Kaj si ženske v resnici želimo (Piše Manca Čampa Pavlin)

Ko sem te dni urejala dokumente na spletni strani državne uprave in sem se pri zapletu obrnila na podporno službo, je prijazni fant prek oddaljenega dostopa uredil vse potrebno, jaz pa kar nisem mogla verjeti, kako mi je odleglo. Ker je nekdo poskrbel zame.

Čeprav se imam za žensko, ki lahko večino stvari opravi sama, mi določene zadeve preprosto ne gredo od rok. Z leti sem se celo naučila, da jih lahkotno predam naprej. Če ti nekaj ne leži, poišči nekoga, ki je najboljši v tem in ti bo pomagal na poti točno tam, kjer te je treba podpreti. Zato se imamo.

Ob sanjarjenju, kako mi je padlo breme z ramen, ker me je rešil moški, sem se začela spraševati, kdaj se počutim lahkotno, brezskrbno, sproščeno. Ugotovila sem, da predvsem takrat, ko sem razumljena. In biti razumljena, je včasih, predvsem če si ženska, izjemno težko.

Razumljene smo bile, ko smo bolj ali manj uspešno minglale v hitrem svetu in opravljale različne vloge, štele kljukice in če smo želele ali ne, skrbele za vse, kar je prišlo mimo in rabilo našo pozornost. Razumljene, ker smo brez večjih težav, pa tudi če smo jih imele, preprosto uredile vse, kar se je od nas pričakovalo. Kot odličen filter za odnose smo predvsem ženske (beri tudi mame) tiste, ki poleg vseh svojih aktivnosti (u)porabljamo energijo tudi za to, da so vsi okoli nas srečni, zadovoljni in brezskrbni.

Ob sanjarjenju, kako mi je padlo breme z ramen, ker me je rešil moški, sem se začela spraševati, kdaj se počutim lahkotno, brezskrbno, sproščeno.

V času karantene smo spet našle sebe. Pekle smo kruh, gospodinjile, pričarale toplino doma, kot je še ni bilo čutiti, skrbele za rože, tudi zase, predvsem pa smo imele malce več miru. Zlati časi, ki so jih do nekaj mesecev nazaj poznale le redke ženske enindvajsetega stoletja.

Nekaj presenetljivega se je v tem obdobju dogajalo z nami. Za trenutke smo spet bile srečne s tem kar smo, brez da bi nas pri tem kaj motilo. Počutile smo se svobodne in tudi malce divje. Začutile smo drugačno energijo, tisto, ki jo čutiš ko si mlad in brezskrben, ko si na prvem zmenku ali ko se poročiš. Čutile smo ljubezen in jo tudi oddajale. Kot mame volkulje smo uživale v vsem, kar nam je bilo namenjeno. Seveda ni bilo ves čas popolno, a v sebi smo prebudile željo po tem, da (za)živimo drugače. 

Pa zdaj, ko se obdobje #ostanidoma zaključuje in ne moremo pozabiti, kako dobro smo se znašle v vlogah, ki smo jih na novo odkrivale v sebi? Kaj si resnično želimo? Po čem hrepenimo? Kaj nas polni? Kako naj ob vseh teh spoznanjih živimo naprej? 

Spremenile smo se. Dobile smo upanje, da je svet lahko lepši, kot ga poznamo, bolj čist in umirjen. Da je še upanje, da se kdaj služba zaključi, tako kot nekoč, ob 14. uri in uro kasneje nekje v hladni senčici pijemo kavo in beremo knjigo. Ženske smo spet začele verjeti, da nam ni potrebno narediti čisto vsega, da ne rabimo biti ves čas v stalni pripravljenosti, ves čas na preži.

Ženske smo spet začele verjeti, da nam ni potrebno narediti čisto vsega, da ne rabimo biti ves čas v stalni pripravljenosti, ves čas na preži.

