Emilija Stojmenova Duh: Slovenci smo digitalno nepismeni in to me zelo skrbi

To dekle je nekaj posebnega. Čeprav sama ob tej trditvi zamahne z roko. Pa ne le, ker je ena redkih predstavnic ženskega spola na Fakulteti za elektrotehniko v Ljubljani ali ker bi izstopala kot ena naših najboljših strokovnjakinj na področju informacijsko-komunikacijske tehnologije. Zanimivo življenjsko in karierno pot je že prehodila Emilija Stojmenova Duh, ki se je že kot zelo mlado dekle iz Vinice v Makedoniji dobro zavedala, da to ni okolje, v katerem bi lahko uresničila svoj potencial, in se pri 16 letih sama podala v Slovenijo.

Si predstavljate ta dvojni izziv: se znajti v okolju kot tujka in še na področju naravoslovne znanosti, ki je nekako rezervirana bolj za moške. Ja, je trmasta in odločna, da bo dokazala, kaj zmore, to priznava.

Danes je prava Mariborčanka, pravi. Tudi zagrizena nogometna navdušenka. Mati prvošolca, ki kot inženirka vsak dan znova razrešuje naporno matematiko usklajevanja družinskega življenja in službe. Ter tudi topla oseba in zanimiva sogovornica, vsekakor odličen vzor vsakemu dekletu, ki sanja o tem, da bi postala znanstvenica.

Kako se dekle odloči, da postane »štromarka«? Mora biti to dekle nekaj posebnega?

Saj vsak od nas je nekaj posebnega. Kaj pa vem, najbrž podobno kot se za to odloči kakšen fant. Mene je to vedno zanimalo. Spomnim se, bila sem še otrok, da sem nekoč z očetom sedela v parku in gledala, kako listi padajo z dreves. Rekla sem mu: »Ati, zdaj razumem, zaradi gravitacije padajo.« To je nekako ostalo v meni: da zaradi fizike razumem svet. Ko enkrat razumeš, kako delujejo določeni procesi, razumeš, kako deluje celotni svet. Nobene druge hude filozofije.

Zaradi fizike razumem svet.

Zakaj smo vseeno tako popredalčkani v ženske in moške poklice, nekako je naravoslovna znanost vedno bolj rezervirana za moške. Je to v naši naravi ali le v družbi?

Veliko prej v družbi. Ne more biti v naravi. Prihajam iz Makedonije, na tamkajšnji fakulteti za elektrotehniko je delež vpisanih deklet in fantov 40:60. Še vedno malo več moških, a torej tudi 40 odstotkov študentk. Fiziološko si nismo tako različni, predvsem je družba tista, ki odloča. Že pri vzgoji je tako. Ko gremo v trgovino, vidimo, da so tiste zanimive igrače vedno pri oddelku za fante. Pri igračah za deklice so punčke, barbike, ličila.

Ste kot dekle v elektrotehniki na vaši karierni poti velikokrat občutili, da ste bili obravnavani drugače?

Ne bi rekla, da sem bila kdaj v podrejenem položaju. V času študija je šlo bolj za ta pokroviteljski odnos s strani nekaterih profesorjev. A povsem mogoče, da je bil ta na povsem nezavedni ravni, zaradi celotnega vpliva družbe. Imam zares lepe spomine na študij, imela sem super sošolce. S tistimi, s katerimi sem se družila, nikoli nisem čutila, da bi me obravnavali drugače. Šele pozneje, ko stopiš v službo, te razlike bolj opaziš. Začela sem delati v gospodarstvu, bila sem še zelo mlada, stara 23 let. Predstavljajte si: prideš v veliko telekomunikacijsko podjetje, kjer so večinoma zaposleni le moški, še posebej na vodilnih položajih. Če predlagaš kaj novega, te ne jemljejo resno: si ženska, si mlada. »Kaj govoriš,« si mislijo.

A vse to je meni osebno zelo pomagalo. Odtlej nikoli ne grem nepripravljena na sestanek. Vedno imam s seboj podatke, številke. Ker si ženska, bodo v tem svetu bolj dvomili vate. Vedno lahko dam na mizo argumente, raziskave. Le na tak način lahko nekaj dosežeš. Zato pravimo, da se moramo ženske v tem svetu trikrat bolj potruditi kot sicer.

 Ker si ženska, bodo v tem svetu bolj dvomili vate. 

Je to v gospodarskih krogih še toliko težje kot pa v izobraževalnem zavodu, recimo vzpostavljati avtoriteto pri študentih?

