Kolumna: Lepota ženskih prijateljstev

Gre za prijateljstvo. Žensko globoko prijateljstvo, ki je lahko tako lepo, da si zaradi občutkov, ki ti jih pušča, omamljena kot od ljubezni.

Moje tri čarovnice, ki jih imam rada do konca in še daleč naprej, niso z mano iz vrtčevskih časov, niti iz osnovne šole ali gimnazije. Ne, moje dušne sestre so prišle v moj krog pozneje, pred dobrimi desetimi leti. Rada se družim in veliko žensk je okoli mene. Z vsako imam svoj odnos – z eno razpravljam o otrocih, z drugo o šminkah in oblekah (ja, včasih rabiš tudi samo to, novo šminko in nove čevlje, da je življenje malce lepše), tretja me razveseljuje s kakšno drugo rečjo. Nehote je tako, da točno vem, kako blizu moji duši je katera od njih.

Ko pa gre za moje tri čarovnice, vem, da so nekaj posebnega, ker nam čas ne more do živega, dogodki, prelomnice, ločitve, poroke, rojstva, smrti, čustveni zlomi … tudi ne. Tudi če se ne vidim z njimi dolgo, predolgo, odnos vedno nadaljujemo, kot da vmesne luknje ni bilo. Čutim se z vsako posebej, ker imam tudi odnos z vsako posebej.

Tako moja dušna sestra ve, kdaj jo najbolj potrebujem, ne da bi ji sploh kaj rekla. Pokliče me po dolgem času in mi reče, da me ima neskončno rada in da čuti tako srečo, ker me pozna, da mi je to morala povedati, čeprav je v avtu sredi največje gneče. In jaz padem v jok, ker sem prav nanjo mislila te dni in ker me je dobila v trenutku, ko mi je res neskončno hudo, pa še jokati ne morem, ker sem v družbi, s katero pač ne jokam.

Dušna povezanost je, ko nama ni treba nič govoriti in imava obe solze v očeh. Ker obe veva. Ko hodiva po ulici in se kot dve zmešanki drživa za roke in objemava. Ker si vidiva tako globoko, da vse nepomembne stavke kar spustiva, saj je že pomembnih toliko, da imava tri ure časa premalo za vse.

Dušna sestra je oseba, s katero se smejeva do solz. Če je pa tako zabavna! Ona sicer pravi, da sem jaz tista, ampak vse, kar rečem, jo pač zabava. Smejiva se in delava bedarije. Telefon pregoreva, še dobro, da po eni uri klic prekine in ga morava obnoviti.

Ona ve, kdaj si zatiskam oči pred resnico, in to mi tudi pove, strogo in resno, ampak me že čaka tudi njen objem. Analize vsega so z njo orgazmično dobre. Ker ona vse razume! In ker je ona o vsem pripravljena govoriti najmanj tri ure in pol. Včasih nama uspe kakšnih 15 minut manj.

Ve tudi, da sem najboljša sogovornica, ko je treba v omari najti neobstoječe cunjice za večerno zabavo. Vsakič ji berem levite, da bo treba po nakupih, ampak vsakič znova spet po telefonu delava stajling, za katerega moja coprnica nima potrebnih kosov. Niti enega od vsaj treh. Ko greva na njeno željo nakupovat oblačila zanjo, je polna izgovorov: malo sem se zredila, malo sem napihnjena, daje me PMS in ne morem pomerjati kavbojk, tole bi tebi bolj pristajalo, v tej trgovini nimajo ničesar za take, ki nismo narejene po standardih, itd. itd. itd. Hkrati pa je nakupovanje z njo en sam smeh in veselje. Rada jo imam!

Dušna povezanost je, ko pridem k njej na babji večer v dvoje in me že na vratih vpraša, kaj je narobe. In namesto vljudnega: Nič ni jaz že jokam. Ona pa odpira penino in zvija čik. No, dva. Tri.

Dušna sestra je ženska, ki ji ni nič težko, hkrati pa ve, da tudi meni ni nič težko. Ker pa se neskončno spoštujeva, veva, da obstaja tudi najino življenje ločeno od kroga povezanosti, v katerem sva, zato tega, da sva tukaj druga za drugo kadarkoli, ne izkorišča. Če me bo klicala sredi noči, potem vem, da je res zelo hudo. Sicer bo počakala do zjutraj. No, mogoče do dopoldne, ker ve, da so jutra z otroki hektična, čeprav (ena od treh) sama nima otrok. Ima pa moja otroka rada prav toliko kot mene.

Imaš tudi ti tako srečo, da imaš okoli sebe dobre vile, dušne sestre, čarovnice, partnerice v dobrem in zlu? Moje življenje brez njih bi bilo precej manj barvito, predvsem pa neskončno manj polno.

Presrečna sem, da vas imam, ljube moje!

Kolumno je zapisala Katarina Mihelič Bajt.

Foto: Shutterstock in Dejan Javornik