Vsak od nas se oklepa nečesa, kar mu ne služi (Piše Manca Čampa Pavlin)

Ko pod ogromnim drevesom sredi vasi sedim in opazujem otroka, ki se lovita malce stran, razmišljam o tem, kaj bi mi v vseh njegovih letih življenja lahko pripovedovalo to ogromno drevo. Sprašujem se, koliko človeških kriz je dalo že skozi, a je še vedno tam. Brez večje praske.

Predstavljam si, kako so sto let nazaj ob tem drevesu vaščani razpravljali o vsem mogočem. Sprašujem se, kaj jih je tiščalo takrat, kaj so si pripovedovali, predvsem pa, kako so jih ravno ti trenutki povezovali, gnali naprej. Spomnim se na podoben prizor iz filma Moj ata socialistični kulak, ko so se dogajali revolucionarni časi in zaplavam še malce dlje, v čas razsvetljenstva, ko so v salonih in vaških gostilnah razpravljali o mislih in vrednotah v evropskem času in prostoru. To so bili pomembni časi. Ravno toliko, kot so zdaj.

Razsvetljenstvo so poimenovali tudi čas razuma in ravno razum je danes pri ljudeh tako krčevit, da ne dopušča veliko svobode in seje strah med ljudi. Poslušni kot le znamo biti, čakamo, da se nekaj premakne, med tem pa pozabimo živeti dalje. Zaverovani vase in v svoj strah, čakamo, da nas odreši nekdo drug. In namesto da bi skupni razum opravil napredek, je ravno (raz)um tisti, ki nas pelje v propad.

Morda bi bilo ta hip bolje, da bi pozabili na vse preračunljivosti in bi malce manj delali razumsko ter bolj intuitivno. Da bi preizkusili nekaj, kar še nismo. Da bi se preprosto predali in si rekli: “Ne zmorem se več boriti, odlagam vse orožje, ki ga premorem, naj se zgodi kar se mora.”

A ljudem je blizu, da v vsaki situaciji iščemo krivca, grešnega kozla. Nekoga, na katerega lahko kažemo s prstom in si mislimo, fizelj ti, ti si kriv, da je prišlo do tega. Ko ga najdemo, imamo občutek olajšanja, saj smo lahko vanj usmerili vso energijo, ki se kupiči v nas. Ves gnev smo stresli na drugega, namesto, da bi se ozrli vase in prevzeli odgovornost zase.

Čeprav se ne zbiramo tako kot včasih v salonih in gostilnah, še vedno opravljamo na veliko. Dobivamo se na družabnih omrežjih, kjer razpravljamo o resnicah in zarotah sveta. Vsak ima svojo različico o trenutnem stanju in bolj kot to, da bi se preprosto prepustili, naš razum veje na vse strani, da bi resnici prišel do dna. Vsi si prizadevamo uveljaviti tisto, v kar verjamemo, vsi si želimo biti slišani, vsi želimo dobiti potrditve, da smo na pravi poti in da je naša smer prava.

Vsak verjame v nekaj in čeprav se mnogi prepričujejo, da so ateisti, zdaj bolj kot kadarkoli prej v nekaj zagotovo verjamejo. Eni verjamejo v oblast, drugi v mistiko, tretji v teorijo, ki jim je najbolj blizu. Nekateri skrbno verjamejo v svojo družino, v vse kar jih obdaja, verjamejo tudi v naravo in nekaj jih je zagotovo takšnih, ki še vedno verjamejo v kapitalizem.

Vse je odvisno od nas ljudi in našega sodelovanja, od naše kolektivne zavesti. Morda je spet prišel čas, da se rodi nekaj novega.

Kaj pa če bi nas ta hip vse spodneslo in bi ugotovili, da prav nič, v kar ta hip verjamemo ni resnično? Kaj bi se zgodilo z nami, kako močno bi nas to prizadelo? Vsi se nečesa oklepamo bolj, kot si to priznamo. Ker, če se ne bi oklepali ničesar, bi morda dobili občutek, da ničesar več nimamo. Morda pa bi šele takrat ugotovili, da v resnici zares končno nekaj imamo.

Takrat, v času razsvetljenstva, se je nekaj premaknilo in pognalo korenine za nadaljnji razvoj. Zgodile so se čudovite reči, pomembne za razvoj in napredek in tudi takšne manj prijetne. Vedno so prisotne žrtve, nikoli se stvari ne odvijejo tako, da je novo stanje najboljše izhodišče za vse. To se je zgodilo že neštetokrat pred tem, pa tudi kasneje. Kolikokrat se bo to od leta 2020 naprej še zgodilo, si več ne znam predstavljati. Vse je odvisno od nas ljudi in našega sodelovanja, od naše kolektivne zavesti. Morda je spet prišel čas, da se rodi nekaj novega.

Kot je opisal znani psiholog Carl Gustav Jung v teoriji osebnosti, je cilj življenja realizirati sebe, čeprav, kot pravi, bomo dokončno perfekcijo lahko dosegli šele s smrtjo. To pomeni, da si skozi življenje nabiramo izkušnje, ki nas oblikujejo. Na nas je, kako dobro bomo uresničili sebe in svoje poslanstvo, pri tem pa poleg razuma nedvomno potrebujemo tudi glas od znotraj. Več nam v tem življenju ni potrebno storiti.

V karanteni ne bomo živeli večno. Dobro bi bilo, da vse skupaj sprejmemo kot novo stanje in se dan za dnem skušamo prilagajati temu, kar sledi. Nič ne bi imela proti, če bi se tako kot včasih ljudje večkrat dobivali v salonih in konstruktivno razpravljali predvsem o tem, kaj vse nas lahko pelje k skupnemu napredku in kaj dobrega lahko naredimo iz trenutnega stanja. Jung, ki je mojstrsko opisoval vsa nasprotja, ki nas definirajo, je v enem izmed svojih del osebnost razdelil na zavestni um, osebno podzavest in kolektivno podzavest celotnega človeštva. In ravno slednja je naše najmočnejše orožje, ki ga lahko obrnemo sebi v prid. Prej, kot bomo prišli do spoznanja, kako jo na novo definirati, lažje bomo začeli od tukaj dalje živeti naprej in si ne bomo več tako obupno želeli nazaj v čase, ki so že minili.