Robert Roškar: Pred sabo si zaklepa telefon, življenja pa ne jemlje preveč resno

Za njim je radijski projekt, kjer so zbrali več kot milijon evrov ter s tem postavili nov rekord. Redko mu zmanjka besed pa še to po navadi, samo za toliko časa, da zajame zrak. Njegovo nova strast so družabna omrežja, kjer preživi veliko časa, vendar se ob tem neizmerno zabava. Včasih celo tako močno, da si telefon za nekaj ur zaklene sam pred seboj.

Kako kaj preživljate te koronačase? Kolikor spremljamo vse skupaj radi začinite z malo humorja.

Moje glavno načelo v življenju je, da ne smemo jemati življenja preveč resno in ga tudi ne jemljem resno, ker tudi sebe ne jemljem resno. Rad se šalim in delam po principu, da se moraš v prvi vrsti znati norčevati sam iz sebe. Šele potem imaš mini pravico, da se delaš norca iz drugih. Rad delam neumnosti in zdi se mi, da je v meni še vedno velik otrok in to mi je ekstra fajn.

Torej ste tak, kot vas vidimo in spremljamo na družabnih omrežjih, tudi v resničnem življenju?

Vedno. Sicer sem na začetku svoje medijske kariere mislil, da moraš biti priden in poštirkan, zaradi tega sem bil sterilen, dolgočasen in brezvezen, ampak sem skozi čas odkril, da temu ni tako. Pri tem mi je zelo pomagal Instagram, kjer sem bil lahko tak kot sem, ker na radiu imaš vseeno urednike in šefe, ki te do neke mere omejujejo. Preko Instagrama pa sem odkril, da sem lahko to, kar sem in sem ljudem še vedno všeč.

Kar nekaj časa sva se lovila za ta intervju, saj ste se konec decembra intenzivno pripravljali na dobrodelni radijski maraton, ki je sedaj že tradicionalen. Kako pa spremljate vse te ganljive zgodbe. Se vas zelo dotaknejo?

To pa je treba jemati strašno resno in tako jih tudi jemljemo. Je pa res, da se da te zgodbe hitro spremeniti v lepe, pozitivne in mi vsako leto poskrbimo za to. Med maratonom kar nekaj slovenskih družin razveselimo in jim pomagamo rešiti njihove stiske, dolgove. Na koncu pa je to pozitiven dogodek, čeprav so zgodbe teh ljudi žalostne, ampak postanejo srečne.

Večina vas pozna kot glas Radia 1, vse bolj pa ste prepoznavni tudi zaradi svojega delovanja na družabnih omrežjih. Je popularnost na Instagramu prišla spontano ali ste se vsega skupaj lotili načrtno?

Jaz ekstra rad govorim in mi dogaja v glavi in seveda mi na radiu pogosto zmanjka časa, za vse moje ideje. Omejen si časovno pa seveda tudi z določenimi pravili. Rabil sem nek kanal, kjer bom dal iz sebe vse norosti, ki jih imam v glavi. Veliko sem premišljeval, kako bi uporabil Instagram in vedno sem si predstavljal, da bi bil to neke vrste televizijski program. Tam imam prav uvodne špice, delam intervjuje, rubrike, Roškarjeve dileme, ki so strašno popularne. Poskušam kreirati nove in nove stvari, trenutno imam novo zadevo »Roškar šprica«, v kateri morajo znani Slovenci nadaljevati besedilo znane slovenske pesmi, če jim ne uspe, jih pošpricam z vodo in je ekstra zabavno. Vsi so vedno čisto mokri in res je zabavno. Naj povem, da je praktično nemogoče ostati suh, ker nihče ne pozna besedil tako dobro. Vsi hočejo to poskusiti in mi sami pišejo, ali lahko sodelujejo.

 

 

 

 

 

View this post on Instagram

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

A post shared by @robertroskar

Delam tudi izbore najboljših pesmi. V tednu pred božičem sem objavil 99 najboljših božičnih hitov po svojem izboru. Na to sem se pripravljal 10 ur, da sem vsak posamezen delček videospota poiskal na Youtubu, odrezal refren, torej sem moral narezati 99 videospotov in jih razdeliti po vrstnem redu od zadnjega do prvega. Zapolnil sem vseh sto zgodb na Instagramu in seveda dosegel tudi lastni rekord gledanosti.

Koliko časa dnevno vam vzamejo socialna omrežja? Vodite kakšno statistiko?

Ne, nočem, ker me skrbi, da bi me podatek spravil v slabo voljo. Imam pa ravno zaradi tega na telefonu aplikacijo, ki mi zaklene telefone, nastavim lahko od 1 minute do 500 ur, ker moram včasih pred sabo zakleniti telefon, ker je to enostavno edini način. To po navadi uporabim, ko imam obiske ali pa ko gledam film. Recimo ob devetih zvečer zaklenem telefon za štiri ure, ker vem, da bom v tem času že spal in dobesedno ne moreš z ničimer na svetu odkleniti telefona. Najprej te še vpraša, če si prepričan, da želiš to storiti in potem jaz s tresočimi rokami pritisnem da. Ko to narediš, ti nihče ne more več odkleniti telefona. Takrat pa čutim olajšanje, ker vem, da sem na nek način svoboden. Zadnje čase si skušam zase vzeti še nedelje in tako si telefon zaklenem do desetih zvečer. Zadnje dve minuti pa kot kakšen psiho strmim v ekran, kdaj se bo odklenil (smeh). Tak mali psihopatek sem jaz, ampak vseeno raje kot od alkohola, drog, igre na srečo … Sem pač odvisen od socialnih omrežji. Občasno mi to prinese tudi nekaj denarja, ampak kar je najbolj pomembno, da se ob tem neizmerno zabavam.

