Nihče se ni vprašal, kako bomo ženske zmogle vse to, ker je jasno, da bomo (Piše Katarina)

Ne vem, kateri dan karantene je, ker nisem na ti s številkami. Štetje me ubija, zato se mu izogibam. Stvari, ki potrebujejo nekakšen okvir, raje 'preštevam' s kakšno drugo mero, abstraktno predstavo ali pa čisto traparijo. Šest tednov, nekaj takšnega? Ne bom se – kot številni – spuščala v to, kaj si mislim o tem, da svet stoji, čakajoč na nekaj, kar tako ali tako ne bo prišlo. Za aktivizem in odpiranje oči (ali pa pranje možganov) nisem iz pravega testa. Bolj kot družba me je vedno zanimal posameznik, pa čeprav je jasno, da je to, kakšen ta je, seveda odvisno tudi od družbe.

S tem posameznikom se je v času zaprtja v (zlate) kletke, v katerih ne manjka vsaj nabito poln hladilnik in internet, zgodilo marsikaj. Zlate zato, ker nam zaprtim med štiri stene pravzaprav nič ne manjka, odvisno seveda od perspektive. Da je tako, zgovorno potrjuje obsežen kulinarični fotomaterial na družbenih omrežjih (tudi moj, kako pa drugače), saj je marsikdo našel svojega globoko skritega Jamieja Oliverja ali pa vsaj Nigelo Lawson, ga v poplavi prisilnega početja niča nekako prebudil in spravil v resnično življenje.

Nujno je bilo, kajti tisti, ki okušamo slasti družinskega 24-urnega večtedenskega sobivanja, dobro vemo, v čem se ločimo od tistih, ki te s tedni pomnožene ure preživljajo brez otrok. Oni imajo neskončno več trenutkov za zen na domači terasi ali balkonu, kupi knjig, ki so čakale na pravi čas, se manjšajo, kozarci lepo dekorirane pisane pijače pri njih pa so iz dneva v dan lepši (jasno, na delu je Jamie No. 2).

Tem 'drugim' sem že zdavnaj nehala zavidati, ker sem s tem, da imam otroke, popolnoma pomirjena in pravzaprav tudi tako okužena, da mi več kot kakšen dan prej opisanega zena postane brez otrok popolnoma brezvezen, neosmišljen. Tega časa 'brez' pa zdaj tako ali tako ni, kot ni še marsičesa drugega. Ni sprehodov po naravi drugih občin, ni zmenkov s prijateljicami, obleganja salonov lepote in užitkov. Maske so padle, počasi postajamo, kakršni smo, v tej resničnosti, v kateri smo. Resničnosti, ki nas sili v to, da – hočeš nočeš – iz dneva v dan presegamo svoje včerajšnje kulinarične dosežke.

Karantena tudi ni razkrila živalske mene, kosmatega grizlija z divjimi obrvmi in brez trepalnic.

Moja karantena še ni obrodila posebnih filozofskih dognanj. Nisem ljubiteljica celodnevnega valjanja po kavču, zato je dragoceno že spoznanje, da človek zmore veliko več, kot misli – če je v to prisiljen. In s tem ne mislim nujno bivanja doma s polno ritjo vsega, saj to v resnici sploh ni problem. Karantena tudi ni razkrila živalske mene, kosmatega grizlija z divjimi obrvmi in brez trepalnic. Ko se pogledam v ogledalo, ugotavljam, da me vse to, kar je bilo odvzeto, zaprto, nedostopno, ni prav posebej spremenilo. To mi je všeč, pomeni namreč, da se kljub očitni nečimrni ženski naravi nisem spremenila v nekoga drugega, v umetno sebe. Tudi frizer ne bo imel preveč dela s tistim šopkom las, ki mi je po stresni zimi še ostal, ker sem skromni ostanek vse tedne niča negovala enako ali še bolj kot prej.

A nazaj k izvirnemu grehu, hrani. Karantena je s kulinariko prinesla tudi vprašanja po globljem smislu vztrajanja pri dietah. Je nečimrno, da se v tej situaciji še naprej izogibaš OH-jem, medtem ko cele dneve ustvarjaš te iste OH-je za druge? Ali pa je to še vedno enako vprašanje moči in karakterja kot v času 'pred', ko so se zdele takšne izbire bolj običajne? So takšna vprašanja v tem času sploh pomembna, so morda sramotna? Se bo kdaj vrnil čas, ko bo to spet pomembno? O vsem tem se sprašuješ, medtem ko se tvoj prej urejeni jedilnik spreminja v kaos, podoben kaosu, v katerem živimo. Kaj pomeni ena sladka pregreha več, nekaj kilogramov več v svetu, v katerem tvoja fit oblačila očitno ne bodo več imela svoje funkcije? Najbrž nič.

Za nagrado si bomo, ko bo vsega tega konec, lahko kupile kakšno novo cunjico.

Ta čas 'izjemnih priložnosti in spoznanj' je prinesel marsikaj. Med drugim spoznanje (ali bolje potrditev), da se v svetu, v katerem se pričakuje od žensk enako kot od moških, ko gre za služenje denarja, od njih – spet – pričakuje bistveno več, tudi ko nastopi kriza. Medtem ko zdaj očetje herojsko izvajajo svojih osem ur službe od doma in se tega fokusa držijo kot pijanec plota, z izjemo polurnega odmora za kosilo (služba je pač resna reč!), mame cel dan v kaotičnem prepletu izvajamo gospodinjske manevre, osnovnošolske računske operacije, svetovanja pri domišljijskih spisih, branje pravljic, sestavljanje kock, nabiranje zelišč za šolski herbarij (pred blokom domače občine je izbira flore posebej pestra), palic japonskega dresna za izdelavo splava in še in še in še. Kje je mamina služba (če je na srečo še ni izgubila)? Ni omenjena, ker se zdi, da ni pomembna, čeprav je še kako nujna. Nihče v tej situaciji se ni vprašal, kako bomo ženske zmogle vse to, ker je za nas vendar jasno, da bomo. Me to zmoremo! Enako dobro in natančno, kot če bi bila mama moški, ki svojih osem ur oddela, ne meneč se za vse potrebe ljudi okoli sebe. Tako se to dela, če se imaš rad in če instinktivno veš, da ti bo bezljanje med sto stvarmi samo skrajšalo življenje.

Ne, nisem zagrenjena žena levorokega moškega, ki zna speči samo jajca na oko. Jezi pa me, da smo ženske še enkrat več potegnile ta kratko. Za nagrado si bomo, ko bo vsega tega konec, lahko kupile kakšno novo cunjico. Ne ker smo si jo zaslužile, ampak ker si jo bomo morale. Večina starih nam bo namreč zelo verjetno premajhna.