Le kaj naj oblečem oziroma klasičen zaplet pred vsakim dogodkom #kolumna

V teh dneh me čaka dogodek, ki mi je zelo pomemben. To bo večer lepih oblek, dobre hrane in lepih energij. Babji, čeprav bo tam tudi marsikateri moški – ampak ženske bomo v številčni prevladi.

Krasno, bi rekla povprečna ženska. Lepa priložnost za novo toaleto ali pa vsaj za to, da smukneš v visoke pete, če jih sicer redko nosiš (no, jaz jih pogosto), da si narediš res hud make up in da se seveda lepo oblečeš. No, pa saj tudi je krasno, a kaj, ko je časa, ki ga lahko ob številnih delovnih obveznostih in dvema otrokoma nameniš tej pomembni temi, malo. Razmišljala sem, kako smo ženske po svoje smešne in kako grem sama sebi lahko grozno na živce, ko začnem komplicirati z oblačili. Imaginarno se ženske veselimo dogodkov, na katerih bomo imele priložnost zasijati (beri: prezračiti najboljše obleke in sprehoditi 'tiste' čevlje), ko pa se datum dneva D bliža, nastane panika. Ugotoviš, da nič, kar imaš v polni omari, v resnici ne ustreza priložnosti, na katero si povabljena. Znano, kajne? Takrat se začne razmišljanje o tem, kaj in kako, in ženske smo specialistke za to, da stvar spremenimo v kalvarijo. V moškem, ki živi s tabo in si s tabo, revež, deli omaro (no, par polic v tridelni omari, ampak tako je zgolj zato, ker je sam rekel, da več prostora ne potrebuje!), seveda težko najdeš pravega sogovornika za diskusijo o tem, da nimaš kaj obleči.

Najprej ga seveda kot elektrika strese izjava, da nimaš. NIMAŠ??? Dialog gre nekako tako:

Ona: Joj, ne vem, kaj bom oblekla za tja. Nimam nič pametnega.

On: Nimaš za obleči????? Kako, omara je polna?

Ona: Saj pravim, nimam nič za obleči za TISTO priložnost!

On: Nemogoče. Saj imaš sto oblek, ne reci, da ni vsaj ena od tistih primerna!

Ona (živčno): Glej, ne razumeš. Nobena od tistih ni primerna. Pogojno par črnih, ampak tokrat nočem biti v črni.

In tako on dvigne roke, ti pa se ob prvi prosti uri odločiš za turistično ekskurzijo po trgovinah. Izdelaš strateški načrt: giganti odpadejo, ker če česa res nočeš, potem je to dvojček (ali trojček – to se vseeno zdi manj kriminalno od prvega) na zabavi. Saj razumeš, kaj mislim – da sta na koncu dve v isti obleki. Ne, tega ženske res ne maramo. Zato ti ostane samo še skakanje po trgovinah, ki nimajo masovne količine oblačil in v katere ne zahaja trume žensk. Seveda sem pozabila na glavni pogoj: morajo imeti primerna oblačila za večerno priložnost in ta morajo, jasno, biti tudi v trendu. Ko torej vklopiš vse filtre pri iskanju, ti ostane zelo majhen izbor trgovin. Seveda ti za Elieja Saaba ali za Chanel še ni uspelo zbrati, zato je skromen pogoj še cena.

Draga, srečno!

To sem rekla sama sebi, ko sem šla v lov na zaklad. Si predstavljaš situacijo, ko si pravzaprav v glavi narišeš tisto idealno obleko? Veš, da obstaja. Veš celo, da si take obleke, ko nisi iskala svoje, videvala vsepovsod. Ne znaš točno definirati vseh parametrov, a veš, da boš olajšana, ko jo boš zagledala. Po nekaj ekskurzijah v trgovine s potencialno dobro možnostjo zadetka si vedno bolj apatična. Tiste obleke iz tvoje domišljije ni. Za spletni nakup v tujini si že prepozna, tolažiš pa se tudi, da v resnici te lepe obleke niso tako lepe, materiali pa precej 'češki'. Ko si že prilično resignirana in ko že prijateljici na kosilu razlagaš celo štorijo z obleko, ona pa se ponudi, da pobrska v svoji omari (in veš, da ti njena obleka ne bo prav niti ne bo takšna, kot si si zamislila), se spet lotiš brskanja po svoji omari. Spet sitno ugotoviš, da se že prvič, ko si trdila, da nimaš nič pametnega, v resnici nisi motila. Ne, ti imaš vendar vedno prav, ko gre za tvojo omaro!

Sama sebi greš že zelo na živce, ampak daš si priložnost za še en krog po trgovinah. Po tistih, ki si jih sicer vnaprej obsodila, da ne bodo imele nič posebnega. Lepega. Obleke ali pa nečesa, kar je zelo lepo, posebno, drugačno, ampak spet ne preveč ekstravagantno. Nekaj, kar si ti. Kar poudari dobre stvari pri tvoji postavi in zakrije pomanjkljivosti. Saj se razumemo: nekaj, kar je na meji z magijo in najbrž sploh ne obstaja!!!

In naenkrat zagledaš tam 'tisto'. To je to! Popolnost. Cena te noče zanimati (ampak je k sreči primerna, tudi čudeži se dogajajo …), barva, model, detajli, vse je presežno, le da, no, khm, si prepričana, da ti zadevica ne bo pristajala. Ker si v trgovino stopila sitna, lačna, s polno skrbmi in načrti, kaj vse še moraš postoriti, absolutno nisi pripravljena na pomerjanje. Ne vem, ali se to dogaja drugim, ampak sama imam alergijo na garderobe in pomerjanje oblačil. Tako sem se odločila, da stvar prespim in se vnem naslednji dan. Doma sem idejo o tem, da bi mi ogledano lahko pristajalo, že čisto pokopala. Ni šans: prevelika rit, preveč trebuha itd.; saj vemo, kako znamo biti spodbudne, ko gre za naše telesne 'pomanjkljivosti'.

In kakšen je epilog te oblačilne odisejade? Zbrala sem voljo in šla pomerit. Kot ulito! In prodajalka, ki je je bilo gotovo vsaj polovico manj kot mene, je cvilila od navdušenja nad tem, kako super je videti vse skupaj. Lahko rečeš, da ji je šlo samo za prodajo artikla, ampak meni se je zdela iskrena. Potrdila je moje dobre občutke – in po dolgem času sem šla res srečna iz trgovine. To šteje največ, kajne? Veliko več kot to, da sta se mi domača 'modna eksperta' v podobi mojega dragega in devetletnice smejala, češ da je izbira absolutno mimo in neprimerna.

Kolumno je zapisala Katarina Mihelič Bajt

Foto: Thinkstock