Poštarji so vajeni vsega, sosed očitno ne #kolumna

Nisem ljubiteljica ameriških filmov (z določenimi izjemami, jasno), tu in tam pa mi služijo kot dobro izhodišče za primerjavo med resničnostjo, ki jo živim jaz, in tisto, ki jo prikazujejo oni.

Če pustim ob strani stacionarni telefon na nočni omarici, ki zvoni tako rekoč 24 ur na dan, kar je popolnoma normalno, in če se trudim odmisliti najmanj pet vzglavnikov, na katerih spijo (pardon, sedijo) filmski junaki, zlasti pari, potem se moram nasmejati vsaj rjuham. Tistim, ki naslednje jutro po vroči noči strateško pokrivajo nespodobno golo polovico moškega ('ljubavni' tepih pa je estetsko pomotoma razkrit), medtem ko je žensko telo, ki leži zraven, kot nalašč zakrito ravno tam, kjer mora biti (torej med dekoltejem in tam, kjer bi morale biti spodnje hlačke, pa jih očitno ni). Ampak ne bom se več šalila, resno nameravam vzeto pod drobnogled mejo spodobnosti v realnem življenju.

V filmih nesrečno pico dostavljajo vedno ravno v trenutku, ko nekdo uživa pod tušem ali v banji, polni vode. In ko pozvoni zvonec, vsi premočeni popolnoma nevznemirjeno pograbijo brisačo in se pomanjkljivo ogrnjeni vanjo, predvsem pa še popolnoma mokri, spravijo do vrat, da prevzamejo paket ali hrano. Vse lepo in prav, ampak ali je v resničnem življenju kaj takega zares mogoče, ne da bi se ženska pri tem bala najmanj tega, da bo izpadla, kot da dostavljavca vsa mokra in slečena vabi, naj vstopi in se ji pridruži? Kolikokrat se ti je zgodila podobna situacija in si šla napol slečena odpirat neznancu vrata? Meni nikoli, pa mi poštar zvoni precej pogosto (fant s pico pa nikoli, ampak ni toliko pomembno). 

K temu razmišljanju me je spodbudila situacija pred meseci, ko mi je v ne prav zgodni jutranji uri pozvonilo na vhodnih vratih. Vsi pošteni državljani so bili že po službah, ura je bila nekaj čez devet. Poleg tega, da sem v svobodnem poklicu in je moja služba lahko locirana marsikje, ne pa v pisarni (torej velikokrat tudi doma), sem bila še na bolniški z najmlajšim. Vstala sva že zdavnaj pred deveto, ampak se kljub temu še nisem utegnila obleči – v dnevne obleke namreč. Ogrnila sem si eno od svojih halj in pač ostala v njej, ne da bi se mi mudilo z oblačenjem. Nasploh imam navado biti zvečer in zjutraj v halji. Vse po vrsti, ki jih imam, so za moj okus lepe, ampak hkrati tudi dovolj spodobne kljub čipkastim aplikacijam na določenih mestih. Tako se je vsaj zdelo meni.

Da se vrnem k zvoncu: bil je poštar s pričakovanim paketom, zato sem pograbila otroka in stekla sva v pritličje po paket. Poštar, ki je že vajen vsega, ni niti trznil, samo prijazno kot vedno je pozdravil in pripravljal listek za podpis. Ko sem prišla do njega, sem ugotovila, da zraven stoji še sosed. Pogledal me je s tako šokiranim pogledom, da sem najprej pomislila, ali se mi je mogoče odvezal pas in sem res napol naga. Pomirjeno sem ugotovila, da sem čisto v redu, ampak šokiran zaboden pogled, ki se je umikal in spet ogorčeno vračal k meni, je pričal o tem, da vsaj dotični česa podobnega v življenju na hodniku bloka, kjer vidiš malodane vse in še več, ni videl. Dvomim tudi, da je kaj takega sploh že kdaj videl, čeprav je žensko v marsikateri situaciji videl že brez dvoma. Na obrazu mu je pisalo z velikimi črkami: ŠOK! Ni bil kakšen starejši gospod, ni bil tudi mlečnozobec. Star dovolj, da ga ženska v črni jutranji halji s čipko in otrokom v naročju skorajda ne bi smela šokirati. Ne vem, ali je potem tekom dneva prišel k sebi, resnici na ljubo mi je dokaj vseeno, ampak dalo mi je misliti:
Je možno, da je kaj takega v resničnem življenju nespodobno?

Kaj pa če bi prišla po pošto zavita v mini brisačo, od mene pa bi teklo? Mislim – v filmih in romanih je to normalno. V vsakdanjiku je normalno tudi to, da ženske (stare, mlade, suhe in manj suhe) poleti hodijo naokoli v krakih hlačah iz jeansa, izpod njih pa kuka vsaj del riti, če ne kar polovica, odvisno pač od dimenzij (hlač in riti). Medtem ko je očitno paradiranje v jutranji halji vprašljivo, prav tako dojenje v javnosti (kajti ženska, ki doji sredi gostilne, brez dvoma poskuša privabiti čim več moških pogledov). V čudnem svetu živimo. Po eni strani je golota prisotna čisto povsod, po drugi pa so najbolj naravne stvari nespodobne. No, mene je v tisti situaciji rešil otrok v naročju. Ne mene, pravzaprav moj ugled, kajti brez njega bi sosed gotovo razvozlal uganko, kaj neki v življenju počem, da sem lahko toliko doma. Saj vemo, poklici so različni, in sosedu je pisalo na čelu točno to, ko me je zagledal: evo jo, obrtnico! Še danes se krohotam, ko se spomnim na situacijo …

Kolumno je napisala Katarina Mihelič Bajt

Foto: Thinkstock