Uršula Zaletelj: Prehitro sklepamo, da mladi dandanes niso sočutni

''Novinarka, ekspertka za ankete in fenomene vseh vrst. Mariborčanka,'' je navedeno v njenem opisu na spletni strani drugega programa Radia Slovenija - Val 202. Toda ob intervju z Uršulo sem dobila občutek, da je mnogo več kot to. Je radovedna, vztrajna in sočutna oseba, ki obožuje portretne zgodbe in reportaže, navdušena pa je tudi nad svojimi sodelavci, ki spodbujajo njen intelektualni razvoj.

Od leta 2018 ste zaposleni na Valu 202. Kako ste postali radijska voditeljica?

Moja prva izkušnja z delom na radiu Val 202 se je zgodila v okviru novinarske prakse med študijem novinarstva. Takrat sem morala opraviti obvezne ure prakse, vendar sem se med delom zaljubila v radio. Po opravljeni praksi sem delala prispevke za Val 202, bila sem vztrajna in nato so me zaposlili.

Delam z zelo mlado ekipo, tisti, ki po starosti niso mladi, pa so zelo odprti in vedno pripravljeni na sodelovanje. Na radiu mi je najbolj všeč, da lahko opravim celotno delo sama, a to ne pomeni, da ga urednik na koncu ne preveri. Toda sama lahko izberem temo, ki jo želim obravnavati, prav tako vse posnamem sama, oddajo tudi zmontiram in sem njena producentka.

Veliko mi pomeni ustvarjalna svoboda pri delu. Obožujem portretne zgodbe in reportaže, kjer lahko poslušalcem z besedami naslikam sogovornike in kraje. Vsebina na radiu prevlada in to mi zelo ustreza.

Pravite, da teme, ki jih obravnavate v oddajah, izbirate sami, zato domnevam, da neprestano spremljate novice. Je to za vas zahtevno?

Ne, ker vsak dan iščem in spremljam zgodbe. Po svetu namreč hodim z odprtimi ušesi in očmi, čeprav zaradi epidemije koronavirusa to zadnje leto ni bilo mogoče, kar sem zelo pogrešala, predvsem pri oblikovanju oddaje Liki, kjer predstavljam navdihujoče zgodbe ljudi. Druženje in spoznavanje ljudi mi je namreč omogočilo, da sem našla doslej neznane ljudi, ki sem jih gostila v omenjeni oddaji. Zame je značilno, da imam snemalnik skoraj vedno s seboj, čeprav redkokdaj koga snemam med pogovorom.

Naporno pa je ustvarjanje ponedeljkovega jutranjega programa, saj je treba spremljati dogajanje, ki se trenutno osredotoča predvsem na epidemijo koronavirusa. Najtežje se je namreč odklopiti od spremljanja novic, ker imam ves čas občutek, da bom nekaj zamudila, zato pogosto osvežujem spletne strani in čakam na novice.

Kako se odklopite od dela?

Pred časom sem snemala oddajo Liki, v kateri je gostoval Gregor Baš, ki je zaposlen kot računalničar in že dvanajst let vsak dan teče. Pogovor z njim me je navdihnil, da tudi jaz od 2. januarja tečem vsak dan, vendar s tem ne pretiravam. Strokovnjaki namreč opozarjajo, da se lahko tek sprevrže v obsesijo in frustracijo, če vsak dan ne izpolniš svojih ciljev.

Poleg teka me najbolj sprošča druženje s fantom in najino mačko Frido. Prav tako obožujem čas, ki ga preživim s prijatelji v Ljubljani in v Mariboru. Tudi s starši se veliko družim, v družinskem okolju se sprostim in odklopim delo.

Starši so me naučili, da je pomembno razumeti sočloveka

Pogrešate Maribor?

Zelo, ker je v Mariboru posebno vzdušje, vendar imam zelo rada tudi Ljubljano. Čeprav pogrešam svoje domače mesto, si ne predstavljam, da bi se v tej fazi svojega življenja preselila iz prestolnice.

Vas zanima tudi delo na televiziji in v tiskanih medijih?

Zanimajo me vsi mediji, kjer je poudarek na vsebini. Ničesar ne bi odklonila, ker me zanimajo različna področja novinarskega dela. Bi pa najbrž ostala v stiku z delom na radiu, tudi če bi se preizkusila v drugih medijih. V času študija novinarstva sem rada pisala, ampak zaradi svojih sodelavcev res rada delam na radiu, zato si trenutno ne predstavljam, da bi počela karkoli drugega.

Je bil študij novinarstva vaša prva izbira?

Da. In če se ne motim tudi edina, saj me novinarstvo res zanima. Že v srednji šoli sem snemala intervjuje s sošolci, zato sem si to želela početi.

Zaradi narave vašega dela zagotovo berete časopise in revije. Berete tudi knjige?

Seveda. Tekom študija, ki sem ga zaključila prejšnje poletje, sem brala predvsem strokovno literaturo, zato ni bilo veliko časa za leposlovje. Med pripravami na jutranji program berem anekdote in biografije, veliko knjižnih namigov si izmenjam s sodelavci. Tadej Košmrlj, s katerim vodim oddajo Jezikanje, mi velikokrat posodi kakšno knjigo, a mu že vnaprej povem, da jo bom lahko prebrala šele čez nekaj tednov. Pred časom mi je prinesel knjigo Hannah Arendt: Eichmann v Jeruzalemu, ki me je zelo navdušila.

