Groza me je bilo fantov z belimi nogavicami. Ugani, kakšnega sem dobila #kolumna

Povprečni moški se za modo in to, kako se bo oblekel, ne zmeni prav dosti. Rad ima, da je oblečen v redu, karkoli že to pomeni, si pa v to ne želi vložiti več kot nujni minimum svoje energije in časa. To je dejstvo. Tu in tam se seveda najde tudi primerek, ki se na oblačenje res ne spozna prav dobro.

Življenje je včasih hecno, na pot ti postavi točno tiste situacije, za katere bi sicer prisegel, da se ti ne morejo zgoditi. Saj vsi poznamo zgodbo o zarečenem kruhu, kajne? Meni je bila recimo vedno ena od groz, da bi imela fanta, ki ne bi imel niti najmanjšega okusa za oblačenje. Ugani torej nadaljevanje …

Mogoče se spomniš časov, ko so se bele kratke nogavice nosile pod hlačami in je njihova belina sevala tako močno, da si skoraj potreboval sončna očala? Jaz se spomnim bežno, takrat sem bila majhen otrok. Potem so ostale bele nogavice rezervirane samo za nošenje s supergami oziroma še bolje: za tenisače! In komur to ni hotelo biti jasno, jih je še vedno nosil s čevlji. V tistem času, ko sem bla najstnica, so bili taki primeri že res redki in osamljeni. Tu in tam si zagledal v mestu koga in si rekel: Ojoj, kaj temu tipu ni jasno??? Osebno nisem poznala nobenega belega nogavičarja, dokler nisem spoznala takratnega fanta.

To izkušnjo sem gotovo dobila prav zato, ker sem se vedno delala norca iz tipov, ki so nosili to kriminalno kombinacijo. Ne sprašuj, kakšna groza se mi je zdela, ampak nikakor nisem našla primernega načina, kako bi mu to povedala, ne da bi ga užalila. Bila sem zelo mlada, ampak če bi se danes znašla v podobni situaciji, da bi imela npr. moškega, ki bi se za moj okus grozno oblačil, bi enako težko našla pameten način, da bi mu to povedala, sem prepričana! Spreobrnitev takšnega človeka je (preizkušeno) dolgotrajen proces in tako je bilo tudi s tem fantom. Hodila sva precej let in šele po nekaj letih, ko je bil že popolnoma spreobrnjen v oblačilnem smislu, sem mu le povedala, kako grozno grozno mi je bilo, da je se je oblačil kot kmet. Povzročal mi je takšne travme, da sem se bala pogledati skozi okno gimnazijskega hodnika, saj me je večkrat nepričakovano čakal po koncu pouka ali med dolgim odmorom. Kadar je pogled skozi okno kljub nekaj nadstropjem višinske razlike najprej zastrla belina njegovih nogavic, se mi je zameglilo in želela sem si, da bi imela šola skrivni izhod in bi mu lahko pobegnila.

Pekla me je vest zaradi tega, ampak tip se je res oblačil grozno, ni šlo samo za bele nogavice kot kakšen specialni state of mind. To bi mu štela v plus, ampak ne, ni bil ne state of mind ne kakšen poseben fashion statement – preprosto ni imel okusa! Prvih nekaj daril od mene so bile seveda nogavice. Ne bele, hudo temne! Ni razumel namiga, po ne vem katerem paru, ki ga je dobil od mene, in po ne vem koliko strateško načetih pogovorih v smeri čevljev, nogavic in barvnih kombinacij je nekoč rekel: Vse te tvoje temne nogavice bom super nosil s supergami, za čevlje pa imam poln predal boljših nogavic!

Kar žarel je, ko je to povedal, in ko sem videla tisti žar, mi je postalo jasno: zdaj ali nikoli! To se mora končati, sicer z njim res ne bom več hodila v javnost, ampak samo še v gozd (za tja je sicer samoiniciativno vedno obul temne nogavice). Ko sem se izkašljala, olajšala in mu najbolj prijazno možno razložila, da so bele nogavice s čevlji absolutno ukinjene in prepovedane, razen če je vojna ali kakšna podobna življenjska situacija, me je presenetil z začudenim stavkom: Jaz pa nalašč zate hranim bele nogavice, da ja pridem k tebi urejen! Zakaj pa nisi rekla, da je to mimo???

Adijo pamet! Potem sva šla analitično: Razglej se po cesti in mi pokaži koga, ki nosi bele nogavice s čevlji. Ni ga – ne starega ne mladega, vsi so razumeli že v prvo, da je to kombinacija, ki je ukinjena, prepovedana. Zanjo se prestopnikom zaračunava globa!

Tako je bilo z njegovimi belimi nogavicami. Zmenila sva se, da se v njih absolutno ne prikaže nikoli več, razen če imava zmenek na košarkarskem igrišču, kjer sva se tudi občasno dobila. Čeprav je pogosto metal na koš in sem ga prišla čakat tja, ga v belih nogavicah od tistega dne nisem več videla. Ne vem, kaj je naredil z njimi, nikoli ga nisem vprašala, pravzaprav besedne zveze 'bele nogavice' med nama ni bilo več. Verjetno jih je zmetal v smeti ali pa jih je odnesel mami, da jih je ponosila. Mi je bilo čisto vseeno, bistveno je bilo, da sem dosegla svoje! Takrat sem na njegovo željo prevzela vodenje po oblačilnih nakupih in tako je ostalo do najinega konca. Ko sva se razšla, je bil obupan:  Kdo bo pa zdaj hodil z mano po nakupih?

Nekateri se razidejo v kregu, drugi v joku, tretji spet kako drugače. Midva sva se razšla s šopingom. Poštenim in izdatnim. Prosil me je, da grem z njim po poslednjih nakupih. Da si revež naredi zalogo oblek in čevljev, zdaj ko ostaja brez stilistke. Naredila sva to, jasno, in ni bil malenkosten – oblekel se je za naslednjih pet let. Ko sva se po nekaj letih videla, je imel oblečen pulover, ki sva ga kupila skupaj, za roko pa je držal novo punco. Šlo mi je na smeh – in njemu tudi.

Redko ga vidim, a kadar ga, najprej nehote pogledam v noge. Ne, v belih nogavicah ne hodi več po svetu! Mene pa spomin na tisto belino, čeprav je star več kot 20 let, če vedno zmrazi. Brrrr!

Kolumno je napisala Katarina Mihelič Bajt

Foto: Thinkstock