Lepotna rutina – luksuz ali osnovni minimum? #kolumna

Še dobro se spomnim časov, ko sem bila 'brezdelna' študentka, prepričana, da imam tooooliko dela in takoooo zelo malo časa. Danes se mi zdi to smešno, ker šele z razgibanim, kreativnim delom, ki ga opravljam, in družino zares razumem, kaj to pomeni resnično pomanjkanje časa in njegova dobra organizacija.

Takrat pa se mi je to seveda zdela sveta resnica. Na voljo sem imela tako rekoč ves čas tega sveta za urejanje sebe, in kljub temu sem vedno povsod zamujala ravno zato, ker sem si v zadnjem hipu umivala lase ali lakirala nohte (dva najbolj pogosta razloga za zamujanje). O novi dimenziji časa se zaveš, ko resno stopiš v proces dela, ko te življenje potegne v svojo turbulenco. Ko mi je takrat deset let starejša prijateljica z dvema otrokoma govorila o norem tempu in tem, da nima časa za nič, se mi je zdela paranoična. Šele ko sem leta pozneje prišla v njeno situacijo, sem počasi začenjala razumeti, v čem je bistvo njenega paničnega opozarjanja na pomanjkanje časa.

Če še nimaš resne službe in/ali družine, potem se najbrž najdeš v prvem delu opisa – seveda imaš ogromno opravkov in pomembnih stvari, življenje ti na polno dogaja, a kljub temu moraš priznati, da imaš čas zase, kajne? Če si v drugi skupini, potem se najbrž smeješ ob mislih na čase, ko si se sama sebi zdela 'brez časa'.

Lepotna rutina je eno od področij, ki te v zaposlenem življenjskem slogu najprej postavi pred preizkušnjo. To je namreč ena od tistih 'nenujnih' stvari, ki jih lahko v skrajni sili pomanjkanja časa najprej opustiš – če to seveda hočeš! Umivanje las lahko podaljšuješ za dan ali dva (dokler res ne zdržiš več z mastnim čopom), pustiš na nohtih odkrušen lak ali se lakiranju enostavno odpoveš in s tem potem nimaš več težav, ličenje zreduciraš na puder in maskaro ali pa ga kar opustiš, mleko za telo po tuširanju pa tudi vzame preveč časa, ko si 'koma' in te že kliče postelja, zato se odpoveš gladki koži in se pač sprijazniš s suho (vmes pa poskušaš pretentati situacijo z oljnimi geli za tuširanje, ki pa seveda ne funkcionirajo), itd.

Ti zveni vsaj malo znano?

No, mene pri nobeni od teh točk ni nikoli mikalo, da bi jo uvedla na redni seznam početja, sem pa vse (in še kakšno) kdaj v svojem zaposlenem 'nimam časa' tempu hočeš nočeš preizkusila. Nič od tega mi ni bilo všeč, ker to nisem jaz, saj se počutim slabo, če vem, da sem tak ujetnik situacije, da nimam časa zase. To je v resnici večji problem kot odkrušen lak na nohtih! Čas zase je relativna stvar – za nekoga to pomeni, da nekaj ur bere knjigo, za drugega, da nekaj ur klepeta s prijateljem, za tretjega je dovolj, da si vzame pol ure za tek. Če se odločiš, da je odpoved vsemu – od branja in druženja s prijatelji do rednega umivanja las in ličenja – zate dobra in tako lahko funkcioniraš, potem ni panike. A to se zdi dobro redko komu. Ko padeš v rutino obveznosti in gore dela, se mi zdi zelo pomembno, da si stvari dobro organiziraš, nikakor pa, da se vsemu odpoveš. Da si poenostaviš stvari tam, kjer je to mogoče, in da ne sklepaš pretiranih kompromisov tam, kjer to ni potrebno niti pametno. Mastni lasje zaradi pomanjkanja časa? Daj no … Vsakemu se kdaj zgodi, a da bi vedno hodila z neurejeno frizuro? Overdose dela za to ni izgovor, očitno si moraš čas načrtovati drugače.

Sama sem se sprijaznila, da si moram za umivanje las – sicer nerada in marsikdaj z muko – vzeti čas vsak dan zjutraj, če nočem (svoje) slabe volje. Lahko bi si jih umila zvečer, ko imam več časa kot ob jutrih, a potem imam zjutraj zaležano frizuro. Ker mi urejeni lasje pomenijo res veliko in ker nisem ena tistih srečnic, ki bi si jih lahko umivale enkrat na teden, ni bližnjice. Ja, tudi suhi šampon sem preizkusila – ne le enega samega, ampak preprosto ni dovolj dobrega učinka, da bi redno prakticirala uporabo. Glede lakiranja nohtov mi dela uslugo narava mojega dela – ker preživim veliko časa ob tipkanju na računalnik, si lahko tudi v neznosni gneči s časom privoščim par minut za lakiranje, potem pa delam dalje in se mi nohti sušijo med delom. Saj to je pravzaprav tista tečna stvar z lakiranjem nohtov, kajne – imeti moraš čas, da se ti lak posuši, za nanašanje ga že nekako najdeš. Pri ličenju pa sem postala virtuoz, saj si v 5–10 minutah naredim več kot soliden make up, če je treba, tudi malo bolj poseben. To naredijo leta prakse. Glede mazanja z mlekom po tuširanju bijem največjo bitko s svojo lenobo. Kadar se vdam lenobi, mi je potem žal, saj mi zateguje kožo. Tudi oljni geli, kot sem že omenila, mi ne pomagajo. Dober nadomestek in podpornik lenobi so In-Shower losjoni (uporabljam znamko NIVEA), to so losjoni, s katerimi se v hipu namažeš pod tušem, ko si že uporabila gel za tuširanje in si še mokra, in jih nato tudi spereš. Na koži ostane masten film, kot da si se res namazala, tudi ko se obrišeš z brisačo. To je dobra rešitev za zaposlene in utrujene, ki se jim ne da še nanašati in razmazovati losjona po telesu, vseeno pa ni nadomestek rednega negovanja kože po tuširanju.

Potem je tukaj še čas za dobro čiščenje obraza vsak dan, zlasti zvečer – in seveda reden preizkus moči lenobe. Nikar se ne predaj, pridnost se ti bo obrestovala kdaj pozneje, verjemi. O tem, da z leti, številom otrok in obveznostmi kljub vsemu čudežno najdeš čas za nego obraza v želji, da bi si prihranila prehitro staranje, pa kdaj drugič!

Kolumno je napisala Katarina Mihelič Bajt