To se precej spreminja. Zdaj sem na fakulteti že nekaj časa, opažam, da imamo tudi vse več deklet. Ta pa vedno večkrat vidijo, da so tudi kot ženske lahko uspešne v tej stroki. Pri vzpostavljanju avtoritete je drugače. Recimo, če pogledate ocene profesorjev na strani profesorji.net: o nekem profesorju pravijo, da so njegova predavanja zanimiva, da ocenjuje strogo in tako dalje. Pri profesoricah pa, da je lepo oblečena, da dobro izgleda. Bolj se ukvarjajo s telesnimi atributi kot z vsebino. Opažam tudi, da me začnejo prej tikati, me kličejo kar Emilija, medtem ko moški kolegi ostanejo »profesorji«. A tega jim niti ne zamerim. S študenti v našem laboratoriju veliko sodelujemo. Vedno, ko zaključimo s predmetom, jih povabim k sodelovanju in vsakič se jih vsaj kakšnih 10 odstotkov v generaciji odzove. To pa mi tudi veliko pomeni.

Vas je na karierni poti močno bremenil ta neprestani boj, dokazovanje?

Še vedno me. Tega žal ni nikoli konec. Tudi če že živiš v bolj ozaveščeni družbi, ko prideš nekam drugam, vidiš, da imajo ljudje še vedno predsodke. Sama imam več »slabosti«: poleg tega, da sem ženska v znanosti in tehniki, sem tudi tujka. Že, ko govorim, naredim kakšno napako. Ko sem začela delati s študenti, me je bilo zelo strah. Da se nihče ne bo ukvarjal z vsebino, temveč s tem, da delam slovnične napake, da se mi bodo smejali. Zelo sem bila obremenjena s tem, skrbelo me je, da me nihče ne bo jemal resno. Zato sem jim kar na začetku povedala, da sem tujka, da bom naredila kakšno slovnično napako in da se za to že vnaprej opravičujem. Tako sem lahko to čim bolj odmislila.

Sicer pa tako kot na sestanke tudi v predavalnico pridem s številkami in raziskavami. Študentom predstavim, kaj na fakulteti počnemo pri projektih. Vodim namreč veliko mednarodnih projektov, da vidijo, da ne gre le za neko teorijo, temveč da jim lahko ogromno dam tudi v praksi. Na tak način si lažje pridobiš zaupanje.

Še vedno se zgodi, da prideš na kakšen sestanek in te obravnavajo kot da si tajnica.

Na fakulteti smo močno napredovali na področju enakosti spolov, vidim, da je večina kolegov zelo ozaveščena. Opaziti je tudi spremembo generacij, mlajši vse skupaj dojemajo drugače. Še vedno pa se zgodi, da prideš na kakšen sestanek in te obravnavajo kot da si tajnica. Dokler seveda ne predstaviš svojih argumentov.

Omenili ste že, da vam je bilo toliko težje tudi, ker ste tujka. Nam poveste kaj več o vaši zgodbi, kako vas je pot pripeljala iz Makedonije v Slovenijo?

Prišla sem leta 2002, bila sem stara 16 let. Tam, kjer sem živela je bilo res pomembno kdo so tvoji starši, kaj počnejo, to je bil neke vrste pogoj za uspeh oz. da narediš nekaj iz sebe v življenju. Na to nisem pristajala in želela sem oditi stran. To okolje te lahko zaduši. Že v srednjo šolo sem želela v glavno mesto, nekam, kjer me nihče ne bo poznal, a mi starši tega niso dovolili, saj so menili, da sem še premlada. Potem pa sem slučajno našla možnost štipendije za mednarodno maturo na II. gimnaziji v Mariboru. Prijavila sem se, a staršem za to sploh nisem povedala. Ko so me iz šole povabili na intervju, pa sem seveda morala povedati. Peljala sta me, tam so me izbrali in zdaj sem tu.

Imela sem odlično podporo na gimnaziji, kjer sem obiskovala 3. in 4. letnik. Ravnatelj je bil kot naš oče, zelo lepo so skrbeli za nas. Prav tako tudi v Dijaškem domu Drava, še danes sem v stiku s tamkajšnjo vzgojiteljico. Pri 16 letih si še vedno otrok, čeprav se je meni tedaj zdelo, da sem odrasla oseba. Moraš se znajti, si odpreti bančni račun, reševati svoje težave, seveda pa tudi pogrešaš starše, prijatelje.

A kot kaže ste še odlično znašli, Slovenija je zdaj vaš dom.

Zame pravijo, da sem prava Mariborčanka. Ne zapustim ga za nič na svetu.

Razmišljam v slovenščini, zame je makedonščina zdaj že tuj jezik. Slovenci kot narod ste oz. smo super, čutim se kot del naroda. Pri 16 letih odraščaš in se že sicer v svojem okolju soočaš z velikimi izzivi. Zdi se mi, da sem zaradi tega hitreje odrasla, saj enostavno nisem imela druge izbire. Sicer pa zame pravijo, da sem prava Mariborčanka. Ne zapustim ga za nič na svetu.

