Pri nas šolo delamo trije. Dva ponavljava, tretji je vajenec #kolumna

Bliža se poletje, z njim pa počitnice. Šolske. Kdor ima doma osnovnošolca, točno ve, kaj mislim. Osnovna šola je že lepo število let celodružinski projekt. Ob vsakih počitnicah si tako oddahne cela družina, zlasti še, če so te 'ta dolge'. Poletne.

Ne vem sicer, kdaj se je zgodil ta preobrat, da je šola postala družinska, ne pa več otrokova stvar (ne le stvar, ampak projekt, ki ga je otrok popolnoma sposoben opraviti samostojno brez pomoči staršev). Zdi se mi, da sem sama še včeraj hodila v osnovno šolo, v katero danes hodi moja hči. Več kot polovica učiteljev je še istih in vsi se me še spomnijo. Na prvi pogled se zdi vse enako, pa vendar je vse tako zelo drugače. Nekoč je bila to še osemletka, kar je praktično gledano pomenilo, da moji starši osem let tako rekoč niso vedeli, da hodim v šolo. Od drugega dneva dalje sem šla sama tja in domov, delala sama naloge in se učila. Zalomilo se je edino v drugem razredu pri poštevanki (komu se pa ne?), in to je bil v osmih letih tudi edini dogodek, ko smo sedeli doma vsi za mizo – oče je obupoval, kako mi odpreti glavo in zliti noter to nesrečno poštevanko, mama pa je poskušala miriti živčno situacijo in me spodbujati, naj vendar ne jokam, ker poštevanko na koncu znajo vsi. Prizor, ki mi je ostal v spominu, ker se takšni prizori pri nas doma niso dogajali kot po tekočem traku.

Šola je bila zastavljena tako, da smo jo delali otroci sami. Brez posebnega prigovarjanja, truda in Einsteinovih genov sem bila vseh osem let odlična. Rekla bi celo, da z levo roko – med poukom sem veliko klepetala in bila zaradi tega večkrat presedena h komu, ki ni bil čvekač kot jaz, celo kakšen podpis sem prinesla domov zaradi neutrudnega klepetanja. To je bila moja osnovna šola. V tistih časih se je učencem, ki so bili 'pridni', dalo podtakniti še kakšno vzporedno delo, kot je opravljanje nakupov za učiteljico, oddajanje njenih ljubezenskih pisemc na pošto, pospravljanje kabineta druge učiteljice in pomivanje kavnih skodelic (o praznjenju pepelnikov pa kdaj drugič!) … Mogoče se sliši kot pomožna dela, v resnici pa je to bil posel, ki ti ga je marsikdo, ki ni imel samih petic in ni bil toliko 'priden', zavidal, saj smo ta dela izbranci izvajali med poukom. Česa podobnega si danes po mojem učitelji ne bi upali izvajati, saj bi bili nemudoma ob službo. A čeprav se danes nekdanje ravnanje v šolah zdi precej kavbojsko, pa je kljub temu očitno funkcioniralo nekaj, kar danes ne. Takrat smo bili otroci samostojni, razen nekaj zgag in razbojnikov smo vsi za šolske obveznosti skrbeli sami.

Danes je staršem že v prvem razredu sporočeno, da je šola družinski projekt. Da je treba z otrokom doma veliko presedeti, vaditi, utrjevati, iskati njegove šibke točke in jih izpopolnjevati. Ob besedi plakat dobim ošpice. To pomeni, da eden od staršev v službi tiska slike zajcev, ježev in Plečnikovih stavb v Ljubljani (oprostite, ne, doma nimamo tiskalnika, ker ga razen za izdelovanje otrokovih plakatov ne potrebujemo), drugi pa po knjigarnah išče trši papir v otrokovem najljubšem odtenku. In ker se že toliko aktiviraš, da se počutiš v projekt čisto osebno vpleten, ti jasno na koncu ni vseeno, da otrok poskuša natisnjene zajce in srake grdo obstriči, zato mimogrede še to narediš sam. Kje je zdaj otrokovo delo, učenje, da ne govorim o razmišljanju …? Na koncu še nestrpno čakaš, kakšno oceno bo tvoj šolar prinesel za svoj, pardon, tvoj izdelek – in se počutiš hudo trapasto.

Otrokom ne le v prvem razredu (ki je po mojem mnenju tako ali tako po krivici vzeta mala šola), ampak tudi pozneje sploh nikakor ni jasno, da je šola njihova stvar in da se morajo stvari naučiti oni, ne pa s starši. Sistem jim hkrati nalaga obveznost in pritiska v možganih gumbek delete. Tudi če je današnji šolski program bojda bolj prijazen otroku in imajo manj suhoparnih učbenikov, kot smo jih imeli mi, pa smo bili mi večino popoldnevov prosti. Občutek imam, da smo se v šoli naučili več, zato je za doma, z izjemo naloge, ostalo manj dela in učenja. Predvsem pa za moje izdelke ni strigla slik cela družina, ampak sem to počela sama.

Dandanes je situacija taka: lepo pomladno popoldne med tednom. Kosilo smo pojedli in vsi bi šli ven, a kaj, ko zazvoni rdeča lučka. ŠOLA?! Sprašujemo šolarko, ali ima kakšno nalogo, in njej se zdi, da ne. Zdi se ji, ampak ne deluje prepričana. Torej gremo menda lahko ven! Ko se oblečemo in obujemo, se spomni:

Aja, mogoče imam pa nalogo. Ampak ne vem, kaj. Niti ne vem, do kdaj. Pa enkrat ta teden pišemo test. Ampak vse znam … se mi zdi.

In so načrti pokvarjeni, sonce pa počaka na druge čase. Na počitnice. Zato pravim: bližajo se nam počitnice. Trije namreč delamo osnovno šolo pri nas doma, od tega jo dva ponavljava, eden pa je vajenec. Čakamo, da bomo dali vsi trije noge v zrak do septembra. Potem pa nov krog. Šele tretji razred se končuje, dolga bo do devetega …

Kakorkoli – čakamo počitnice!

Kolumno je zapisala Katarina Mihelič Bajt