Kopiraš me! #kolumna

V mali deželici z relativno omejeno trgovsko ponudbo in ne prav debelimi denarnicami je dejstvo glede nakupovanja oblačil relativno jasno – bolj ali manj nakupujemo vse ženske v istih trgovinah. Saj vem, obstaja spletno nakupovanje, ki ga vse obvladamo, in tudi vse ženske pač ne kupujemo v istih trgovinah. Ampak pod črto je povprečje bolj ali manj tako, kajne? V tem smislu je zelo težko pričakovati, da je bila tista super bluzica s črtami in aplikacijo rožic iz trgovine, ki masovno prodaja modo (po dostopnih cenah), všeč samo tebi. Da boš torej edina s tako bluzo. Ni šans! S tem se moraš sprijazniti že ob nakupu.

Druga stvar so prijateljice in 'prijateljice' – ženske, ki jim je všeč samo tisto, kar vidijo na drugi ženski, bodisi prijateljici, sodelavki ... Kupijo vse, kar vidijo na drugih. Take papige običajno v ženski družbi niso najbolj priljubljene, pravzaprav gredo vsem na živce, ker očitno ne zaupajo svojemu okusu ali pa ga celo sploh nimajo. Ampak tokrat ne bom pisala o njih, priznati moram, da me ta skupina ne spravlja ob živce.

Malce na živce pa mi gredo ženske, ki imajo kar naprej občutek, da so predmet kopiranja, kar jih seveda zelo moti in se nad tem ogromno pritožujejo. Resnica po mojih opažanjih ni tako kritična, pravzaprav niso kopirane, ampak je to samo njihov – še ne vem, ali večvrednostni ali manjvrednostni – kompleks in fiksna ideja. Sama imam nekaj žensk v svoji bližini, ki zelo rade pri meni vzamejo navdih za nakupe. Ki celo vprašajo, od kod čevlji, krilo, kateri parfum imam … in ali to lahko kupijo. Z veseljem jim povem ter se veselim njihove nove pridobitve: čevljev, enakih mojim, enake bluze itd. Tega, da me 'kopirajo'. Za božjo voljo – zakaj bi se morala počutiti, da sem kopirana, če je ženska kupila enake čevlje? Bom zato jaz videti kaj manj dobro v svojih? Včasih se sprašujem, ali sem malce čudna, da take geste žensk v meni ne vzbujajo nobenih ogrožajočih občutkov? Ne glede na to, kaj vse ženska 'skopira' od mene, še vedno hodiva po svetu popolnoma različni. Imava različno postavo, drugače skombinirava oblačila, in tudi če jih ne: energija, ki jo oddajava, je popolnoma različna. Način, kako nosiva enake kavbojke in torbico, je tako različen, da je kljub enakim kosom težko govoriti o enaki garderobi. Tako razmišljam jaz. Zato me dejstvo, da sem kdaj predmet t. i. kopiranja, ne moti. Razen v enem primeru.

Moti me, kadar dobim občutek, da so se takšnih podvigov lotile ženske, ki same ne prenašajo kopiranja. Beri: imajo alergijo nanj in to tudi kar naprej razglašajo. Njih se ne sme kopirati, medtem ko one to lahko počnejo. Mogoče ne kupijo iste jakne kot nekdo drug, se pa kopiranja lotijo na drugih področjih. In drage moje, tudi to je kopiranje! To bi ve, ki ste tako občutljive za te stvari, pač morale vedeti.

Pod črto: kopiranje je relativna stvar. Zdaj so recimo v modi vintage adidaske, ki jih nosijo najstniki in vsi odrasli, ki dajo kaj na svoj stajliš modni ugled. Je to kopiranje? Ali ni že samo sledenje trendom kopiranje? Pa ne govorim o modnih žrtvah, ki se oblečejo tudi v vrečko za smeti, če to ukaže trend – mislim na sledenje trendom z zdravo mero distance. Večina nas menda kljub vsemu razume koncept, razliko med modo in stilom. Yves Saint Laurent je to lepo ubesedil v svojem slavnem izreku, da je moda minljiva, stil pa večen. Ali ni torej osebni stil tisto, kar vsak moj outfit naredi drugačen od tvojega, tudi če – namenoma ali pomotoma – smukneva v ista oblačila in obutev?

Če vprašaš mene, se nikomur, ki je uglašen s svojim osebnim stilom (in se v njem tudi zares počuti dobro), ni treba bati, da bo kaj manj izviren, če si še kdo privošči isti kos, kot ga ima sam. Stil je tudi energija, ne samo dobro premišljena kombinacija oblek. No, priznam pa, da bi bila situacija, ko prideš na večerno prireditev v primerni toaleti ter zagledaš svojo sestro dvojčico, za katero do zdaj nisi vedela, rahlo … neugodna. Ženska nečimrnost pač!

Kolumno je napisala Katarina Mihelič Bajt. 

Foto: Shutterstock, Dejan Javornik