Bom s popolnimi filtri komu vzor? #kolumna

V zadnjem času me je splet (žalostnih) okoliščin pripravil do tega, da sem veliko premišljevala o nas, ženskah. O tem, da živimo v čudnem času, ki nam sicer ponuja vsega preveč, ampak smo bolj podrejene, kot si znamo predstavljati.

To je čuden čas, v katerem za žensko vladajo naslednji parametri: lepa, retuširana, suha, poslovno maksimalno uspešna (in zmagovita v tekmi z moškim!) … Pa ti, si dovolj suha, imaš dovolj izpiljen contouring na obrazu, da si lahko lepa? Mislim lepa za na instagram, snapchat in druga omrežja? Dokončno me je k pisanju tega pred dnevi spodbudila smešna slika, ki je krožila po facebooku. Situacija: slika ženske iz časa bivše Jugoslavije. Verjetno čas, ko sem se rodila, ali pa še malo prej – vsekakor sedemdeseta. In ta ženska z nekaj odvečnimi kilogrami sedi v mini krilu s prekrižanimi nogami, kosmatimi bolj, kot jih ima kosmat moški. Sedi suvereno in daje vtis, da je … no, seksi. Privlačna. Priznam, da me je slika tisti dan parkrat spravila v smeh do solz, pa da sem se še parkrat vrnila k njej, da bi se lahko spet nasmejala. Ne, v resnici niso smešne kosmate (ampak res kosmate!) močne noge v svetlih, skoraj belih najlonkah, bolj je smešno to, kar se nam danes zdi nepredstavljivo: da si je ženska nekoč, točno takšna (in prisegla bi, da je imela tudi črne brke pod nosom), upala počutiti se privlačno. Saj za to v resnici gre pri privlačnosti, ali ne? Za to, kako se ti počutiš.

Ko gledaš slike na omrežjih, imajo vse ženske popolno življenje, vedno so popolno depilirane in urejene, obvladajo vse make up trike, predvsem pa risanje prog po obrazu, s čimer si debel nos spremeniš v tanek in ličnice postaviš dovolj visoko kar sam, če ti jih že mati narava ni znala. Vse so že pravočasno športale za v kopalke (oziroma je to tako ali tako že njihov življenjski slog) in prav vse na plaži srkajo slastne fotogenične koktajle.

Hčerka počasi vstopa v ta 'fake' svet

Ob vsem tem insta kiču in sladkorju, ki z realnostjo nimata dosti skupnega, se vedno pogosteje sprašujem, kako bom hčerki, ki počasi vstopa v ta 'fake' svet, razložila razliko med resničnim življenjem in zmontiranimi slikami idealnega življenja, ki ga (baje) živijo drugi. Kako bomo vse me, ženske, svojim 'malim ženskam', hčerkam, znale razložiti, kaj je to lepota, če – pomotoma – nimaš idealnih dimenzij in retuširanega obraza? Mogoče je boljše vprašanje: bomo zmogle? Konkurenca je namreč huda, kamorkoli klikneš, sama popolnost. Ki to sploh ni, ampak kako bi to lahko razumel otrok? In potem še najpomembnejše vprašanje: po čem se bo današnji otrok, ki odrašča v insta-perfect-času, spominjal svoje mame?

Katarina Mihelič Bajt Foto: Dejan Javornik

Mama je pol ure slikala zmontirano kosilo za na instagram, čeprav vsi z majhnimi otroki vemo, kakšna je družinska situacija, medtem ko se kuha kosilo. Z eno besedo kaotično, če se izognem dolgim opisom. Možno je tudi, da v 'popolnejših' družinah stvar poteka bolj idilično, pri nas pač ne!

Mama je na plaži delala idilične poletno-plažne slike? Res, katera mama? Jaz takšnih ne vidim, tudi meni ne uspeva. Spet – lahko, da samo nimam pojma.

Lahko bi nizala primere v neskončnost. Pa jih ne bom, ker ni smisla. Pred kratkim je v moji bližini umrla oseba, s katero sem bila v bližnjem sorodu. Splet čudnih življenjskih poti je kljub sorodstvu privedel do tega, da nisva imeli veliko stikov, zadnjih deset let pa sploh ne.

Kljub temu me je njen odhod pretresel. Umrla je sama, kot je živela sama vse življenje, in za sabo ni pustila nikogar. Instagram ni zabeležil nobene njene slike. Na pogrebu sem razmišljala, da si nepojasnljivo želim imeti vsaj kakšno njeno sliko. Za spomin – nanjo in na moje otroštvo. Nekaj lepih spominov nanjo mi je ostalo in me spremljajo. Spontano sliko si želim, na kateri ni filtrov, zmontiranih ozadij in popolnosti. Samo njo. Bila je lepa. To je tisto, kar ostane in česar se v resnici spominjamo, ne trudite se preveč z vsem ostalim!

Kolumno je napisala Katarina Mihelič Bajt