Je pa tu tudi moja sestra, prišla je štiri leta za menoj. Tako da zdaj velikokrat na obisk v Slovenijo prideta starša, tako je lažje, kot pa da mi z družinami potujemo k njima.

Če se še vrneva k ženskam v znanosti. Med drugim ste sodelovali pri projektu #HiddenNoMore, v katerem se vas je združilo 50 žensk z vsega sveta, ki so na vodilnih položajih na področju IKT. Kakšno sliko ste tam dobili o vlogi žensk na vašem področju? Katero je bilo najbolj močno sporočilo s tega druženja?

Spraševala sem se, zakaj sem jaz tam. Na začetku se je vsaka od nas predstavila in povedala, kaj počne. Sedela sem v ozadju, inženirji nasploh nismo taki, da bi silili naprej. Ko sem poslušala, kaj vse so te ženske, sem si mislila, da ne spadam tja, kar pobegniti sem želela. A zanimivo je, da pozneje, ko smo se pogovarjale, smo ugotovile, da smo si prav vse mislile enako. To je ta težava oz. karakteristika, ki jo imamo: da se nam zdi, da nismo nič posebnega. Da le delamo, to kar delamo in temu ne dajemo veliko poudarka. Če pa nam slučajno kaj uspe, pa to pripisujemo sreči. Bilo nas je 50 s celega sveta, na koncu smo ugotovile, da se vse ženske soočamo z zelo podobnimi težavami: stekleni strop, torej, da pridemo do nekega položaja, od tu naprej pa je hud boj; usklajevanje dela in družine – ne glede na to, kako si uspešen, mama je mama in mama skrbi za otroke; in sindrom lažnivca – da vse pripisujemo sreči. Ne glede na to, od kod si, to so težave, s katerimi se srečujemo vsak dan.

Če pa nam slučajno kaj uspe, pa to pripisujemo sreči.

Nam torej manjka samozavesti, zakaj ne poveličujemo svojih dosežkov?

Absolutno. S temi ženskami smo še v stiku. Nobena sama ne izpostavlja svojih dosežkov, vedno se najde katera druga, ki pove, kaj je kateri uspelo. Tako dobiš povratno informacijo in tudi sam začneš pridobivati samozavest. V tem programu so nam ves čas ponavljali, da smo tam z razlogom, da ni naključje, da smo prišle tja, da smo uspešne in da smo za to tam. Ko ti tri tedne nekdo to vbija v glavo, se začneš zavedati, da mogoče pa res spadaš tja.

So pa verjetno tovrstni projekti zelo pomembni tudi pri spodbujanju deklet k znanosti?

Zagotovo. Pomembno je, da se povežemo med seboj in stopimo skupaj. Za mlade pa je bistveno, da imajo svoje vzornike. Ko sem bila majhna, sem hotela biti učiteljica, ker mi je bila moja učiteljica vzor. Če vidiš neko znanstvenico, ki jo družba ceni, je uspešna, si bo morda katera zaželela, da postane raziskovalka. S temi projekti pokažemo, kaj počnemo. Če kakšno deklico vprašate, kaj počne inženirka ali znanstvenica, si jih večina sploh ne zna predstavljati. Iz tega naslova so projekti res dobrodošli, več kot jih bo, boljše bo.

Kaj pa plačna nesorazmerja v znanosti?

V javnem sektorju so sicer plačni razredi, zato naj teh razlik ne bi bilo. Smo pa imeli za 8. marec zanimivo okroglo mizo, na kateri sem točno to tudi vprašala, razlike namreč še vedno so. Rektor je povedal, da drži, da so razlike, a ne zaradi plače same, temveč zaradi raznih dodatkov na vodilnih položajih. In smo spet pri steklenem stropu, težko pridemo na ta vodilni položaj in tudi do takšne plače. Na papirju vse 'štima', a vseeno so razlike. Že zaradi samih odsotnosti. Kdo je po navadi doma, če otrok zboli? Mama, ki ima posledično tudi nižji dohodek.

Ste strokovnjakinja na področju informacijsko-komunikacijske tehnologije. Ali kot družba dohajamo ta hiter digitalni razvoj?

V naši državi se veliko posvečamo razvoju modernih tehnologij kot je umetna inteligenca, ne poskrbimo pa za temelj. 

Niti slučajno. V Sloveniji imamo veliko težavo, ker smo digitalno nepismeni. Smo pod evropskim povprečjem. Več kot polovica Slovencev ima samo osnovne digitalne kompetence. Ker naši učitelji niso tako digitalno pismeni kot v ostalih evropskih državah, posledično tudi pouka na daljavo ne morejo pripraviti tako kakovostnega, če ne znajo uporabljati orodij za učne vsebine. Te tehnologije se hitro razvijajo in če nisi v koraku z njimi, hitro nastane vrzel, ki je vedno večja.

