Tim Kores - Kori: Nesrečen sem, ko opazim, koliko hudobije in zahrbtnosti je v sodobni družbi

Svojo glasbeno pot je začel v metal skupini, širši javnosti pa se je predstavil v slovenski različici X Factorja. Pozneje je v oddaji Znan obraz ima svoj glas dokazal, da se odlično znajde v različnih glasbenih zvrsteh, kar niti ne preseneča, saj je odraščal v družini, kjer je glasba igrala pomembno vlogo.

Zadnja leta ga večina pozna kot radijskega voditelja, ki navdušuje s priredbami tujih in slovenskih uspešnic. Nekoliko manj pa so izpostavljena njegova dobrodelna dajanja, saj se z njimi ne hvali, ker se mu zdi pomoč drugim nekaj povsem naravnega.

Ko sva se dogovarjala za intervju, ste mi omenili, da ste junija zelo zasedeni. Zakaj imate trenutno tako natrpan urnik?

Lotil sem se novega projekta z mojim menedžerjem Alešem Uranjekom, vendar o tem še ne morem govoriti. Izdam lahko le to, da je na slovenski glasbeni sceni nastala neka vrzel, ki bi jo rad zapolnil. Veliko časa namenim temu projektu, obenem pa imam veliko dela tudi na vikendu, saj bi ga rad čez poletje oddajal. Pred dopustom se mi je nabralo precej obveznosti, vendar bi rad vse pravočasno uredil, saj bom potem več kot mesec dni odsoten.

Vaš menedžer, Aleš Uranjek, je bil žirant v oddaji X Factor, kjer ste nastopili leta 2012. Je bila ta oddaja dobra odskočna deska za vašo nadaljnjo kariero?

Vsekakor, čeprav so mi nekateri pozneje očitali, da sem se prodal. Na takšne komentarje sem se odzval: Res sem se prodal, in to dobro (smeh). Moj cilj je bil prodreti v svet šovbiznisa in X Factor se mi je zdel dobra priložnost za to. Po zaslugi te oddaje so me ljudje prepoznali in kmalu zatem so se mi odprla vrata v svet glasbe.

Je na vašo ljubezen do glasbe vplivala vaša mama, ki je več let prepevala v country zasedbah?

Tako je. Ona me je navdušila za petje, naučila me je igrati kitaro in nekaj časa sva skupaj nastopala – ona je pela, jaz pa sem igral saksofon. Doma smo vedno poslušali kvalitetno glasbo, zato smo jo cenili.

Že nekaj let ste zaposleni na radiu, kjer so vaše sodelavke pevke Ana Praznik, Eva Boto in Anabel. Kako se je začela vaša radijska pot?

Po nastopu v oddaji Znan obraz ima svoj glas me je poklical urednik radia Center in mi ponudil delo radijskega voditelja. Najprej sem bil nekoliko zadržan, saj se nisem videl v vlogi radijskega voditelja, a sem se kljub temu odločil, da zagrabim priložnost. In kmalu sem se zaljubil v delo na radiu. Zelo dobro se počutim v kolektivu, saj smo tukaj vsi mladi po srcu.

Delo na radiu ima lahko tudi nekoliko manj prijetne plati, saj ste radijski voditelji večkrat deležni kritik. Nedavno ste prejeli grožnje s strani neke ženske, ki vam je napisala, da vas bo polila s kislino. Kako ste se odzvali na to?

To na žalost ni bila edina grožnja, ki sem jo prejel odkar sem radijski voditelj. Počutil sem se neprijetno in resnično ne vem, s čim sem si prislužil grožnjo s smrtjo. Žensko je vznemirila neka debata na radiu, ki je bila povsem nedolžna, a zanjo je bila očitno tako pereča, da mi je podrobno opisala, kaj mi bo naredila. Ni mi preostalo drugega, kot da zadevo prijavim policiji, saj nikoli ne veš, kaj se lahko zgodi in če se oseba, ki ti grozi, nekega dne pojavi na radiu. Vsaj dvakrat na teden me namreč obiščejo ljudje, ki se želijo fotografirati z mano. Nekateri kar vstopijo v studio, medtem ko vodim oddajo, zato sedaj pogosteje zaklepamo vrata.

Lani so vam ukradli profil na Instagramu. Zakaj se vam je to zgodilo?

Želel sem imeti verificiran profil, zato sem izpolnil prošnjo za verifikacijo, kar pa so zaznali tudi hekerji, ki so to izkoristili. Poslali so mi namreč sporočilo, da potrebujejo dokaz, da sem to res jaz, ki je zgledalo povsem profesionalno, avtentično. In ko sem izpolnil podatke, sem ostal brez profila. To je bilo zelo stresno zame, ker sem ravno takrat začel sodelovati s podjetji in služiti s pomočjo Instagrama. Ko sem ostal brez profila, je bilo res grozno. Nisem sicer pretirano ambiciozen spletni vplivnež in najraje ne bi uporabljal družbenih omrežij, vendar je to del mojega posla, zato je pomembno, da imam svoj profil.

Se na dopustu popolnoma odklopite od družbenih omrežjih?

