Anja Ramšak: Nikoli se nisem videla kot nekdo, ki bi lahko zabaval množice

Anja Ramšak je ena od tistih oseb, ki se znajo nasmejati na svoj račun – četudi se znajde v neprijetni situaciji, kot takrat, ko je prišla v službo naravnost iz zabave in je s sproščenim razpoloženjem zabavala poslušalce Denis Avdić Showa, kjer je sprva delala kot producentka. Kot radijska voditeljica se je preizkusila, ko se je njena kolegica, Jana Morelj, odpravila na porodniški dopust. V svoji novi vlogi pa se je tako dobro znašla, da je še vedno ena od voditeljic najbolj poslušanega radijskega programa v Sloveniji.

Pred kratkim ste praznovali rojstni dan. Kako ste ga proslavili?

S kozarcem vode. (smeh) To je bil že drugi rojstni dan, ki je sovpadel z epidemijo koronavirusa, zato je bil drugačen kot običajno. Praznovala sem v družinskem krogu, bilo je malo bolj sproščeno, saj smo vsi preboleli koronavirus, medtem ko sem bila lani bolj osamljena, saj sem se strogo držala ukrepov in sem pogrešala družbo.

Ste družabna oseba ali imate radi samoto?

Zelo rada imam samoto, a to ne pomeni, da mi druženje ne ustreza, rada imam ljudi. Toda že v otroštvu sem bila bolj samotarska po naravi. Veliko časa sem preživela med knjigami.

Je ljubezen do branja vplivala na odločitev za študij slovenščine in ruščine na Filozofski fakulteti v Ljubljani?

Zagotovo, predvsem je to vplivalo na odločitev za študij ruščine, za slovenščino pa sem se odločila zato, ker je v moji okolici kar nekaj profesorjev slovenščine, ki so pozitivno vplivali name, in se mi je to zdela dobra izbira zame, zato sem želela to predajati naprej.

Še vedno obvladate ruščino?

Ne morem se pohvaliti s tekočim znanjem ruskega jezika. Sicer vsakič, ko obiščem Rusijo, potrebujem kakšen dan, da se vklopim in že govorim z domačini v ruščini. Bi pa verjetno trenutno morala spet obnoviti svoje znanje.

Pogrešate potovanja?

Zelo. Že lani sem bila razočarana, ker nisem mogla načrtovati potovanja v tujino, ki si ga privoščim poleti, ko imam slab mesec dopusta. Živela sem za potovanja, zato me je potrlo, ko sem se morala temu odpovedati. Običajno vsako leto okoli svojega rojstnega dneva že načrtujem novo potovanje, lani pa je vse padlo v vodo.

Pripravljala sem se že na ta podvig in nabirala telesno kondicijo, a mi je epidemija prekrižala načrte. 

Kam ste želeli odpotovati?

Želela sem se odpraviti na znano romarsko pot - El Camino de Santiago. Pripravljala sem se že na ta podvig in nabirala telesno kondicijo, a mi je epidemija prekrižala načrte. Poleti so se sicer ukrepi sprostili, a sem potovanje kljub temu raje prestavila. Prav tako sem nehala trenirati za romanje.

Kako pa ste trenirali?

Veliko sem hodila, vsak dan sem naredila vsaj 10 do 15 kilometrov, v vsakem vremenu, brez izostanka in ne glede na svoje počutje. Ogledala sem si tudi precej filmov in dokumentarcev o omenjenem romanju in prisluhnila potopisnim predavanjem, navsezadnje sem imela izrisano pot in že februarja spisan seznam stvari, ki jih moram vzeti s seboj. In kar je najpomembneje pred takim podvigom - naredila sem si mentalni načrt, kaj želim doseči med romanjem, kakšni so cilji in čemu bo služila ta pot.

Telesno kondicijo ste nekaj časa vzdrževali tudi s kickboxom. Se še vedno ukvarjate s tem?

Da, vendar sem imela zaradi ukrepov proti širjenju koronavirusa manj treningov. Za kickbox me je navdušil Denis Avdić, ki je tudi moj kickbox partner in zelo se veselim, da bodo treningi ponovno potekali.

Na spletni strani Radia 1 sem pri vašem opisu zasledila, da ne prenesete mleka in mlečnih izdelkov. Zakaj ne?

Ker imam napihnjen trebuh, če jih uživam. (smeh) Zaradi laktozne intolerance se izogibam mlečnim izdelkom. Kadar mi to ne uspe, pa me telo opomni, da res niso primerni zame.

