Poljub, Ula: Hitra poletja z instant flamingi

Mesto diši po gelu za tuširanje in svilenem mleku za telo. Ja, itak, če ne greš na mestni avtobus, me opozorijo frendi na družbenih omrežjih, ko poparadiram s tem statusom na FB. 

Ampak, vseeno. Rada imam poletje. Takrat se mi zdijo ljudje vendarle najbolj stuširani v celem letu, pomaga pa jim sveža kopica turistov, ki mesto vzame za svoje, zato, da se v njem je, pije, peca, žura in ogleduje znamenitosti. Prav tako misli dobijo neko bolj sproščeno in prhutavo širino, celo, kako se mesto »sliši« - je drugače.

Že samo odprto okno ponoči, prinese čisto druge zvoke, tiste, ki jih v resnici skozi celo leto pogrešam. Kar slišim »tam zunaj«, temu moji možgani, posedeni v počivalni mode – spet, doma na kavču, dodajo zraven še svojo sliko.

Tristotičič slišim ta jebeni Despacito, ampak jo zdaj vsaj (v svoji glavi) vidim, mlado, življenja polno gospodično. Kako v prvem poletnem vzdihljaju noči, s spuščenimi šipami in lasmi, parkira svoj avto in gre v mesto, na lov za nepozabnimi utrinki, nezamudljivimi pogovori, spogledovanji, pa af kors jutranjim mačkom, ki mine v slabi uri, ker jih ima, pač šele nekaj čez 20. Boš ti že trideset, majketi, sem čist eno malenkost ljubosumna.

PREBERITE še // Poljub, Ula: Da bi le imela jajca in prisluhnila cinglanju v telesu

Pa škržati, ki so se z balkona preselili skorajda na mojo dlan in gromki smeh pa pogovori, ki so daleč od povezave z Instagramom ali Snapchatom. Tu so, zares, live stream iz ulice, v živo.

Poletje sem vedno doživljala kot najbolj erotičen čas leta. To je bilo moje najstniško obdobje starševskih dvojnih dopustov, najprej z mami, potem s tatijem. Ali obratno. Dvakrat po 14 dni. Dvojna zagorelost, dvojna ljubav, dvojna brezskrbnost. Počitnice, po katerih točiš krokodilje solze, ker veš, da se nikdar več na tak način, s temi ljudmi, ne boš spredel v to nepozabno sanjarijo. Šola v naravi na petnajsto potenco.

Čas, ko lažje oprostimo, odmislimo, spustimo. Ko je toplo, soparno in zarošeno na ven in na noter.

Danes pišem kolumno, ko se vozim nazaj s terena, nazaj s snemanja oddaje Poletje z Ulo za naš Planet. Pišem jo sproti in lovim besede in ovinke na avtocesti naenkrat, da uspem izljubiti še svojega fanta, ki prav danes praznuje rojstni dan. Od doma sem šla 6.20, 22.13 sem še vedno v službenem pogonu. Takoj, ko zaprem še tale računalnik in poljubim še kolumno, se končno lahko poženem nazaj v svoj svet, v moj pravi, emocionalni zaklon, zapik, življenjski lunapark.

Danes je zame to čas, ko za rep življenja lovim realnost, ko se v službi neham pogovarjati po telefonu, takrat, ko moram iti res že lulat, ampak zaprem telefon in vrata stranišča, šele ko štorasto postopam pred dilco in skupaj s sogovornikom na drugi strani v resnici preverjam spodobnost WC školjke. Šele takrat poklopim od tam in prijadram spet nazaj v tukaj in zdaj.

PREBERITE še // Ne maram se. Ne maram ljudi.

Danes je vse pač treba nemudoma in takoj, ker je hitrost Facebook odgovora realnost bivanja zaznamovala že s skorajda ikonično kljukico seen in zaradi nje že čez nekaj trenutkov tudi jaz živčno tapkam s prsti po mizi in si mislim ej, alo, daj – odpiši, no.

Danes so IN ta hitri instant, roza flamingo in beli samorog, selfiji z naprčeno guzo in mini našobljene ustnice s profilke.

Nekoč so bile tu poraščene pazduhe, nepodepilirane nogice in ostrost jezika.

Ta upam, da – ostaja, naprčenim guzam pa se bodo verjetno na ves glas režali naši potomci in si kazali fotke : ej, lej, kaj pa moja babi 2017 na Hvaru?!

Zato odprite okna, poljubite vse rojstnodnevneže in tiste, ki jih v svojem življenju slavite kar tako, same po sebi, zaradi sebe. Pa eno seksi, žmohtno, erotično poletje želim. Hvala za pozornost. Zdaj pa zapri računalnik.

Kolumno je napisala Ula Molk Furlan

Foto: Črt Piksi