnice so slajše.

Ne razumem tistih, ki se nečemu odpovedujejo samo zato, ker je to sedaj pač trend. Ker je moderno biti na nekaj preobčutljiv ali celo alergičen. Namišljeno, da ne bo pomote. Pa naj bo to mleko, meso, pšenica, sladkor ali karkoli drugega. Ja, seveda se zato, ker ne jedo kruha počutijo bolje. Za placebo učinek pa so tudi najbrž že slišali ...

Ne prenesem pa onih, ki svoje cenjeno prepričanje vsiljujejo drugim.

 "Oprosti, ampak ker si ti vegan in prepričan, da je to rešitev vseh tvojih osebnih in svetovnih težav, ne bom še jaz. Jej, kar hočeš in pusti mene pri miru." Samo za primer.

Prav je, da skrbimo za svoje zdravje. Prav je, da zadeve ne uidejo izpod nadzora. A to je veliko preprosteje, kot se v poplavi informaciji in trendi prepovedi zdi. Vse, kar bi morali početi je namesto brati, poslušati. Zdravo kmečko pamet, se ozreti okoli sebe ter izkoristili tisto, kar nam ponuja narava, pa čeprav ni moderno in in.

Tako kot so to počeli naši dedki in babice, ki niso šteli kalorij, niso brskali po spletu in niso dolge ure sestavljali jedilnikov. Oni niso poznali ne prepovedanih in ne super živil. No, slednje so, le da jih niso tako imenovali in nanje niso gledali kot na rešitelje vseh tegob, temveč kot na tisto, kar bo potešilo lakoto. Jedli so s svinjsko mastjo zabeljen krompir, ob posebnih priložnosti domače klobase, pogosteje pa kislo repo in zelje, fižol, koruzno polento, ajdove žgance, čebulo in česen, si postregli z domačimi jajci, se za praznike posladkali s potico pa seveda veliko in pridno delali.

Da je to ključ do zdravega življenja in častitljive starosti dokazujeta obe moji stari mami, ki sta dočakali čez devetdeset let, čeprav nista pili smutijev s čija semeni, čaju nista dodajali ingverja in v kavo nista stresali čudnih praškov, temveč sta ji prilili mleko. Kravje, ne sojino ali mandljevo.

Tudi sama z zdravjem nimam težav. Ne spomnim se več, kdaj me je nazadnje v posteljo položila gripa ali kdaj mi je zdravnik predpisal antibiotik. Krvni sladkor je v redu. Čeprav me mlajša hči gleda postrani, ko si odlomim še en košček čokolade, ker je prepričana, da pospravim preveč sladkorja. Haha, temna je zdrava! Krvni tlak bp, ITM prav tako, za kar je nedvomno zaslužno redno miganje. Vsak dan.

Tudi tu sem malo za svetom in še vedno prisegam na redno hojo, na košnjo trave, prekopavanja vrta, pobiranje krompirja, zlaganje drv, kidanje snega … skratka, ne prilagajam se modi, temveč letnim časom.

In kar je nepomembnejše, počutim se odlično. Praviloma. Včasih dobro, imam pa kdaj tudi slab dan. Razumljivo.

Le na malce povišan holesterol me je na zadnjem pregledu opozorila zdravnica in me razveselila s seznamom dovoljenih ter prepovedanih živil. Ker zadeva ni tako kritična, da se je ne bi dalo popraviti z dieto (sovražim to besedo). Ne bom rekla, da nikoli ne pojem kaj iz drugega dela. Nisem ljubiteljica paštet, a ker se mi zdi škoda, da bi se odprta v hladilniku pokvarila, jo namažem na kruh. Ali do konca narežem posušeno čajno salamo, ki je ostala pozabljena in skrita.  Očetovemu pršutu se ne odrečem za nobeno ceno in ne mamini ocvirkovi potici. Še topli. A ničesar od tega ne pojem v tolikšnih količinah, da bi trpelo moje srce. Le toliko, da pobožam dušo. In ker je ta srečna, je srečno tudi tisto, v kar je ujeta.

Ko sva torej z zdravnico iskali razloge za preveč škodljivih maščob v moji krvi, sva prišli do stresa. Da, tudi ta je lahko razlog zanje. "Ste pod stresom?" me je vprašala. "Seveda sem, kdo pa dandanes ni?" Dejstvo.

A pod kolikšnim bi šele bila, če bi se obremenjevala s tem, kdaj in kako bo pripravljen moj naslednji obrok, da bom zdrava, fit in večno mlada, se žrla, ker sem pojedla dve rezini sira preveč ali ker se nisem mogla upreti hamburgerju (saj ne, da bi se trudila). Pa še zato, ker v trgovini nisem našla super praška, ki preprečuje nalaganje maščob okoli trebuha (pozor, brez vadbe!) in s tem, koliko banan ali jabolk je primerno in koliko tabletk z vitamini je treba pojesti na dan.

Uf… sploh ne bom razmišljala. Kajti raje grešim. In ni me sram.

Priporočamo tudi: Razlika med vašo prehrano in prehrano vaših babic

Morda vas zanima tudi: Jesenske žemljice, ki jih morate poskusiti ali pa Mateja Kunc: Nihče ne more manipulirati z našimi mislimi

Preberite še: Novi dokazi, da optimisti živijo dlje