Dojela sem, da je vsaka žival v resnici žival.

Pred dvema letoma ste se odločili, da postanete vegetarijanka. Kaj je spodbudilo to odločitev?

Za vegetarijanstvo sem se odločila, ker sem dojela, da je vsaka žival v resnici žival. Sliši se smešno spoznanje, vendar sem točno tako to prvič zares dojela. Nikdar si ne bi mogla predstavljati, da bi jedla mačko, a prav tako se mi ni več zdelo prav, da jem piščanca ali kravo, kar je v naši kulturi bolj sprejemljivo. Zgodil se mi je mentalni klik in po tem nisem več mogla jesti mesa, niti ga moje telo ni več dobro preneslo.

Ste imeli težave pri privajanju na brezmesno prehrano ali pa ste takoj poskrbeli za zdrav način prehranjevanja?

Na začetku je bilo težko, saj sem bila zelo dosledna in niti jajc nisem jedla, kot že rečeno, tudi mleka in mlečnih izdelkov ne prenašam dobro. Odkrila sem, da je doslednost zame velik izziv, saj sem morala vnaprej načrtovati in pripravljati obroke, kar pa mi glede na čas in tempo mojega dela ni vedno uspelo. Tudi v restavracijah, ki se nahajajo v bližini moje službe, ni bilo ustrezne ponudbe in preostalo mi je samo še to, da za malico vsak dan jem krompir. Sčasoma sem se nekako znašla, vendar sem v zadnjih dveh mesecih manj striktna.

Nekoč ste menda prišli v službo naravnost iz zabave in poskrbeli za veliko smeha v Denis Avdić Showu, saj niste bili povsem trezni. Vam je bilo nerodno, ko je posnetek tistega jutra prišel v javnost?

Mogoče mi je bilo sprva, torej nekaj minut po tem, ko je video zaokrožil po spletu, malo nerodno oziroma bolje rečeno – nelagodno. Najbrž sem si preveč gnala k srcu kakšen žaljiv komentar, čeprav verjetno nisem prva, ki je prišla v službo z zabave. Toda v mojem primeru to niti ni težko, saj začnem delati že ob 5h zjutraj. Še dandanes se marsikdo tega spomni in večina se ob tem nasmeji. Navsezadnje nisem nikogar oškodovala in prizadela, saj nisem sedla pijana za volan ali kaj podobnega. Če bi to ponovila še enkrat? Mogoče sem že, ampak zdaj znam to po več letih boljše skriti. (smeh)

Sprva ste na Radiu 1 delali kot producentka Denis Avdić Showa, pozneje pa ste nadomeščali Jano Morelj, ko se je odpravila na porodniški dopust. Je bila to za vas velika sprememba?

Seveda, ker sem bila pred tem večinoma v ozadju. Obenem sem morala krmariti med dvema moškima – Miho Deželakom in Denisem Avdićem, kar ni bilo vedno enostavno in sem včasih zelo pogrešala Jano.

Menda sprva niste verjeli, da bi se poslušalcem lahko zdeli zabavni. Zakaj ne?

Verjetno zato, ker nikoli nisem razmišljala o sebi kot o nekom, ki bi lahko zabaval množice. Svoj krog ljudi ja, ampak množice ... Ne vem, pač nisem pomislila na to. Mogoče sem bila pretirano samokritična, mogoče so za to krive tudi težave s samozavestjo, ki jih imamo verjetno vsi in izhajajo še iz najstniških let. No, in potem se je zgodila moja zgodba z Denis Avdić showom. Bila sem presenečena in obenem vesela, da so se poslušalci različnih starosti, ozadij in z različnih koncev Slovenije smejali mojim šalam. To je res dober občutek in hvaležna sem za to sposobnost, ampak kot vedno poudarjam, ko govorimo o šalah, humorju – treba se je naučiti smejati na svoj račun, da se lahko pošališ z drugimi.

Jasno pa je, da je v določenih situacijah, tudi zato, ker smo tako izpostavljeni, samozavest še vedno na preizkušnji. So že bile solze, seveda so bile, ljudje na internetu so včasih zelo, zelo zlobni.

Omenili ste težave s samozavestjo. Ste sedaj bolj samozavestni kot nekoč?

