Dr. Veronika Podgoršek o odnosih v času izolacije: Samo ljubezen ni dovolj

Drugi val koronavirusa nas je ponovno zaprl med štiri stene, in če nam je šlo vreme spomladi na roke, je tokrat nekoliko drugače. Krajši dnevi in mrzlo vreme nas vrne na toplo, kjer se najdemo v družbi tistih, ki jih imamo najraje. Pretirano druženje pa je včasih lahko tudi povzročitelj konfliktov in že marca sta se v okviru odnosov napovedovali dve stvari. Rast rodnosti oz. baby boom in pa povečano število vloženih zahtevkov za ločitev. Da bi bilo slednjih vsaj nekoliko manj, smo za nekaj praktičnih nasvetov poprosili dr. Veroniko Podgoršek, doktorico znanosti iz področja družinske in zakonske terapije.

Optimistično naravnano gleda na ta čas in za začetek nam je razkrila, da so bile črnoglede napovedi glede ločitev pretirane. Sama ni zaznala povečanega povpraševanja po partnerskih terapijah. »Ni za vse slabo in ljudje smo si res različni in nekaterim je v tej situaciji prav dobro. Če gledamo skozi odnose, pa neke stresne situacije skozi življenje prihajajo vedno in so stalnica. V vsakem obdobju, ko nekdo doživlja spremembo, je to zanj lahko krizna situacija. Zelo velika razlika je, ali imaš otroke, jih nimaš, ali imaš majhne otroke ali odraščajoče, to so tako velike razlike, da se ne da opisati.«

Vseeno pa veliko časa preživimo s svojimi partnerji in priložnosti za prepire je več.

V največjih primerih je takole. Recimo, da je zdaj v odnosu dejansko »počilo«, se je to zgodilo zaradi tega, ker je bila frustracija dovolj velika in v večini primerov se je nekaj dogajalo v partnerskem odnosu že prej. Odnos je bil že zelo načet, zdaj, ko pa ni več nekih mašil, kot so recimo služba, potovanja, dnevne vadbe, fitnesi, ni več možnosti, da bežiš od doma, zdaj si primoran k temu, da se s partnerjem pogovoriš, ker je frustracija tako velika. Imamo pa različne možnosti. Eni se dejansko pogovorijo in odprejo stare zadeve, ki jih lahko predelajo. Drugi dokončno vidijo, da je treba zadeve urediti, ker so pač v teh trenutkih prevetrili življenje. Tretji pa so bili lahko do zdaj čisto O. K., ta situacija pa jim je prinesla popolnoma nov pogled na vse skupaj in gresta partnerja dejansko vsak v svojo smer, saj ne zmoreta delovati v skupno dobro. Ne smemo pa pozabiti tistih, ki jim je bilo do zdaj O. K. in jim je tudi v tej situaciji enako dobro ali pa celo še bolje in se še bolj povežejo.

Če jaz začnem govoriti, moram govoriti o sebi in ne o tebi. Se pravi, da tudi stavke naslavljamo z JAZ.

Obstajajo kakšni mali triki, ki jih lahko v tem času vpeljemo v partnerski odnos, da ohranimo oz. zgradimo trden partnerski odnos?

Seveda se da rešiti stvari. Tukaj je najbolj pomembna komunikacija. Pomembno je, da oba dobita prostor za lasten pogled. Konkretno to pomeni, če jaz začnem govoriti, moram govoriti o sebi in ne o tebi. Se pravi, da tudi stavke naslavljamo z JAZ. Recimo: jaz tako čutim, jaz tako vidim, jaz to tako doživljam …

Vedno razlagam o sebi in to je zelo pomembno, da ne kažemo s prstom na napake drugih in ne vpadamo v besedo. Drugi skuša videti to skozi moje oči, kaj je njegovo ravnanje povzročilo meni oz. obratno. Pomembno je, da se poskusi vživeti v situacijo drugega in to brez obsojanja. Potem vidiva, kaj lahko razumeva iz tega pogovora in posledično najdeva neko rešitev, ki je primerna za oba in se tega dogovora tudi drživa. Za napredek v odnosu je zelo pomembno, da smo slišani in da smo razumljeni. Takrat dobimo občutek ljubljenosti.

So kakšni enostavni koraki za reševanje oz. utrjevanje partnerskega odnosa? Mogoče imamo sedaj vseeno nekoliko več časa za poglobitev in ustvarjanje močnejših vezi.