V naši državi se tako recimo veliko posvečamo razvoju modernih tehnologij kot je umetna inteligenca in tako naprej, ne poskrbimo pa za temelj. V učnem procesu nimamo ustrezno uvedenih programov, da bi otroci dobivali digitalna znanja in veščine, ki jih potrebujejo. Nimamo sistemsko pripravljenih programov za vseživljenjsko učenje, ne usposabljamo javnih uslužbencev in skupnosti v celoti. In to me zelo zelo skrbi. Na to zadnje čas opozarjam povsod, kjer se da.

Kako velika težava je to zlasti v tem času, ko poteka šolanje in delo na daljavo?

Velika! Že samo povezljivost je na nekaterih območjih Slovenije slabša. Še vedno obstajajo otroci, ki nimajo dobre internetne povezave, torej imajo že slabše možnosti za izobraževanje kot njihovi sošolci, ki živijo v urbanih okoljih. Posebej tisti mlajši otroci potrebujejo pomoč staršev. Če so straši digitalno pismeni, jim lahko pomagajo, če ne, so otroci spet izključeni. Potem so tu učitelji. Pri nas doma imamo veliko srečo, da je učiteljica, ki uči sina, zelo navdušena nad novimi tehnologijami. Glede na to, da je prvošolček, je še toliko bolj pomembno, kako mu nekdo preda to učno snov naprej. Sin pravi, da imajo veliko igric, ne nalog. Naloge so predstavljene na način igre in pri njem nikoli nisem opazila, da bi mu motivacija padla. Imamo pa učitelje, ki tega ne poznajo. Razlike pa se hitro povečujejo.

Po drugi strani pa smo s sodobno tehnologijo tudi že preveč zasičeni. Kako vi gledate na to, kako postaviti pravo mejo uporabe teh naprav, zlasti pri otrocih?

Ena osnovnih digitalnih kompetenc je tudi to, da si znaš omejiti uporabo teh tehnologij. 

Ko govorimo o digitalni pismenosti, si vsak predstavlja, da moraš za to znati vsaj programirati. A ena osnovnih digitalnih kompetenc je tudi to, da si znaš omejiti uporabo teh tehnologij. Ko pride do otrok, smo seveda starši tisti, ki moramo paziti na to. Eno je časovna omejitev, druga pa tudi vsebinska. Pri nas doma smo tehnologiji seveda zelo naklonjeni, ampak tudi vemo, zakaj jo uporabljamo. Seveda, eno so igrice, po drugi strani pa se lahko otrok s pomočjo te tehnologije tudi veliko nauči, recimo tujih jezikov, tudi logike. Digitalno ozaveščeni znajo omejiti in reči stop. Na spletu je veliko informacij, a ločiti moraš znati zrnje od plev.

Kako se kaj pri vas spopadate z izzivi življenja med epidemijo?

Ne morem potovati, prej pa sem bila zaradi številnih mednarodnih projektov, ki jih izvajamo na fakulteti, ves čas na poti. Načeloma to niti ni tako veliko težava, saj sem imela več časa za družino in kakšne druge stvari. Najhujše je šolanje na daljavo. Vse ukrepe sprejmem in se z njimi strinjam, jih lahko preživim, šolanje otroka doma pa … Trenutno sem pod hudim stresom, kako bomo vse to še enkrat zmogli. Ves čas imaš slabo vest, otrok je doma, ti moraš delati. Potem mu moraš pomagati: 6-letniku je težko dati nalogo, pa naj jo rešuje sam. Sedeti moraš zraven. Vsi smo pod velikim stresom.

Kako zrete na vašo znanstveno pot, imate pred seboj še veliko kariernih izzivov?

V delu, ki ga opravljam, zelo uživam. Ukvarjamo se s številnimi mednarodnimi projekti, iz katerih lahko vsako leto dam nove, sveže vsebine študentom. Delati z mladimi je čudovito, ne le v pedagoškem smislu, temveč z njimi delam tudi v laboratoriju. To je super, je vir novih idej, vključevanja različnih ljudi, raziskovalcev. Zelo mi ustreza ta kombinacija, le pedagoško delo me kmalu ne bi več zadovoljilo. Veseli me raziskovanje, projektno delo in sodelovanje z mednarodnimi partnerji, izmenjava praks in izkušenj.

Preberite še: Irena Joveva: Človek mora imeti zasebnost, ne glede na poklic ali položaj

Morda vas zanima tudi: Ko ni več motivacije za šolo: »Nič več ne obljubljam, sem kot stara lajna« (izpoved slovenske učiteljice)

Priporočamo tudi: Video: Nasveti za sestankovanje preko spleta