Če bi … Bi bilo kaj drugače? (Piše Goga)

V življenju je vse Če bi … In v resnici bo vsaka odločitev, ki jo sprejmem danes, mogoče nekoč odločitev, ki je raje ne bi sprejela. Žal pa vrnitve v preteklost zaenkrat obstajajo le v filmih.  

Če bi leta nazaj vedela vse, kar vem danes, ali bi bilo enako? Ali bi, če bi tisti megleni dan v Londonu malo bolj razmislila o dani ponudbi, danes živela tu ali v Španiji? Ali bi, če bi odšla na tisti izpit, ostala v Sloveniji ali bi imela danes službo v Franciji? Bi bilo bolje, če bi sledila otroškim poklicnim sanjam ali mladostniškim? Bi bilo bolje iti skozi življenje sama ali s partnerjem in družino? In najbolj nujno - bi se takrat, ko sem se o vsem tem odločala, odločila drugače?

Ali kdaj pomislite na nekoga, ki ste ga srečali nekoč, nekje in pomislite, kako bi se vaše življenje zasukalo, če bi takrat, tisti dan razmišljali in bolj premislili o dani možnosti? Če bi storili drugače? Iskreno, tako je v ljubezni, tako je pri poslovnih odločitvah in prijateljstvih. Kadar me zapopade Če bi … se zelo iskreno vprašam, ali bi v trenutku odločitve v resnici reagirala drugače in se odločila drugače. Z današnjo pametjo je vse drugače. A v resnici je opredeljevanje zgodovine z današnjega stališča vedno jalovo početje in ni nikoli osvetljeno s pravo lučjo. Vedno ugotovim, da se, če se iskreno postavim v moje takratne čevlje, ne bi odločila drugače.

Koliko je bilo v življenju srečanj, ki bi me lahko peljala po neki čisto drugi poti! Mogoče danes, ko pogledam nazaj, po bolj sijoči, popolnoma nasprotni, a v tistem trenutku  - trenutku odločitve, tako napačni, da bi imela občutek, da delujem popolnoma proti sami sebi. Da bi bile stvari zame v resnici res zelo zgrešene. Vsi se kdaj vprašamo, kaj če sprejmem napačno odločitev? A, kar je še bolj zanimivo, da se lahko zdi, da sprejmemo popolnoma pravo odločitev, ki se leta pozneje lahko pokaže za zelo napačno.

V resnici, nikoli ne vemo, ali je neka odločitev prava ali ne, ko se za njo odločimo. Lahko je bila prava za nekaj mesecev, celo več let, potem pa se pokaže drugače. Ali potem to lahko imamo za napačno odločitev? Saj je za nas dolgo delovala samo dobro. Ali je to pač samo naslednji trenutek, čas za nov premislek in nov korak.

Bolj, ko premišljujem, bolj ko tečejo dnevi doma, vem, da sem se večino stvari v življenju odločila dobro. Edino, kar si zamerim je, da včasih iz čiste previdnosti, veliko odločitev nisem sprejela prej, bolj odločno, ko se je še zdelo, da se bo mogoče obrnilo drugače, a sem v resnici vedno vedela, da se ne bo. To so trenutki, ko mi je intuicija govorila, da bi bilo pametno nekaj zaključiti, urediti do konca, postaviti piko. A sem poslušala nasvete starejših in modrih. Ampak, ali mi je žal za tiste Če bi …? Ne!

Ali niso v resnici naše odločitve, takšne, kot jih sprejmemo, prav tiste, ki jih moramo živeti? Kakšni bi bili danes, če ne bi sprejeli določene odločitve? In, ali smo danes tu, kjer smo, res samo zaradi niza odločitev ali enostavno našega življenja, ki se je pač odvijalo tako kot se je? Saj se ne ubadamo nenehno z odločitvami. Stvari se zgodijo. Same, nenapovedano. Večino časa se samo odzivamo na njih, kakor vemo in znamo. Ko smo mlajši, se nam vedno zdi, da je časa ogromno. Če nekaj ne bo v redu, bomo to zamenjali z novejšim, boljšim. Razmišljanje, ki je skladno z leti, ko čas teče počasneje, ko bolj ko razmišljamo o stvareh in jih premlevamo s prijatelji, zabijamo ure in ure z odločanjem, potem pa se itak prepustimo spontanosti trenutkov in se nam zazdi, da se vse samo od sebe najbolje uredi.

Zato je ta besedna zveza verjetno značilna za posameznike, ki nam je mar.

Sem pa ugotovila z leti, da je Če bi … pogost pri ljudeh, ki se izprašujemo in ki razmišljamo o svojih dejanjih in nam ni vseeno. Zato je ta besedna zveza verjetno značilna za posameznike, ki nam je mar. In v tem leži še ena dobra stvar - učimo se iz svojih napak, ravno zato, ker vse premislimo, ker se zavedamo naših dejanj in njih posledic.

Vprašam hčero, kaj si misli o mojem razmišljanju in pravi, da mi pritiče ta Če bi, ker sem jaz tako - zaokroži z rokami, da ustvari krog in potem se njeni prsti razprejo, kot da ideje spusti v zrak. Reče, da moje odločitve potem nekako pretrese čas. In na koncu se ponavadi izzide. Tako sem razumela njeno razmišljanje in se zasmejala. Kako je, ko nam najstniki postavijo ogledalo, ko se še ne ukvarjajo s Če bi? Svet postane zabaven in ravno v tem trenutku se najbolje zavem, da ne bi spremenila nič! Kdo bi mi lahko tako lepo postavil ogledalo?

In kaj je najboljši del tega Če bi … ? To, da v resnici ne moremo zavrteti časa nazaj in moramo živeti na bazi svojih preteklih dejanj. Brez ponavljanja in brez popravnega izpita. Je pa dokler živimo čas, da se na preteklih napačnih odločitvah učimo in jih v prihodnje naredimo manj. Vsaj tistih - enakih.