Dejstvo je, da rešujemo tisto, kar nam je zares pomembno. Tudi tukaj smo si med seboj zelo različni. Kar je za nekoga zelo pomembno, nekdo drug sploh opazi ne. Nihče ni popoln. Še sami s seboj kdaj nismo zadovoljni, kako bomo z drugimi. Določene nepredelane stvari pa v odnosu lahko puščajo posledice. To pa so situacije, ki jih je treba predelati. To so konkretne stvari, ki so odvisne od para do para. Tisto kar blokira odnos, tisto je treba nasloviti. Dokler ne nasloviš nečesa za nazaj, ne moreš iti konstruktivno naprej.

Kako pa se tega lotiti v primeru, ko je eden od partnerjev zelo naklonjen reševanju težav, drugi pa ne kaže prevelikega interesa. Kako pristopiti k takemu odnosu?

Za dober odnos sta vedno potrebna dva. Sam ne moreš narediti ničesar, tudi prepričati ne moreš nikogar o tem. Če partner ne želi, noče, ali mu je celo tako čisto v redu, takrat moramo vprašati sebe, ali jaz lahko še naprej živimo na tak način. Kje sem jaz v taki situaciji? Ali lahko s tem živim?

Kje pa je tista meja, ko je čas za strokovno pomoč? Kako vemo, da smo zreli za pomoč terapevta?

Takrat, ko si oba želita in vidita, da se vrtita v začaranem krogu. Ko začutita, da sta oba neslišana in nerazumljena, ne vidita pa nobenega napredka v odnosu. Takrat je priporočena pomoč strokovnjaka, nekoga tretjega, ki jima lahko samo pokaže razumevanje drug drugega, da ju v bistvu približa.

Po navadi pričakujemo, da bodo strokovnjaki kot nekakšni čarodeji, ki bodo rešili naš odnos, da bodo razsodniki nekega odnosa in bodo povedali ali je nekdo za skupaj ali ne. Verjetno ni tako?

Seveda ni. Strokovnjaki, ki se ukvarjamo z odnosi, nismo tukaj nikakršni razsodniki. Naša naloga je, da strokovno pogledamo, kaj se dogaja znotraj odnosa, vse odločitve pa so na strani posameznika in seveda tudi para. Delo je na koncu na nas samih. Za katerikoli proces v življenju je pomembno, da si v prvi vrsti želimo neke spremembe, da jo razumemo, ampak zgolj razumeti ni dovolj, treba je potem tudi delati. Če ne bomo tudi delali, potem je vse skupaj zaman. Velikokrat slišim, ko ljudje pravijo, da vse vedo, v teoriji so močni, ampak pomembno je delo, brez tega ni nič.

Pa se da vsak odnos rešiti s trdim delom?

Če si dva želita ja, ampak ne v vseh primerih. Lahko si dva želita rešiti odnos, ampak zgolj želja in ljubezen za sam odnos nista dovolj. Tukaj moramo upoštevati še način življenja, vrednote, prioritete, vzgojo, želji po širitvi družine … To so situacije, ko sta si dva človeka lahko tako zelo drugačna, da sta skupaj nesrečna.

Veliko je govora o prilagajanju v odnosih. Kje je tista zdrava meja, da ugajamo in se prilagajamo partnerju?

V življenju imamo stvari, ki so nam bolj pomembne, in tiste, ki so nam manj pomembne. Te bolj pomembne so tiste, brez katerih v odnosu ne moreš biti. Dokler si prikrajšan oziroma se kršijo te stvari, ki ti niso tako pomembne, se v odnosu še lahko znajdeš, ampak ko pa naletimo na tiste, brez katerih ne morete biti, ki so vam za dober odnos zelo pomembne, od tam naprej pa posameznik tega odnosa ne more več graditi. V stvareh, ki ti niso tako pomembne, se lahko prilagodiš, v tistih najbolj pomembnih pa to ne gre. Bistveno je, da vemo, česa si mi želimo in česa si ne. To pa seveda tudi jasno povemo. In tukaj ne govorimo, da je kaj narobe z enim ali drugim partnerjem. Gre samo za različne načine življenja.  

Preberite še: Tina Košir: Najslabše je, če si prepovemo svoja čustva

Morda vas zanima tudi: Družinska terapevtka pred sezonskim obdobjem depresij: Zdaj moramo še bolj paziti nase