Sama ta trenutek hrepenim, da bi se na koga uprla, da bi mi kdo ponudil varno zavetje. Da bi dan kot v pravljici potekal v neskončnost. Da bi mi zjutraj kdo pridržal vrata in bi se otroci prebudili z mislijo, da mamici najprej zaželijo lep dan. Da bi si privoščila lahko kosilo in se popoldne odpravila na sprehod sama s seboj. Da bi bili dnevi harmonični, skladni, skoraj dolgočasni in bi se razlikovali po tem, kam bi nas vodil navdih tistega dne. Seveda služba ne bi izginila, zgolj večina skrbi. Želim si, da bi se čas upočasnil in bi tudi ob koncu epidemije v resnici živeli z mislijo da je manj več.

Želim si, da bi bili vsi bolj sproščeni. Sodobne mame ves čas poslušamo sporočila iz vseh koncev: “srečna mama, srečni otroci”; ali pa: “če je mama v redu, je cela družina v redu”. Seveda si vse ženske želimo, da bi bile v redu, da bi bile pomirjene in zadovoljene, kar je v svetu, ko ima vsak izmed nas svoja pričakovanja, tako prekleto težko. 

In bolj, kot se mučimo z mislijo, da moramo biti v redu in da si ne smemo privoščiti, da nismo v redu, slabše je. Poleg vsakdanjih skrbi, se ubadamo z mislijo, kaj vse bi morale na sebi spremeniti, da bi bile spet sprejemljive za svet in da tega ne bi občutili domači. Pa smo v resnici čisto v redu, kaj v redu, čudovite smo, točno takšne kot smo ta trenutek. 

Zato, če se sprašujete, kaj si ženske v resnici želimo, naj vam povem skrivnost. Želimo si umirjenega vsakdana, a vsake toliko bi se prilegel ženski večer, kjer bi nam nekdo na ležalnik dostavljal hladno pijačo in pahljal s pahljačo, kadar bi bilo prevroče. 

Želimo si, da nas bi kdo zaščitil in nam kril hrbet, kadar otrok že stotič zahteva isto ali se referentka na pošti izživlja nad nami ker smo pozabile listek s potrdilom.

Želimo si, da bi nas kdo poljubil, ko vstopimo skozi vrata, nas presenetil s šopkom rož za kar tako, z nami zaplesal v dežju in nas povabil na večerjo sredi tedna. Želimo si več prijaznih besed od vsepovsod, saj se bomo le tako omehčale ob vseh skrbeh, ki jih čutimo, pa se jih pogosto niti ne zavedamo.

In kočno, dragi moški (ker je ta zapis v resnici namenjen vam), si bolj kot to, da bi bile razumljene, želimo da bi bile ljubljene. Ker le ljubljena ženska lahko dela čudeže, premika gore in hkrati skrbi za ljubeče okolje. Tako malo je treba, da bi se v resnici spet našle in ljubezen začutile v sebi, nato pa jo sejale vse naokoli. Tudi najboljša prijateljica ne more pozdraviti bolečin srca, pa tudi če pozna vse prave besede tega sveta. Tudi če mislite, da smo ženske najboljše zaveznice in znamo same rešiti svet, nam brez vas tega nikoli ne bo uspelo. Po vseh preizkušnjah v zadnjem času vam moramo priznati, da smo se našle in spet začutile ženskost, zato je čas, da tudi vi v sebi prebudite moškost, da postanete to, za kar ste bili ustvarjeni: modri, pokončni in srčni lovci, ki boste poskrbeli za nas in nas obvarovali pred vsemi nevarnostmi. Ker, čeprav včasih tega ni zaznati, smo v resnici ranljiva, čutna in mistična bitja, ki brez vašega varnega zavetja ne moremo preživeti.

Kolumne izražajo stališča avtorjev, in ne nujno tudi uredništva Mična.

Preberite še: Dobre navade, ki nam jih je prineslo obdobje #ostanidoma (delimo jih dekleta, ki pišemo Mično)

Morda vas zanima tudi: Če bi … Bi bilo kaj drugače? (Piše Goga)