Poljub, Ula: Nočem, da je mami le moja znanka

Pozvoni na vratih. 

Odprem. 

V kristalnem kozarcu, polnem penine, se na stopnišču pred mano guncata dve zaledeneli malini. Namesto dveh kock ledu. In z njima nasmeh. 

Old school. Ampak tako lepo. Po meščansko. 
 
Jaz sicer na to sobotno popoldne, nevedoč za mehurčke v kozarcih in praznovanje nadstropje nižje, sekljam že drugo čebulo za golaž, v črnih pajkicah in zategnjeno figo na glavi. 

Mami se po telefonu pogovarja z nekom, o nečem, kar je nekomu zameglilo um in odneslo nekaj barv v življenju. Lajf je z leti vedno bolj zares, jebemnti. Vsak dan eden nekje nekomu ali nekoga zmanjka. Vsak trenutek. Vsak vdih. 

Zdaj pa pred zaledenelimi malinami stojim tam na vhodnih vratih, v copatih, z rdečimi dlanmi od bordo vijolične čebule in sprejemam povabilo: "Tamala, pridita z mami dol, danes je moj 35. rojstni dan." Poljubim ga, soseda, ki ga zadnja leta videvam le na volišču. 

In si mislim, čakaj ... Hecaš me ... 35 jih imam jaz. Ti jim imaš vsaj desetletje več ... Pf ... No ja. Čas leti. 

Ošvrknem še enkrat te mamljive maline v kozarcu, zabeležim povabilo, zaprem vhodna vrata in mami, na poti do nadenstane čebule na štedilniku, brezglasno odpirajoč usta rečem -  "ta spodnji ima rojstni dan," gestikuliram. "Morava it dol." In se v mislih malo naslinim nad malincami. Bolje bordo v kozarčku, kot za nohti.

Med vsem žuborenjem preteklih in sedanjih prijateljstev, pa se mi je vendarle najlepše zdelo vrniti kar domov.

Zdaj živim pri mami, že vsaj tri tedne. 

Prenavljam kopalnico, med vsem žuborenjem preteklih in sedanjih prijateljstev, pa se mi je vendarle najlepše zdelo vrniti kar domov. 

Z nikomer drugim si ne bi predstavljala sobivati, niti ga nimam, niti ne bi zmogla. Nekega tujega življenjskega stila, nenehna druženja, pogovarjanja, usklajevanja urnikov, želja, ključev, odhodov, premolkov in prihodov. 

Z mami gre, čeprav me je pri 18. hitro neslo od doma. Pa ne zaradi nje. Zaradi mene, lastne svobode, radovednosti, trme, poguma. Da že znam in bom že. 

Pa ni bil samo žur. Težko je bilo. Predvsem to. Nabirati in polagati za najemnino, študirati, usklajevati sušilo s kilogrami žab dveh mladih pup, usklajevati urnike, premolke, prihode in odhode in zvečer odpirati hladilnik. Bolj kot ne prazen. 

Zdaj se mi je zdelo nekaj najlepšega, da mami lahko skuham večerjo, da mi domov prinese vrtnico, da po polnoči govoriva o njeni in moji mladosti in odpletava klopke, ki bi lahko, če bi zmanjkalo časa, za zmeraj ostale zafecljane. 

Zdi se mi nekaj najlepšega, da se skupno bivanje piše kot počitnice nekoč, le da nimam ob 8. zjutraj naštimane ta nemške budilke, da moram rezervirati ležalnika z brisačo, imam pa zdaj budilko zato, da lahko konec meseca plačam s. p. prispevke. 

Pipipipiiip, pipipipipiip. Drin drin. 

Ne vem, kdaj bova še tako, kot sva bili ta mesec. Postala sem spet del skupnosti, spet del stopnišča, po katerem sem letela gor in dol, na dvorišče, se igrati z barbikami, skrivati in enkrat biti prestrašena od ene malo starejše blond punce. Bu!

Stopnišče in dvorišče odraščanja, ko sva s sosedo bingljali skozi okno in na skrivaj prižgali prvo cigareto. Prvi prekrški. Itak so naju dobili. Kaj pa vidve, tamali? Nič, nič, štejeva zvezde in loviva mesečino na kostanjevih listih. Mhm, seveda. 

Morda se v življenju še največ nepozabnih zgodb zgodi ponoči in z lumparijo. Ponoči, ko so se metali kamenčki v okna, ko so se vehementno odklepala vrata in se je zaspalo kar na kolesu v predsobi, ali se je v domačo posteljo uletelo čez dnevno sobo, z ulice, po zidarskem odru, ker je fotr v ključavnici pozabil ključe. 

Splača se biti malo nagajiv in čez rob, takrat se najbolj intenzivno spišejo spomini in spletejo srca. 

Čeprav se zdi življenje zadnje čase scary. 

Vsi smo tako emotivno senzibilni ali pa v teh letih, skomig, ko lajf res ni več hec. 

Ljudje odhajajo, poslavljajo se, zmanjka jih, ker jim zmanjka volje ali jih premaga telo. Veliko je takšnih, katere premaga glava in nenadoma niso več to in tam, kjer so bili. To so kar na enkrat drugi ljudje, neznaci, s katerimi ne znamo več bivati in ki ne zmorejo več živeti sami. 

Čarovnije se dogajajo v skromnejših zasedbah, intimnih družbah in s tistimi, s katerimi ni nujno, da si delimo letnico rojstva ali stalno bivališče. 

Nočem, da je mami le moja znanka, hočem poznati njen dan, želim jo poklicati, ko mi postane dolgčas in iti v ponedeljek zvečer z njo na špricar. Ker, kdaj pa bom? Zase in za njo. Preden se, bognedaj, posloviva, preden tudi naju premagata glava ali telo. Kaj pa veš. 

Zato se vračam nazaj v svoje stopnišče, dvorišče, kjer znamo telefonske številke na pamet, kjer si velja pozvoniti v copatih, kjer se je že zgodilo dovolj življenjskega 'dreka', da lahko za mizo eden z drugim sedimo brez bullshita. 

Tako ali tako sem prepričana, da se vračamo nazaj za svoja ognjišča. Da se vedno bolj potrebujemo in iščemo, da ni več čara v masovki in zamegljenih spominih. Da se čarovnije dogajajo v skromnejših zasedbah, intimnih družbah in s tistimi, s katerimi ni nujno, da si delimo letnico rojstva ali stalno bivališče. 

Vedno več nas je, ki spet negujejo, s polno paro. Strta srca, nepremlete zgodbe in odnose, ki so, sicer samoumevni, a predvsem in bistveno - temeljni. Brez njih nas ni. Ves zunanji šunder bo večno v pogonu lokomotive, tam zunaj. Zdaj pa se mi najlepše zdi, da je ta, ta pravi šunder, z bordo v kozarcu ali za nohti, z bordo v srcu in na ustnicah. Doma. 

Preberite še: Cate Blanchett: To je nečloveška, srce parajoča in uničujoča situacija

Morda vas zanima tudi: Feministke bi me najbrž raztrgale, a za mamo je dovolj, da je samo to (Piše: Katarina M. Bajt)