Zadnje čase si skušam zase vzeti še nedelje in tako si telefon zaklenem do desetih zvečer. Zadnje dve minuti pa kot kakšen psiho strmim v ekran, kdaj se bo odklenil (smeh).

Kakšen humor vam je blizu, čemu se od srca nasmejite?

Mene nasmeji kakršenkoli sarkazem, najbolj od vsega pa črni humor, ampak na žalost je ta črni humor tako črn, da teh šal ne smem javno razlagati. Tudi na Youtubu rad pogledam kakšnega ameriškega komika, ki je znan po črnem humorju.

Znani ste tudi po potegavščinah (t. i. prankih). S kolegico Anjo Ramšak si rada ponagajata, če se milo izrazim. Kdo pa vas je najbolj potegnil za nos v življenju?

Z radijem smo imeli projekt na Kopah in mi vedno potegavščine planiramo tako, da celotna ekipa sodeluje. Vedno naredimo načrt, kako bomo vse skupaj speljali, ker samemu mi po navadi ne bi uspelo. Včasih moram vplesti Jano Morelj, ki mora biti tiho in mora Anjo pripeljati na določeno lokacijo. To je izjemno težko, saj cela firma ve, kaj se pripravlja, vendar morajo biti vsi tiho. No takrat na Kopah pa se je zgodil kontra »prank«. Medtem ko sem jaz z vsemi planiral, kako bom potegnil njo, je ona počela isto. No, takrat sem bil pa res presenečen. Moja ideja je sicer bila, da bi ji na Kopah, v njeni sobi, vse odnesli ven in bi bila njena soba sterilno pospravljena in prazna. Potem bi ji sobarica rekla, da v tej sobi ni bilo nikogar. Mislila bi, da se ji je zmešalo. Zmenjen sem bi z vsemi zaposlenimi, ampak oni pa so bili zmenjeni tudi skupaj z njo in takrat sem stopil v sobo, da bi pospravil vse njene stvari, vendar je bila ona že s snemalcem pripravljena. Takrat sem se tako zelo ustrašil, ona pa se je samo smejala in rekla: »Tu imaš!« Cela firma se je takrat obrnila proti meni. Vrnil sem ji pa tako, da sem ji celo njeno stanovanje prekril z lončki za vodo in je morala vsak lonček posebej dvigniti in odliti vodo, da ne bi uničila parketa.

Mogoče malo klišejsko, ampak vprašanje, ki pritiče koncu leta, ki je za nami. Česa vas je naučilo leto 2020?

Ja, to je taka klasična tema. Takole je. Za razliko od drugih se nisem naučil nič novega skuhati, še vedno ne znam speči kruha, nič nisem kuhal celo korono. Naročal sem si dostavo in se prav pridno redil. V dnevni sobi imam eno omaro, ki bi jo moral že zdavnaj vreči stran, ker police ves čas padajo dol. Sam pri sebi sem si rekel, da moram to popraviti. No, konec avgusta mi je le uspelo. Toliko o tem, kako je bilo preteklo leto noro poduhovljeno, postal sem zelo vesten in fokusiran (smeh). Tudi hoditi nisem začel, ker ne maram sprehajanja. Samo zredil sem se. To je moje spoznanje.

Samo zredil sem se. To je moje spoznanje.

Torej bo novoletna zaobljuba povezana s hujšanjem ali kaj popolnoma drugačnega?

Jaz si vsako leto zaobljubim, da bo nehal jesti čokolado in hitro hrano, predvsem pa, da bom nehal jesti zvečer. Najbolj se mi luštajo bela žemlja, majoneza in poli salama. In to vse skupaj je narobe. Sicer salama še nekako gre, ker je na srečo moja najljubša tista z manj maščob, ampak imam pa rad tudi sladko in rad jem zvečer. Takole bom povedal. Nikoli v življenju še nisem imel ravnega trebuha in mislim, da je najboljše, kar lahko sebi rečem to, da ga pač tudi nikoli ne bom imel. Če se ves čas trudiš in stremiš k temu, da bi imel raven trebuh in ga seveda nimaš, potem si ves čas malo nesrečen. Saj jaz ne poznam drugega stanja, kot takega. Zato si želim, da bi bil ok s tem, da nimam ravnega trebuha.

Kakšne imate pa želje za leto 2021? Ste bolj spontan tip človeka ali si radi zastavite določene cilje?

Zelo rad potujem in večino svojega denarja zapravim za potovanja. Potovanja me zelo osrečujejo. Doma imam recimo zelo staro wc školjko in mama mi vedno reče naj to zamenjam, ker ji je nerodno pred ljudmi, da imam takšno školjko. No, tudi parket bi moral pobrusiti, ampak meni se zdi čisto okej za hoditi po njem. Ker brušenje stane 500 evrov, to pa je že letalska vozovnica za Vietnam. Kako tega ne razumete? In to je moj cilj letos, da bi spet nekam odpotoval, ker sem kar malo nesrečen, če ne potujem. Tudi, če grem sam. Samo, da nekam skliznem. V deželo, kjer govorijo tuje jezike in me nihče ne pozna.

Preberite še: David Urankar: Nič ni samoumevno, niti espresso v centru mesta

Morda vas zanima tudi: Gašper Bergant: Humor mi je pri dekletih prinesel več sreče kot videz