Kako ženske bijemo bitko s perilom #kolumna

Eden od luksuzov družinskega življenja, ki bi se jim zlahka odpovedala, če bi bilo mogoče (pa ni!), je prav gotovo perilo. Toliko dela je z njim, pa vendar ima to delo tudi svoje pozitivne učinke … 

Dejstvo je, da se mi ni nikoli sanjalo, kako velik delež mojega življenja se lahko vrti okoli oblačil. Pod oblačila mislim marsikaj. Ne le vsakdanje oblačenje, slačenje in urejanje sebe in družine, oblačilom ne nazadnje posvečam veliko pozornosti tudi službeno in veliko stvari se vrti okoli oblek, mode, stila. Potem so tukaj vsakodnevne praktične stvari, povezane s perilom, ki so vsekakor manj razburljive od prvih. Najprej umazano perilo. Tega je kar naprej na kile, čeprav nihče ne dela v rudniku niti na gradbišču. Pa v javni kuhinji tudi ne, ampak umazanega perila se na dnevni ravni nabere ogromno preveč. Ko opereš in posušiš to zloglasno perilo, te čaka prav posebno sladostrastje: zlaganje na svoje mesto. Če se sprašuješ, kje v postopku se je izgubil pojem likanje, lahko rečem samo to: skoraj ga ni v mojem besednjaku! Zgovoren je npr. podatek, da je moj starejši otrok še tik pred šolo rekel likalniku šivalni stroj. Zakaj? Ker je revica do svojega šestega leta tako redko videla likalnik, da ni vedela, kam med gospodinjsko 'šaro' ga umestiti. Ko to pišem, se glasno smejem – pa ne svoji zabavnosti (in, priznaj, malomarnosti), ampak temu, da so mi v spomin prišli vsi obrazi začudenih in zaprepadenih žensk, ki so se kadarkoli v vsem tem času moje likalne nonšalance zgrozile ob zastrašujočem priznanju. Kako ne likaš?????? (In nekje v ozadju neizrečeno: Ubogi mož in otroci …)

Kar takoj razčistiva dve stvari: 1. Znam likati. 2. Likam, kar je nujno treba. Ampak likanje mi je priskutila mama že v zgodnjem otroštvu, ki je likala dobesedno VSE, razen kratkih nogavičk, zato sem tudi jaz (normalno) morala v sklopu obveznih domačih del likati po njenih metodah. Vsakič, ko sem likala brisače in posteljnino, kar se mi je oboje zdel totalni absurd, sem si prisegla, da ne bom likala, ko bom velika. Tega se zdaj, ko sem tudi zares velika, držim kot pijanec plota, vseeno pa ne hodimo po svetu zmečkani. Srajce, bluzice ipd. oblačila likam, za vse ostalo je škoda mojega časa!

Ampak nazaj k perilu. Mojemu namreč. Ne vem, kako je s tabo, ampak jaz bijem stalno bitko z njim. Ne glede na to, kako se trudim v svoji omari kar naprej vzdrževati red, že en izhod od doma, ko moram ali želim biti oblečena malo drugače in/ali v kombinaciji z akutnim pomanjkanjem časa povzroči, da je pol vsebine omare na postelji. Ker zlaganje nazaj na mesta in obešalnike velikokrat terja več časa, kot ga imam, se to včasih konča tudi kot žalostno razmetana omara. Na to nisem ponosna, zelo mi gre na živce in še ena slaba stran tega je: potem do pospravljanja skoraj ničesar ne najdem. To me spravlja ob pamet, sploh če točno vem, kaj bi rada oblekla.

K sreči pogosto delam terapevtske čistke v omari, ki se končajo tako, da je na koncu vse pospravljeno, jaz pa srečna. Oblačila, ki mi ne služijo več, so tako redno pregledana in pripravljena za oddajo. Doslednost pri tem mi omogoča urejeno omaro in to, da včasih najdem kakšen super kos, ki sem ga malce pozabila (priznajmo si, vse imamo svojega okostnjaka v omari!), predvsem pa s tem, ko uredim omaro, na zanimiv način uredim tudi svoje misli. Premislim o pomembnih stvareh, ki me takrat zaposlujejo ali obremenjujejo. Čistka omare je tako tudi čistka mojih misli. Ne znam dovolj dobro opisati, kako dober je občutek, ko je na kocu omara urejena, moje misli pa tudi. No, priznam še eno stvar: s tem ko pospravim omaro, naredim tudi prostor za to, da vanjo pride kaj novega. Sem pač ženska. Zbirateljica, pravi moj dragi! In ravno včeraj sem spet pospravila omaro …

Kolumno je napisala Katarina Mihelič Bajt