Da. V najstniških letih sem bila kot večina najstnic obremenjena s tem, da nisem dolgonoga, postavna in svetlolasa – prototip klasične lepotice torej. Ko sem bila najstnica, se je precej manj govorilo o tem, da je vsaka ženska lepa na svoj način in da je normalno, da imamo nekaj odvečnih kilogramov, celulit ali podbradek, da je v raznolikosti čar. Dandanes je temu namenjene nekoliko več pozornosti, kar je popolnoma prav, si pa želim, da bi se take misli med mladimi in tudi starejšimi navsezadnje še bolj prijele. Tudi sama sem precej delala na tem in sčasoma odkrila, da so ljudje ravno tako radi v družbi majhnih, oblinastih žensk z vasi, ki se znajo pošaliti na svoj račun, ki imajo svoje mnenje in se ga ne bojijo izražati. Jasno pa je, da je v določenih situacijah, tudi zato, ker smo tako izpostavljeni, samozavest še vedno na preizkušnji. So že bile solze, seveda so bile, ljudje na internetu so včasih zelo, zelo zlobni, ampak solz in pretiranega sekiranja je vedno manj, ne spomnim se, kdaj bi me nazadnje kak komentar zares prizadel do te mere. Verjetno pri tem pomaga tudi to, da sem obdana z ljudmi, ki me spodbujajo in ne dovolijo, da bi me karkoli takega potrlo. Sploh moja sestra Maja, ki sicer ni iz istega poklica, je odlična pri tem. Vsakič me opomni, zakaj sem tu, kjer sem in da je vredno, saj vendar skupaj s prijatelji rišemo nasmehe in smeh pri ljudeh.

Se vam zdijo družbena omrežja zaradi negativnih komentarjev obremenjujoča?

Ne. Z žaljenjem v komentarjih se ne ukvarjam več, niti jih ne opazim. Oseba, ki počne tovrstne stvari, torej žali ljudi v komentarjih po možnosti s kakšnim čudnim vzdevkom in sliko, ima že s sabo dovolj težav, zato je ne morem še dodatno vznemirjati, nimam srca za kaj takega. (smeh)

Znano je, da sta z Jano Morelj že dolgo časa prijateljici tudi izven studia. Imate prijateljske odnose tudi z drugimi sodelavci?

Da. Z Jano sva že dolgo prijateljici in mi vedno stoji ob strani, zna me pomiriti in spraviti iz žalosti v smeh, neverjetna je, res jo imam rada in sem hvaležna za to, da sva lahko skupaj del te zgodbe. Tudi za Miho Deželaka in Denisa Avdića, res sem hvaležna, da smo se našli. Ko takole pomislim – kakšen privilegij je to, prijateljski odnosi so najlepša plat mojega poklica in zaradi tega je vredno vstajati ob 4h zjutraj. Obenem pa smo prijatelji ne samo teh pet ur programa. Ko sem, recimo, nedavno imela osebno stisko, sem klicala Denisa, ker sem potrebovala moški glas razuma. Pomiril me je že med pogovorom, nato se je kljub temu, da je bil praznik, pripeljal k meni domov in tako mi je olajšal dan ter situacijo nasploh. Resnično se imamo radi in si drug za drugega iskreno želimo samo najboljše.

Najbrž ste zaradi zgodnjega vstajanja včasih zelo utrujeni. Kako poskrbite zase?

S tem imam precej težav, predvsem pomladi in poleti, ko je dan daljši in noč krajša, saj se ne odpravim pravočasno v posteljo. Zvečer si namreč želim ogledati kakšno serijo, vendar se to včasih zavleče pozno v noč in sem naslednji dan neprespana, tečna in prav nič srečna. Trenutno spim absolutno premalo in to moram spremeniti, delam na tem. Popoldne si nikdar ne privoščim počitka, ampak se raje ukvarjam z nečim, kar me napolni z energijo, kot recimo kickbox ali telovadba z Jano, prav tako skušam veliko časa preživeti v naravi. Kot sem omenila že na začetku najinega pogovora, mi veliko pomeni mir, zato si ne predstavljam, da bi po službi lahko odšla za več ur na kavo, kot sem to počela včasih. Ko končam z delom, sem najraje sama. Vsaj kakšna ura ali dve samote na dan, to je zdravilo za marsikaj.

Preberite še: Pogovor s Sašo Einsiedler: Kadar si dovolimo pluti s tokom, nam življenje prinaša lepe stvari

Morda vas zanima tudi: Jelena Aščić: Želeli so me postriči na paža in pobarvati na svetlo