Mojca Bitenc Križaj: Biti zdravnik ali umetnik sta poklica, ki se ne končata po 8 urah, moraš jih živeti

»Ko bom velika, bom zdravnica,« je Mojca Bitenc Križaj, 31-letna sopranistka iz Rečice ob Savinji, govorila kot majhna deklica in odločno stopala po zastavljeni poti. Ko je vmes zahajala na ure klavirja, začela prepevati v narodnozabavni zasedbi, še ni vedela, da je bila pravzaprav ta »stranpot« tista, po kateri bo odšla v prihodnosti.

Hkrati je študirala na medicinski fakulteti in na akademiji za glasbo, kar je za marsikaterega študenta skoraj nepredstavljivo, a sama je dejala, da niti ni bilo tako težko: pred seboj je imela cilj, da dokonča obe fakulteti. In uspelo ji je. Med zdravniško specializacijo se je še nekaj časa trudila ohranjati obe svoji strasti, nato pa ugotovila, da je s srcem vendarle bolj predana glasbi.

Potem ko je končala še podiplomski študij petja na Glasbeni akademiji v Zagrebu, je pri nas že postala uveljavljena solistka, sodelovala je že s številnimi različnimi  orkestri in zbori (Dunajski simfoniki, Orkester in Zbor Slovenske filharmonije, orkester SNG Opera in balet Ljubljana, Simfonični orkester RTV Slovenija …), prejela študentsko Prešernovo nagrado in tudi nekaj drugih pomembnih nagrad na mednarodnih pevskih tekmovanjih.

Na odru pa vsake toliko časa nastopita tudi skupaj z možem Domnom Križajem, ki ju je pred leti, zanimivo, združila povsem podobna karierna pot.

Vaša karierna pot je pri 30 letih že nadvse bogata in zanimiva. Povejte nam o tem, kako sta se prepletali glasba in medicina v zadnjih letih? Ste kot otrok sanjali o tem, da boste pevka ali zdravnica?

Odkar sem diplomirala na Medicinski fakulteti v Ljubljani in opravila pripravništvo, se z medicino ne ukvarjam več. Za svojo poklicno pot sem izbrala glasbo - petje. Obeh poklicev hkrati se ne da opravljati in kljub temu, da sem dolgo lahko usklajevala obe stvari, se je na koncu bilo potrebno odločiti le za eno. Kot otrok sem vedno govorila, da bom zdravnica.

Verjetno je bilo marsikdaj, ko se nakopiči preveč stvari, tudi zelo težko. Kaj vas je gnalo naprej?

V resnici mi nikoli ni bilo zelo težko. Še največ časa mi je vzelo učenje za izpite na medicini, ti so mi bili tudi najbolj stresni del študija. Študij na Akademiji za glasbo je v primerjavi s študijem na medicini čisto nasprotje, zahteva popolnoma drugačne kvalitete. Kaj me je gnalo naprej? Imela sem cilj dokončati obe fakulteti in se potem odločiti, kako naprej.

Kako se je bilo posvečati dvema tako različnima svetovoma: umetnost in naravoslovna znanost. Zdi se, da se precej izključujeta, pa vendarle: imata kaj skupnega?

Oba zdravita in pri opravljanju zahtevata celega človeka.

Zdi se mi, da je ravno to, da sta oba svetova tako različna, pripomoglo, da sem lahko oba študija zaključila. Nimata veliko skupnega, oba zdravita in pri opravljanju zahtevata celega človeka. Biti zdravnik ali biti umetnik sta poklica, ki ga ne opravljaš 8 ur na dan, temveč ga praktično živiš.

Kako je zmagala glasba? Ste ugotovili, da ste morda vseeno bolj umetniški tip človeka?

Ne bi rekla, da sem ugotovila, da sem bolj umetniški tip človeka, ker mi je blizu tudi naravoslovna znanost, zanimiva so mi tudi druga znanstvena področja, rada preberem kakšne znanstvene članke, raziskave, se o tem pogovarjam ... Ugotovila sem samo, da me to, da sem na odru bolj notranje izpolnjuje, da v tem res uživam in da je to tisto, za kar pravijo delaj, kar želiš delati in nikoli ti ne bo treba delati.

Kam ste se nagibali v medicini, kakšni so bili vaši cilji?  Je možnost, da še oblečete zdravniško haljo?

Glede izbire specializacije sem si tekom študija velikokrat premislila, tako da nisem bila že od začetka osredotočena na eno smer. Mislim, da zdravniške halje ne bom več oblekla, ampak nikoli se ne ve, kako se stvari v življenju obrnejo ...

Mislim, da zdravniške halje ne bom več oblekla, ampak nikoli ne veš, kako se stvari v življenju obrnejo.

Kdaj ste se zaljubili v opero? Kaj je tisto, kar vas je najbolj pritegnilo? Katera vloga vas je doslej najbolj navdahnila, na katero ste najbolj ponosni?

