Vzponi in padci ženske v svobodnem poklicu, ki je obenem tudi mama #kolumna

Če si mama in mlada (no, to drugo je relativno, kajne?), perspektivna ženska na trgu dela, potem veš, o čem govorim.

Čaka te trdo in predvsem nevidno delo. Zakaj nevidno? Ker boš poleg vsega, kar boš morala narediti, da boš lahko gradila svojo kariero (mimogrede, kako trapasta se mi sliši ta besedna zveza: graditi kariero), morala opraviti še kup dela, ki ga ne bo videl niti opazil nihče. A opravljeno kljub temu mora biti, če sploh želiš imeti teren za svoj poslovni uspeh. To je delo, ki ni ne plačano niti ne posebej cenjeno, a takoj ko se mu slučajno ne posvečaš, se primanjkljaj še kako pozna. Če si mama v svobodnem poklicu, potem me razumeš. Delaš večinoma od doma (kadar nimaš sestankov, dogodkov ipd. zadev), zato vsi avtomatično mislijo, da ne delaš nič ali pa zelo malo. Če si doma, pač nisi v službi, kajne? Sama kar naprej poslušam stavke: Aja, saj ti si itak doma!

Oprostite, kaj hočete reči? Da delam manj?

Nekoč sem zgodbi, da je delo od doma lažje, verjela tudi sama. Pravzaprav sem si življenje namenoma organizirala tako, da sem lahko delala čim več od doma. Pisarniško delo v kolektivu (po možnosti z zavistnimi, nezadovoljnimi, opravljivimi, ljudomrznimi ali čvekalastimi sodelavkami) ni zame. Preizkušeno – sicer ne v vsakodnevnem odmerku, hvala bogu –, zato sem kvečjemu toliko bolj cenila dneve, ko sem lahko delala od doma.

Danes sem srečna, ker imam možnost tega luksuza, da delam tako, kot je všeč meni. Pa vendar, ali to pomeni, da delam manj, bolj neresno in predvsem manj zavzeto? Samo zato, ker namesto obveznih 'čikpavz' in čvekov, ki se jih poslužujejo ljudje na delovnih mestih, opravim nujna hitra gospodinjska dela, ki bi sicer počakala na popoldanski čas, moje delo ni manj zavzeto in resno. Pravzaprav je vsak, ki dela z mano, zadovoljen, da je moja pisarna moj računalnik, saj mi počiva v naročju marsikateri večer ali vikend (malo manj pa sem zaradi tega zadovoljna jaz – pa še kdo!).

Če si mama v svobodnem poklicu, potem se moraš sprijazniti s tem, da bodo bolniške, ki jih preživljaš z otrokom, mu meriš vročino, brišeš za njim bruhanje in ga tolažiš, vedno 'popestrene' tudi s tvojim delom. Ker je Murphy vedno na delu, bo takrat seveda tega dela ravno največ. Tega, da si morala čarati, na koncu ne ceni nihče, v najboljšem primeru pa edino tvoj partner, ki je pravzaprav edina priča akrobaciji med delom (ki mora biti opravljeno kakor veš in znaš) in skrbjo za bolnega otroka. Slednji hoče ob sebi, ko je bolan, seveda samo mamo, nihče drug ne pride v poštev. In tako je tudi prav! Na koncu vsake takšne kaskaderske akcije se sicer resda počutiš še malce bolj utrujeno (in s skrbjo šteješ morebitne nove gube, ki jih je prinesel stres), hkrati pa v sebi čutiš neopisljivo moč, saj zmoreš nekaj, kar zmoremo samo ženske. Oprostite, moški, a tukaj nam ne sežete do kolen, saj veste?

Nisem feministka in vedno navdušeno pozdravljam razlike med spoloma (zaradi njih smo si ne nazadnje zanimiv, kajne?), tudi nisem nasprotnica moških, zato se nikoli nisem znašla v antipropagandnih debatah, ko se ženske družno spravijo na moške. Ampak ko gre za to, s čim vsem se mora dokazati ženska, ki je mama, sem trdno prepričana, da imamo težjo nalogo, zahtevnejše delo in da se od nas pričakuje veliko več. Priznajmo, tudi sposobne smo bistveno večjih obremenitev kot moški.

Če si torej ženska v poslovnem svetu, si že a priori manj zaželena delovna sila zaradi biološke funkcije, ki te ves čas kliče k temu, da opraviš svoj delež pri nadaljevanju vrste. Ko ta 'delež' končno dobiš v roke, se vanj zaljubiš, s tem pa tudi, hote ali nehote, spremeniš pogled na to, kaj je uspeh. Tudi poslovni. Moji dve porodniški sta trajali skupaj pet let – z enim otrokom tri in z drugim dve leti. Ta čas nisem zažirala države, samo svojo denarnico. Kljub temu sem teh pet let aktivno delala, po zmožnostih seveda in velikokrat s hojo po robu, in bila srečna, da imam sploh to možnost – če bi bila v drugačnem poklicu, bi o tem lahko samo sanjala. Pa vendar vse ni tako rožnato: v teh petih letih, ki se k sreči niso zgodila v enem kosu, sem seveda s poslovnega vidika 'zapravila' veliko možnosti. Karieristke so v tem času pridno 'gradile kariero', jaz pa sem doma navidezno 'samo' sestavljala kocke. Čas umika od aktivnega delovnega procesa mi je kljub delu, ki sem ga imela tudi na porodniškem dopustu, prinesel jasno zavedanje o tem, kaj je zame najpomembnejše.

Jasno sem si priznala, da nisem material za karieristko, na kar sem v bistvu ponosna. Da mi pravzaprav poslovni uspeh ne pomeni veliko, kajti če bi mi, bi v zadnjih desetih letih gotovo potegnila nekaj drugačnih potez. Ne glede na to bi si želela, da bi že prej, ne pa šele z aha-trenutkom na drugi porodniški, končala nekaj toksičnih poslovnih odnosov.

Ne glede na to, da v očeh marsikoga doma samo pečem pecivo in zlagam perilo, z dolgima porodniškama pa sem izkazala hipijevske (in bojda tudi posesivne materinske) težnje, bi se danes še enkrat odločila enako. Glavno spoznanje je bilo to, kaj je zame resničen uspeh. Ne meri se v službenih in drugih nazivih. Kljub temu sem s svojo trenutno karierno potjo zelo zadovoljna, marsikdo mi celo pravi, da sem zelo uspešna – očitno mi peka potice ni skurila vseh možganov in zapravila vseh poslovnih priložnosti! In veš kaj ti še da? Moč! Kdor podcenjuje žensko moč, ko gre za delo, se očitno še ni soočil z mamo, ki ji je uspelo kljub otrokovi bolezni in negovanju opraviti vse projekte.

Kolumno je napisala Katarina Mihelič Bajt