To mi uspe le delno, ker imam pogodbe z naročniki in moram posneti nekateri stvari ter jih objaviti. Vendar me to ne obremenjuje, čeprav se za vsako objavo potrudim, da je zabavna in zanimiva – da torej ne gre le za reklamo.

Znani ste tudi po duhovitih priredbah glasbenih uspešnic. Kako nastajajo ideje zanje?

Navdih zanje najdem v vsakdanjem življenju -  včasih na stranišču, drugič pod tušem. (smeh) Si pa moram idejo takoj zapisati, sicer jo pozabim. Včasih pride obdobje, ko lahko v enem dnevu napišem več pesmi, potem pa mi idej zmanjka in ne morem napisati niti enega verza v enem tednu. Toda nočem pisati slabih besedil, zato se moram nekako motivirati, ko nimam navdiha.

Nekje sem prebrala, da ste se vpisali na seznam darovalcev kostnega mozga. Zakaj ste se odločili za to?

Z radiem Center sem se pred leti udeležil krvodajalske akcije in takrat so mi dali obrazec za darovanje kostnega mozga, ki sem ga takoj podpisal. Možnost, da bi me potrebovali, je bila skoraj enaka možnosti, da bi zadel na loteriji, zato sem na to hitro pozabil. Po treh letih pa so me iznenada poklicali. Bil je ponedeljek zjutraj, stal sem na terasi v boksaricah, ko so mi povedali za mlado bolnico z levkemijo, ki ima še manj kot dva meseca življenja in mi pojasnili, da sem njeno zadnje upanje. Najprej sem mislil, da se nekdo šali z mano, ko pa sem odkril, da gre zares, sem ji seveda pomagal.

So vas starši vzgajali v duhu medsebojne pomoči in solidarnosti?

Ja. Naučili so me, da je potrebno pomagati drugim. Da, kadar pred kosilom sedimo za mizo in nekdo manjka, ne začneš jesti, ampak počakaš. Da rečeš hvala in prosim. Da ne skačem ljudem v besedo. Vedno mi je bilo pomembno, da pomagam ljudem. Nedavno je neka gospa iskala psa v bližini zdravstvenega doma in opazil sem, da ji nihče ni pomagal, zato sem ji hitro priskočil na pomoč in sva ga našla. Meni se zdi povsem normalno, da pomagam nekomu, če vidim, da potrebuje pomoč.

Žalostno je, kam smo zabredli - da so medčloveški odnosi tako okrnjeni.

Vas razžalosti, ko opazite, da vsi ljudje niso pripravljeni pomagati drugim?

Seveda. Žalostno je, kam smo zabredli - da so medčloveški odnosi tako okrnjeni, saj se mnogi ne znajo več pogovarjati med sabo, brez da bi buljili v telefone. Nekatere vrednote so se čisto izgubile. Nesrečen sem, ko opazim koliko hudobije in zahrbtnosti je v sodobni družbi. Na vsakem koraku je treba paziti, da koga ne užališ in tudi besede je potrebno skrbno izbirati – tako je vsaj v mojem poklicu.

So tudi vaši prijatelji glasbeniki in radijski voditelji?

Kar nekaj mojih prijateljev se ukvarja s podobnimi stvarmi, kot jaz, ker smo vajeni podobnega tempa in imamo podobne težave. Ukvarjamo se z zabavo, torej ne prodajamo izdelkov, ampak je naš cilj osrečevati, sprostiti ljudi. Moj namen je čim bolje zabavati ljudi, kar pa je včasih naporno, ker moraš misliti na veliko stvari. Že snemanje ene avtorske pesmi je velik zalogaj. Najprej moram pesem napisati in posneti demo, nato jo posnamem v studiu, kar stane približno 1.500 EUR, temu sledi snemanje videospota, ki stane od 4.000 do 5.000 EUR. Ko vse to sešteješ, se vprašaš, če se sploh splača snemati pesmi.

Moj namen je čim bolje zabavati ljudi, kar pa je včasih naporno, ker moraš misliti na veliko stvari.

S čim bi se ukvarjali, če ne bi bili pevec in radijski voditelj?

S tetoviranjem, ker sem se v mladosti ukvarjal z risanjem in s slikanjem. Mika me neodvisnost, želim si, da bi sam določal svoj urnik. Mogoče pa se bom kdaj res ukvarjal s tetoviranjem, saj nimam neskončnega bazena idej in obstaja možnost, da se bom nekega dne iztrošil.

Kaj pa je tisto, kar vas motivira za ustvarjanje glasbe?

Odzivi ljudi. Ko ti nekdo reče, da je zaradi tvoje pesmi lažje prebrodil ločitev staršev ali pa ni več pomislil na samomor. Zaradi takšnih odzivov se mi zdi, da se je splačalo vložiti 6.000 EUR v pesem, ker sem nekomu polepšal življenje in mu odvzel breme. Zaradi tega še vedno ustvarjam.

Preberite še: David Urankar: Nič ni samoumevno, niti espresso v centru mesta

Morda vas zanima tudi: Robert Roškar: Pred sabo si zaklepa telefon, življenja pa ne jemlje preveč resno