Lepotni odmerek: Adijo, 2016!

Pa smo prišli do tega 'mejnika', kot se rado reče koncu decembra. Priznam, nikoli nisem razumela globine in pomena decembrske norije in predvsem vse teže, ki jo ima ta mesec. Vedno je v meni ta čas vzbujal občutke tesnobe, in čeprav so ti z leti malo zvodeneli, še vedno ne morem reči, da imam ta mesec rada. Vsi pač nismo praznični ljudje, čeprav spečemo piškote, imamo adventni venček in vsako leto bolj odštekano jelko.

Namesto vseh pozitivnih stvari decembra sem se odločila, da na kup spravim vse, kar mi decembra para živce. Prosim, ne zamerite mi vsi tisti, ki se boste našli v opisih …

1.    Službene zabave

Nujno se je treba dobiti z vsemi, kajti 31. 12. se zgodi vesoljni potop, in če pred tem ne greš na pijačo in si ne rečeš tistega zlajnanega 'srečnega in zdravega' z vsemi, s katerimi delaš, potem pač umreš neizpolnjen. Nujno je treba nazdraviti in se pocmokati z vsemi, tudi s tistimi, s katerimi si med letom nisi tako blizu, da bi si izmenjeval slino, vonj kože in podobno. No, čisto z vsemi se res ni treba dobiti in s 1. 1. se kakšen poseben preporod ne bo zgodil, če si življenja že prej nismo organizirali tako. Umetnega ustvarjanja evforije res nimam rada, za pijačo in dober čvek pa sem vedno na voljo – predvsem mimo novoletne evforije.

2.    Kuhančki

Zares se mi dvigne pritisk ob kuhančku. Prvič – kuhano vino, ne pa kuhanček! Kuhanček se mi zdi nekakšno bebasto ime, ki so si ga ljudje spomnili za stanje na ledenem mrazu in pitje alkoholiziranega kompota. Da se razume: rada imam vino, vina, kjer je na liter alkohola dolitih pet litrov vode in dodan kilogram sladkorja, vse skupaj pa je zavreto in postreženo v plastičnih kozarcih, iz katerih piješ na mrazu in se smejiš pijanskim vzklikom tvojih tistih, ki ne želijo končati leta brez tebe … emmmm? Kozarec primerno ohlajenega vina na toplem zame vsekakor odtehta pijanske 'živijo' na štantih in pijano kruljenje nekakšnih novoletnih pesmi v daljavi sosednjih stojnic.

3.    Gremo gledat lučke!

Še ena stvar, ki je v kompletu s kuhančki, je gledanje lučk. Novoletna Ljubljana je lepa, ampak vsako leto namensko hodit gledat ene in iste galaksije in spermije, ki se podijo okoli njih – v čem je tukaj smisel? Sicer je baje letos okrasitev drugačna, tako mi je povedala mama, ki je to slišala po poročilih, ampak priznam, da razlike nisem opazila. Najbrž smisla v tem početju ne vidim tudi zato, ker sem mestna punca in živim v neposredni bližini Centra, zato mi lučke pač niso osrednji decembrski dogodek. Me pa zmrazi, ko kdo predlaga v kompletu: gremo na kuhančka in gledat lučke! Zebe me že samo ob misli na to!

4.    Pleskavice in čevapi

Povprečen vonj glavne ljubljanske ulice decembra je po čebuli in mesu z žara, pomešanem z vonjem piva in neopredeljenega alkohola. Prisežem, da ni težava v tem, da ne jem mesa, ampak res se mi zdi, da je decembrska čarovnija, kot si jo predstavljam jaz, za moj okus s tem vonjem, ki je zažrt v vsako poro glavnih ulic, oskrunjena. Je to res pristna slovenska kultura? Hvala bogu za staro mestno jedro s klasično glasbo, tam mogoče za trenutek vzljubim december celo jaz!

5.    Trgovinski kič

Vsako leto prej se zgodi tudi prednovoletni trgovinski kič. Kmalu po prvem novembru so trgovine že polne rdeče-zlatega lučkastega kiča, Božičkov, novoletnih akcij, darilnih katalogov (s poudarkom na otroških). Konec decembra ne veš več, koliko mesecev že gledaš vse tiste lučke in ali je sploh možno, da bodo trgovine spet zadihale v normalnem tempu. Da ne začnem o tem, kako težko je otroke v tem kaosu vsega prepričati, da čisto zares ne rabijo vseh traparij, ki so v katalogih in na top pozicijah trgovskih polic. Ali pa o tem, da RES ne potrebuje Božičkove kape (o čemer pa se je treba trdo pogajati tudi z ožjim sorodstvom). Ne, december ni šala, sploh ko imaš otroke.

Da ne boš mislila, da sem čista nasprotnica starih koncev in novih začetkov. Verjamem v to, da se v drugi polovici decembra okoli nas nakopiči močna energija uresničevanj, rezanja vezi ali vzpostavljanja novih. Da so na delu novi začetki, nova, sveža energija. Novoletnih sklepov sicer nikoli ne sprejemam, ker vem, da je pravi čas za sklep takrat, ko to začutiš, ne takrat, ko ti pravi koledar. So pa stvari, ki bodo pri meni ne glede na novo leto ostale nespremenjene, in povezane so z lepot(il)no rutino:
-    Še vedno si bom raje nanašala ličila in lak za nohte, kot pa to odstranjevala.
-    Še vedno bom vsakič norela, ko si bom odstranjevala lak z bleščicami. Je bilo tega res treba, draga moja?
-    Ostala bom v dobrem odnosu z igličnim valjčkom. Pred časom sem pisala, da ga imam na testu, medtem ko je prej nekaj let ležal pozabljen na dnu omare, in opažam, da pomaga pri bolj napeti koži in spočitem videzu + znebila sem se še ostanka pigmentnih madežev.
-    Top kozmetično odkrijte 2016: naravni deo. Hvala moji čarovnici Tini za inciacijo in izdelavo nekaj primerkov. Obljubim tudi, da ko porabim tega, novega poskusim spackati sama!

In kaj sem dala na seznam 'moraš poskusiti' v 2017?
-    Menstrualna skodelica. Nekaj v meni se še upira, ker se mi zdi uporaba komplicirana, jaz pa sem zaprisežena uporabnica tamponov, ampak zdi se mi, odkar v dm ne prodajajo več mojih naravnih, da je čas za nov podvig. Ob tem se vsakič smejem prijateljevi pripombi, ko smo mu skupina žensk razlagale, kaj to sploh je menstrualna skodelica. S čeljustjo do tal in v krohotu je vprašal: »Je možno, da si ženske dajete cel čajni servis v nožnico?« Pravzaprav samo 'čajnik'!
-    Pitje gline. Že predolgo me vrečka z glino za pitje čaka na polici v shrambi in vsakič imam kakšen izgovor, da še ne začnem. Čutim pa, da se bliža pravi čas. Priznam, malo me je strah možnih reakcij, ampak verjamem, da bom preživela. Če bom opazila pozitivne učinke, ti opišem celo strategijo, ideologijo in seveda vse načine uporabe gline. V nekaj oblikah sem jo namreč že preizkusila in sem z njo zelo zadovoljna.

Lepotni odmerek je napisala Katarina Mihelič Bajt

Foto: Shutterstock, Dejan Javornik