Sosedski odnosi ali tragedije skupnega pašnika #kolumna

Točno vem, kakšna bo, in jasna mi je tudi notranja oprema z dodatki. Pravim, ko bom velika. Zdaj sem kljub zadovoljivi višini očitno še vedno premajhna, zato žal (še) živim v bloku.

Ne gre le za to, da v bloku nisi sam svoj šef, ker pač živiš v valilnici z mnogo sosedi. Gre za to, da se v blokovskih skupnostih, če se ti uspe mentalno dovolj distancirati, da stvari ne jemlješ osebno, zgradijo zanimive relacijske piramide in značaji ljudi. Se ti zdi, da sem čisto zabluzila? Najbrž poznaš film Eksperiment. Prostovoljce zaprejo v zapor, da se igrajo kaznjence in čuvaje. Na koncu iz 'nedolžnega' eksperimenta nastane (predvideni) pokol.

No, bom malo manj radikalna in se bom iz zapora vrnila v blok. Torej živiš v bloku in zagovarjaš filozofijo živi in pusti živeti. To je tudi sicer tvoja filozofija in prva stvar, ki te – tako mislečega –lahko pretrese in ti obrne življenje na glavo, je spoznanje, da vsi ne razmišljajo tako. Seveda ne! V bloku se čisto nehote ustvari neka absurdna hierarhija, nekakšen absurdni izmišljeni red, ki ga začnejo krojiti tisti, ki nikakor ne mislijo, da je treba živeti in se brigati predvsem zase, ne pa za druge. Blok je, kot opažam, krasna upodobitev, kako se različni značaji, ki so prisiljeni živeti v skupnosti, začnejo v njej obnašati. 

Najprej je tukaj večinska masa ljudi, ki so recimo neopazni. Ki torej zagovarjajo enako filozofijo kot ti. Veš sicer, kje živijo, so prijazni, jih pogosto (sosedsko) videvaš, a njihova življenjska premica na noben način ne sili v tvoje biopolje. Živijo in pustijo živeti.

PREBERITE še // Vzponi in padci ženske v svobodnem poklicu, ki je obenem tudi mama

Potem sledijo 'tipi'. To pa so tisti, ki svoj značaj oblikujejo prek življenja v bloku. Vsak blok ima recimo svojega novinarja (bolje rečeno poštarja oziroma prenašalca informacij, večinoma nebistvenih), opravljivko in čvekačico (v eni osebi, a zelo verjetno je takih oseb več, tebe pa oblije zona vsakič, ko tako osebo vidiš že od daleč, ker veš, da ti sledi najmanj pol ure poslušanja o stvareh, ki te ne zanimajo – edino, kar te tolaži, je sladoled, ki ga imaš v vrečki; ta te bo namreč rešil, ko bo pricurljal na dan in te bo čveka morala pustiti iz svojih krempljev), kleptomana alias čistilca smetnjakov v eni osebi (nikoli namreč ne veš, kdaj ti kot odraslemu človeku brez otrok pride prav npr. otroška ključavnica za kolo z motivom tigra, zato jo pač suneš otroku izpred stanovanja in se delaš, da ni nič, enako velja za nakupovalno vrečko SPAR, kilo nezmlete kave, ki jo človek v vrečki pomotoma odloži pred kolesarnico in za pol ure pozabi – a dežurni kleptoman nikoli ne počiva in kavi se res težko upreš). V nekaj letih se zbirka tvojih – sicer dokaj nepomembnih – predmetov pri dežurni sraki lepo namnoži, ti pa se odločiš, da boš to vzel kot zabavo, ne grožnjo. V resnici se ti človek smili. In še ena resnica je: bistveno manj je škodljiv kot kdo drug. Vsak blok ima najbrž tudi vsaj en zapit primer, ki si na vsake toliko poskuša vzeti življenje. Saj ne da bi mi bilo to smešno ali da ne bi čutila stiske, ampak ko je v igri plin in še kakšnih 60 stanovanj z vsemi stanovalci, po določenem času in mnogo poskusih izgubiš sočutje in toleranco. Saj veš: živi in pusti živeti, predvsem tisti drugi del: zaboga, pusti živeti!

Za konec sem pustila še nekoga. Tako pomemben je, da se mu je treba posvetiti cel odstavek. To je šerif bloka. Vsak blok ga ima, le da morda ni povsod tako opazen, glasen in konkreten. Šerif je oseba, ki ima pregled nad vsem. Nad porabo žarnic v bloku, nad rabo parkirnih mest pred blokom in okoli njega, točno ve, koliko oseb je po polnoči vstopilo v blok in koliko iz bloka, ve, kdaj si si zamenjala tampon in koliko v mesecu jih porabiš (pretiravam, ampak mogoče tudi ne …), predvsem pa ima šerif eno odločilno lastnost poleg tega, da je potujoči računalnik: postavlja pravila. Red mora biti, pa čeprav slab, in to ve vsak šerif vsakega bloka. On je samooklicani šef, ki skrbi za to, da stvari potekajo, kot je prav. Tudi prek trupel, če je treba. S pestmi in krvjo, kajti brez reda ni nič. Šerif bloka je praviloma tudi oseba, ki ima to nadnaravno sposobnost, da se mu uspe kljub obkroženosti z maso ljudi delati in obnašati, kot da živi v hiši. 

V bistvu ga občudujem in si želim, da bi to znala tudi jaz. Tako bi lahko nehala sanjati o tisti hiši, ko bom velika, in bi se lahko čudovito vživela v blokovsko življenje. Žal ne znam, nimam šerifovih sposobnosti, zato pač poskušam še naprej najti vsak dan posebej kaj smešnega ali vsaj zabavnega v prisilnem bivanju na skupnem pašniku. Beeeee!

Kolumno je napisala Katarina Mihelič Bajt

Foto: Thinkstock