Proti koncu študija na Akademiji za glasbo sem se odločila, da bi glasba lahko bila moj poklic. Ne samo opera. Klasično petje ni samo nastopanje v opernih predstavah ampak je tudi petje na koncertih z orkestri, s komornimi skupinami, v duu ... zajema glasbo različnih obdobij, skladateljev. Veliko je vlog, ki me navdahnejo. Ene zaradi zgodbe, druge zaradi glasbe, tretje mi predstavljajo pevski ali igralski izziv. Ne bi se mogla odločiti le za eno vlogo, na katero sem najbolj ponosna. V vsako poskušam dati vse, kar tisti trenutek zmorem.

Zanimivo, da ima podobno karierno pot tudi vaš mož. Vaju je združila glasba ali medicina?

Poznala sva se z medicinske fakultete, bolj pa sva se zbližala v skupnih glasbenih projektih. Verjetno sta kar obe stvari, ki sta naju združili in naju še združujeta.

Za vama je tudi že nekaj skupnih glasbenih projektov. Vam je skupno delo v toliko večje veselje in navdih ali je včasih delo s partnerjem tudi toliko težje? Kako ostra kritika sta drug drugemu?

Skupno delo je vedno nekaj najlepšega.

Skupno delo je vedno nekaj najlepšega, zaenkrat imava samo dobre izkušnje in želiva si še več skupnih projektov. Zdi se mi, da sva najbolj ostra kritika vsak sebi, drug drugega v bistvu samo podpirava in spodbujava.

Pandemija koronavirusa je močno posegla v kulturno sfero, kako ste občutili to zaustavitev kulturnega dogajanja, ki še vedno ni povsem odpravljena?

Na žalost se je kulturno dogajanje v spomladanskem času povsem ustavilo. Odpadli so vsi koncerti, predstave, projekti. Za glasbenike in vse, ki smo del glasbene industrije je bil to hud udarec. Sedaj se počasi odpirajo vrata koncertnih dvoran, a z zelo zmanjšanim številom gledalcev in z ukrepi, ki jih moramo upoštevati v času vaj in na koncertu oziroma med predstavami. Mislim, da bo še dolgo trajalo, da se bo tudi kulturni sektor spet postavil na predkoronsko obdobje. Zelo mi je žal, ker ljudje potrebujemo glasbo, kulturno nasploh, a se tega žal ne zavedamo dovolj.

Kako pomembno je sicer vzdrževati pevsko kondicijo ves čas? Pošljete glasilke kdaj tudi na dopust?

Celo telo je naš instrument in samo v dobri telesni kondiciji lahko dobro pojemo.

Večkrat primerjam petje in pevsko kondicijo s športom. Pevci nosimo instrument ves čas s sabo. Ne samo glasilke, celo telo je naš instrument in samo v dobri telesni kondiciji lahko dobro pojemo, tako da je potrebno vaditi vsak dan. Seveda si vzamem tudi čas za dopust, a se mi zdi, da tudi na dopustu, če že ne pojem, pa vsaj veliko poslušam in razmišljam o glasbi.

Ste si med premorom vzeli čas tudi za kaj drugega? Kaj še radi počnete – najbrž v zadnjih letih ob obilici dela s študijem niste imeli veliko časa za druge stvari? Se radi vračate tudi domov, v Zgornjo Savinjsko dolino?

Vedno sem imela dovolj prostega časa, ki ga različno preživljam. Odvisno od letnega časa. Rada igram odbojko, rada smučam, plavam, hodim v hribe, kolesarim ... Odkar nisem več študentka, živim v Zgornji Savinjski dolini.

Kakšna jesen in zima je pred vami, se projekti že vračajo? Kakšen odmeven mednarodni festival? Kje vas bomo kmalu lahko videli?

Pred kratkim sem imela dva recitala (večera samospevov) enega v SNG Maribor in drugega v Slovenski filharmoniji s pianistom Nejcem Lavrenčičem. V ljubljanski operi smo ravno v zaključku vaj, kjer bom nastopila v vlogi Nedde (R. Leoncavallo, Pagliacci), potem bom nastopila na koncertu v Celju (Hiša kulture Celje). V novembru in decembru imam planiranih nekaj koncertov in predstav, a so zaradi razmer pod vprašajem. Spomladi bom solistka pri izvedbi Mahlerjeve 2. simfonije s simfoničnim orkestrom Cantabile, potem odhajam v Hamburg, kjer bom v tamkajšnji državni operi nastopila v vlogi Micaële (G. Bizet, Carmen) in Donne Anne (W. A. Mozart, Don Giovanni).

Preberite še: Igralec Matej Zemljič: Priznam, strah bi me bilo biti svobodnjak

Morda vas zanima tudi: Katja Beck Kos: Maribor ima več mediteranske energije kot slovenske