Lepotni odmerek: Z nalakiranimi nohti v operacijsko

Nekaterim ljudem res ni pomoči, povsod izzivajo s svojim obnašanjem in se vedejo drugače, kot bi bilo treba. Na primer gredo na operacijo z nalakiranimi nohti. Nezaslišano, ampak najbrž že veš, kam pes taco moli: ena izmed njih sem tudi jaz!

Trikrat v življenju sem se znašla na operaciji. Prvič pri dobrih štirih letih. Ni bila bolezen, samo rutinska odstranitev tkiva, ki je zahtevala eno noč v bolnišnici. V tistem času je bilo popolnoma normalno, da otrok biva v bolnici sam. Še danes se spomnim mrzlega jutra, ko me je mama pred službo odpeljala v bolnico. Bilo me je neskončno strah, ampak z mano je šel moj velik oranžen medved z belim trebuhom. Ko sem dobila svojo posteljo in je prišel čas, da mama odide, sem ga stiskala tako močno, da je bil revež čisto deformiran. Z medvedom sva se zmenila, da bo ves čas z mano, zato sem se ga oklepala, tudi ko so me odpeljali v operacijsko. Še zdaj se spomnim mračne sobe z groznim vonjem. Potem se je zapletlo, s svoje postelje sem šla sama na operacijsko mizo, ampak potem je nekdo seveda hotel vzeti medveda. Spomnim se joka in tega, da so mi ga pulili iz rok, hkrati pa razlagali, da bom zdaj malo zaspala. Zadnja stvar, ki se je spomnim, ko sem dobila na obraz masko, je bil čudovit oranžen mozaik, v barvah mojega medveda seveda, ter smrad po uspavalu. In ko sem se zbudila že v svoji bolniški sobi in postelji, sem z grozo ugotovila … ne da ni mame ali da me vse boli – medveda ni bilo in osebje na oddelku je hladno ugotovilo, da se je očitno izgubil. Ga bomo že našli, zdaj pa tiho in počivaj!

Operacijo sem preživela in še danes po dobrih 30 letih imam spomin nanjo, drobno brazgotinico na mestu, kamor ni povabljen vsak. Medveda sem naslednjega dne slučajno našla v bolnišnični igralnici. Nikogar nisem imela, ki bi se boril z mano, in tako sem štiriletnica morala premikati gore, da sem osebju dopovedala, da je tisti medved MOJ in da ga bom vzela, čeprav mi dopovedujejo, da je to medved od vseh, iz igralnice pač. Zgodila se mi je krivica – in to je tisto, kar mi je ostalo v spominu bolj kot operacija sama in občutek zapuščenosti, ko je mama šla.

Ampak z operacijskimi dvoranami imam očitno slabo karmo. Mnogo let pozneje sem se spet znašla pred operacijo. Tako se namreč reče carskemu rezu. Oba moja otroka sta na žalost rojena 'umetno', neromantično – medtem ko sem jaz spala, sta se zgodili dve novi življenji, za kateri imam nekaj zaslug slučajno tudi jaz. Ampak včasih žal nimaš izbire, ker gre za razloge, na katere ne moreš vplivati, ali, povedano po zdravnikovo: patologija, gospa! Tako sva z mojim super ginekologom, ki je vso drugo nosečnost navdušeno kimal moji motivaciji, da bi tokrat le rodila v porodni sobi, ne pa v operacijski, na koncu vendarle morala določiti datum – operacije. Ko sva skupaj resno strmela v njegov urnik v operacijski in iskala prvi prosti termin, ko se bo zgodilo, mi je postalo jasno, da bo treba tudi tokrat najti nekakšnega oranžnega medveda z belim trebuhom. Za psihično oporo. V mislih sem se poslovila od vseh idej, da bo vsaj v drugo šlo po naravni poti, in bilo mi je tako neskončno hudo, ampak zdravnika sem prvič v celi nosečnosti videla tako resnega … zato sem vedela, da ni več heca in upanja. Resnost situacije sem poskušala razbiti z najbolj nepomembnim vprašanjem: »Je res, da moram imeti v operacijski nenalakirane nohte?« Pa se je spet smejal in v svojem humorističnem slogu povedal sveto resnico: »Jaz rabim samo en nenalakiran prst, za vsak primer, drugih 19 je pa lahko nalakiranih!« In bila sva zmenjena, jasno! 

