Ko se mami fashionisti njena hči upre #kolumna

Od nekdaj sem bila modna navdušenka. Mama se spominja, da sem vedno hotela biti v krilu in lepih čeveljcih. Tega se spomnim tudi sama: vedno pred vrtcem in šolo ista bitka: ali je dovolj toplo, da lahko oblečem krilo, in če se je mami zdelo premrzlo, je sledil jok. Moja najljubša otroška igra poleg tiste z barbiko in tega, da sem se šla učiteljico, je bilo preoblačenje. Mamine rute, zvezane v obleko, čez pa pas in seveda mamini čevlji. To sem lahko počela ure in ure.

O tem, da sem nenehno težila za čeveljce s petami, raje ne razlagam. V želji, da bi bila modi še bližje, sem kmalu začela risati 'kolekcije' oblačil in vsi so prikimavali, da bom modna oblikovalka. No, šalo na stran, za kaj takega nisem bila pravi material, zato moje kolekcije ni bilo in je ne bo nikoli v trgovinah. Je pa moda, zanimanje za oblačila, njihove kombinacije in seveda ljubezen do nakupovanja ostala tukaj vse do danes. Samo nakupovanje me sicer ne sprošča niti ne spravlja v dobro voljo, kot naj bi stereotipno služilo ženskam za instantno psihoterapijo, pa vendar – strast je tukaj, brez dvoma. Vedno sem nehote na preži in vedno videvam lepe stvari, ki jih v mislih že umeščam v svojo garderobo. Ni mi pomoči.

In modna navdušenka nekoč postane tudi mama. Za svojega prvega otroka si zelo želi, da bi bil punčka. No, saj je lahko tudi fantek, ampak punčka … no, punčko bi se dalo super stilirati, kajne? Želja se ji izpolni, res je punčka. Prva leta si daje duška in jo stilira po svojem okusu. Mala je oblečena, kot se za fashionistino hčerko spodobi – ne preveč očitno in prisiljeno urejena, ampak cute.

Potem pa zazvoni alarm za dobro jutro. Nekega dne namreč hčerka pokaže zobe tvojemu modnemu okusu. Začne se čisto počasi:

Nočem krila, bom raje dala obleko!

Komaj sploh opaziš, kdaj je teh 'nočem' več kot 'hočem', ampak nekega dne ugotoviš, da je že lep čas ne moreš več obleči po svojem okusu. V trgovini ji nič, kar ji pokažeš, ni všeč, prav tako ni všeč tudi tebi nič od tistega, kar pokaže ona. To je začetek trgovinskih bitk. Če jo vzameš v trgovino, tam ne sprejme tvojih predlogov, ti pa tudi prisegaš pri vseh svetnikih, da vsega tistega kiča, ki ti ga kaže ona, ne kupiš, pravzaprav ga ne vzameš, niti če ti plačajo za to. Tvoja draga (bivša) fashionista gre najprej skozi faze risanih junakov. Hello Kitty, Spuži Kvadratnik, Medvedek Pu, Levji kralj, Miki Mišek in drugi kičasti (nujno ameriški, jasno) risani junaki – povsod. V najbolj načičkani obliki. Potem se ta faza malo umiri in otrok pritisne s fantovsko 'modo'. Batman, Spiderman ipd. jajca. Ne, draga, ne kupim ti tega! Nekako jo mine in pride faza bleščic. Tudi mama jih ima rada, zato upa, da bo to oblačilno obdobje harmonično – ampak ne, žal se zatakne tudi tukaj. Hči se je zagrela za bleščice na polno in se odločila, da si bo zadala bleščeči overdose. Kljub temu ti nekako za silo uspe krmariti med njenim in svojim okusom.

Potem pa se zgodi traparija, ki sliši na ime Minioni.

Te rumene spake so jo prevzele v hipu, ko jih je pred leti videla. V upanju, da bo faza minila tako hitro, kot vse prejšnje, se odločiš, da se z zadevo ne boš obremenjeval. Hči bi seveda imela vse, kar obuje, obleče, v čemer živi, vse, kar prime v roke, jasno – s potiskom Minionov. Takoj se dogovorimo: eno oblačilo ali dve s tem potiskom je več kot preveč za moj estetski čut, zato naj si da otrok duška pri šolskih zvezkih, peresnici, mapi, svinčnikih, radirki … To se tudi zgodi dobesedno. Povsod po našem stanovanju (in izven njega) so slikice rumenih spakic. Ko ima hči 8. rojstni dan, vsi povabljeni otroci (pribl. 15!) prinesejo tematska darila. Uganete rdečo nit?

Tako se nam je lani v enem popoldnevu doma namnožilo Minionov, da jih imamo za izvoz. Od brisač do skodelic, pižama, škatla za malico, nahrbtnik, še 15 radirk. In ker sirotici nesramna mama ne kupuje oblačil s tem potiskom, se je babica usmilila nesrečnice in ji kupila še pižamo. S strahom čakam na letošnje rojstnodnevno praznovanje, saj bodo gotovo spet vsi hoteli osrečiti slavljenko, jaz pa nimam srca, da bi jim dala prepoved za Minione. Po drugi strani se me loteva sladkorna ali kakšna druga bolezen od tega rumenega kiča. Prisežem, da spake sanjam že ponoči.

Ko sva pred kratkim šli s princeso nakupovat japonke in kopalke (zanjo), je mala lisička točila debele krokodilje solze v vsaki trgovini posebej, ker zlobna mama ni hotela kupiti japonk z rumenci in ker nisva našli (bogu hvala!) kopalk s potiskom spakic. Prizori v trgovinah so bili nekje med dramsko šolo (zadnja stopnja pred diplomo) in izraznim plesom. Upanje pač umre zadnje in domov sva šli z nakupljenimi stvarmi (po mojem okusu, bojda) in njenim dolgim nosom. S tisoč očitki. Najbolj nesramna mama na planetu, najbolj beden nakup na svetu, najslabši dan v celem življenju in podobna častna priznanja.
In kaj je konec koncev za mamo fashionisto poleg rumenih (in drugih) spak ameriške produkcije, ki imajo vsaj to dobro lastnost, da kakor pridejo, nekega dne tudi izginejo s polic, še hujše? To, da hči nekega dne noče več obleči kril, oblek, bluzic, plaščkov in sandal … Ona hoče biti v kavbojkah, majici in supergah, poleti pa se kavbojke skrajšajo in superge zamenjajo japonke. Sprva misliš, da bo minilo, potem ugotoviš, da je že zdavnaj prerasla vse 'lepe' cunjice, ki si jih kupila zanjo in jih pretihotapila v njeno omaro v upanju, da bo vendarle kdaj oblekla. Ni oblekla. No, enkrat, ko sem ji za lep outfit morala obljubiti čisto preveč, da bi se šla to igro z njo vsak dan. Tako nekega dne nehaš nakupovati zanjo po svojem okusu.

To je čas, ko dojameš, da tvoj mali otrok ni več tako majhen. Ima svoj okus, svoje mnenje, svoje občutke. Če misliš, da je težko pri oblačilih, potem v strahu pomisliš, kaj vse bo še razmišljala drugače kot ti – in bo morda bistveno bolj usodno kot dilema kavbojke : oblekica. Ja, včasih te tudi modno navdušenje pripelje k resnim razmislekom …

Kolumno je napisala Katarina Mihelič Bajt

Foto: Shutterstock