Na dan D sem prišla navsezgodaj zjutraj s cmokom v želodcu, ampak – z 19 nalakiranimi nohti. Ne vem, če lahko razumeš, seveda bi lahko prišla brez laka, ampak z brezosebnostjo bolnišnic se nekako lažje spoprimem, če me čisto ne razosebijo. Tako sem en A4-list navodil, česa vsega ne smem za v operacijsko, doma prebrala po diagonali in upoštevala samo tisto, kar se mi je zdelo bistveno. Administrativni del priprav na operacijo sem prestala brez pripomb in očitkov, zataknilo se je, ko me je, že lepo oblečeno v anemično pistacijevo zeleno XXXXL-spalno srajco, prevzela medicinska sestra, ki skrbi za to, da nosečnice pripelje in sprejme na porodni oddelek. V tišini sva stali pred dvigalom in prebadala me je s pogledom. Tu in tam se je poskušala nasmehniti, ampak ni šlo. Nekaj je bilo narobe. Meni se je podilo po glavi tisoč stvari, od tega, kako mi spet ni uspelo, moja ideja o 'naravnem' porodu, do strahov, ali bo vse v redu. Najbrž sem izžarevala en sam strah in obup, vsekakor pa se nisem ukvarjala s tem, zakaj je gospa tako kisla. Vstopili sva v dvigalo in potem je ustrelila: »A vi pa kar z nalakiranimi nohti v operacijsko?« Aha, tukaj je problem! V tem stavku je bilo toliko gneva in na njenem obrazu toliko prezira, da sem bila v hipu budna kljub zgodnji uri. Najprej sem jo debelo gledala, potem pa razložila, da sva z zdravnikom 'temintem' zmenjena, da je to čisto v redu. Toliko da ni padla skupaj tam v dvigalu. Skozi napol priprta usta je ledeno rekla: »Brez morate biti! Taka so pravila!« 

Povedala sem ji, da je zdravnik prosil za en sam prst, ji ga celo pokazala (žal mi je bilo, da to ni bil sredinec!), ampak s tem sem jo samo še bolj razkurila. Umolknila je in nervozno globoko dihala. Takrat sem si jo šele dobro ogledala – srednjih let, kar nekaj kilogramov preveč in predvsem je iz nje sevala zagrenjenost. Ni je zares zmotil moj lak, ampak to, da sem si sploh upala pomisliti na to, da bi ga obdržala – na nohtih. Končno sva prispeli na porodni oddelek, in preden me je predala drugi sestri, je samo še prezirljivo rekla: »Vam bomo zrihtali čistila, da si odstranite lak!« Na moj odgovor, da niti pod razno ne bom odstranila laka, ni rekla nič, samo še z ihto je zapustila prostor. Najbrž je šla globoko dihat – ali pa za kakšno drugo predrznico iskat odstranjevalec laka.

Otrok se je rodil speči mami z 19 nalakiranimi nohti in enim nenalakiranim. Vsi smo preživeli. Zdravnik je zmogel narediti minimalen rez na že obstoječi brazgotini od prvega 'poroda', ga potem elegantno zašiti z notranjimi šivi in me tehnično gledano pustiti skoraj brez brazgotine (kar ni zanemarljivo, ampak kdor zna, pač zna). Vse to kljub nalakiranim nohtom predrzne brezsramne pacientke! In kaj je moje sporočilo? Moški je brez besed in razlag razumel bistvo moje želje glede nalakiranih nohtov – namreč to, da sem hotela v stiski tiste situacije zadržati na sebi nekaj svojega, kar ni vplivalo na nikogar (samo name). Na drugi strani je ženska (sestra, mama, hči, prijateljica …?) v tem videla predrzno dejanje lahkožive (?) bodoče mame (ubogi otrok!). Ja, včasih smo ženske druga drugi res največje sovražnice, medtem ko moški, tudi če jih imamo občasno za površinske in brez občutka, pokažejo toliko širine in srca. Zdravnik mi je naslednji dan, ko me je prišel na oddelek pogledat, takoj povedal, kaj je moj otrok naredil najprej. Vedel je, koliko mi je pomenilo, da bi to videla sama. S tem je povedal vse in še več. Ja, marsikdaj se izkaže, da moškim delamo krivico – tudi ko gre samo za nalakirane nohte!

Lepotni odmerek je zapisala Katarina Mihelič Bajt