Ker rada berem, si skušam vzeti dovolj časa za branje. Zelo se me je dotaknila misel, da bi dandanes vsi radi govorili, nihče ne bi poslušal in da bi vsi radi pisali, nihče pa ne bi bral. Na to se večkrat spomnim, kadar se zalotim, da skušam več govoriti in pisati. Včasih si je namreč treba vzeti čas za branje in poslušanje drugih ljudi.

Katera knjiga vas je nazadnje navdušila?

Visoška kronika od Ivana Tavčarja. V srednji šoli sem brala le njeno obnovo, zato sem jo želela prebrati, saj je Tavčarjev jezik res izjemen. Naslednja na mojem seznamu je Plan B od Boštjana Videmška in priznati moram, da mi je nerodno, ker so jo vsi moji sodelavci že prebrali, jaz pa še ne.

Imate zaradi sodelavcev, ki so zelo razgledani, občutek, da morate še veliko prebrati in se neprestano izobraževati?

Da, vendar tega ne čutim kot prisilo ali potrebo po tekmovanju, temveč kot spodbudo. Zelo rada se pogovarjam s sodelavci o določeni knjigi ali seriji. Zame so dragoceni pogovori s starejšimi sodelavci, saj sem vedno znova očarana nad njihovim znanjem. Včasih se mi zdi, da sem veliko zamudila in da še nisem imela dovolj časa za pridobivanje znanja, zato si želim marsikaj nadoknaditi. Zelo sem hvaležna, da me sodelavci motivirajo.

Oddajo Jezikanje vodite s Tadejem Košmrljem, medtem ko Like in Rožnato dolino vodite sami. Kaj je za vas večji izziv?

Hm, nehvaležno vprašanje. (smeh) Vsekakor se dinamika spremeni v dialogu in je bližja pogovorom, kot smo jih vajeni v vsakdanjem življenju, zato je to bolj naravno, veliko je spontanih situacij. Vendar zelo uživam tudi v svojem ponedeljkovem programu, kjer sem prepuščena sama sebi in sem odgovorna za vsako svojo besedo. Oboje mi zelo ugaja, saj imam v obeh primerih določeno mero svobode.

Imate poleg svobode radi tudi samoto?

Velikokrat hrepenim po samoti, toda kadar sem sama, pogrešam ljudi. Rada sem sama, da predelam svoje občutke in mišljenja, vendar ne predolgo. Veliko mi pomeni bližina ljudi, zato je bilo obdobje samoizolacije zahtevno zame, saj sem zelo pogrešala svoje bližnje. V tem obdobju je bilo delo na radiu zame zelo dragoceno, ker sem bila v stiku s tonskimi mojstri, novinarji, uredniki.

V radijskih oddajah znate pozorno prisluhniti sogovornikom. Ste tudi v zasebnem življenju dobra poslušalka?

To bi morali vprašati moje bližnje. (smeh) Domišljam si, da sem dobra poslušalka. Toda včasih je težko ohraniti zbranost med pogovorom, še posebej, kadar me nekaj obremenjuje, saj želim podeliti svoje občutke z drugimi. V profesionalnem smislu se novinarji zelo dobro zavedamo, kako pomembno je prisluhniti sogovorniku, se ustrezno odzvati in da je potrebno premisliti, preden nekaj izrečemo. Toda v zasebnem življenju večkrat komu prevzamem besedo.

Katere lastnosti naj bi poleg tega, da zna prisluhniti drugim, imel dober novinar?

Radovednost in da ne odnehaš, kadar se ti kakšna vrata zaprejo. V mojem primeru se je vztrajnost obrestovala. Prav tako se mi zdi pomembno, da si sočuten in da skušaš razumeti sočloveka.

Pred časom ste v podkastu Rožnata dolina gostili gimnazijska dijaka Ajo Vrenjak in Matica Gosaka, ki sta priznala, da sta naveličana šole na daljavo. Aja Vrenjak vam je povedala: "Utrujeni smo in naveličani. To smo vsi, ne glede na to, ali si levi, desni, rožnat, vijoličast, za šolo, za plonkanje, za socializacijo …'' Menite, da je epidemija koronavirusa mlade povezala ali odtujila drug od drugega?

Menim, da prehitro sklepamo, da mladi dandanes niso sočutni. V podkastu Rožnata dolina vse bolj spoznavam mlade in opažam,  da so sočutni, skušajo pomagati drug drugemu ter razumeti, zakaj so stvari takšne kot so, kar pomeni, da se skušajo poglobiti v iskanje vzrokov. Ko sem bila mlajša, sem najbolj sovražila, kadar mi je kdo na vprašanje zakaj, odgovoril zato, a na srečo tega moji starši niso počeli, saj takšna vzgoja ne podpira ustvarjalnosti. Kar se tiče mladih, se mi zdi, da so sočutni in da sedaj še bolj cenijo prijateljstvo, ker se zavedajo, da druženje ni nekaj samoumevnega.

Omenili ste svoje starše, zato me zanima, če je njihova vzgoja prispevala k temu, da ste postali novinarka.

Vsekakor, saj sta moja starša odprta, spodbudna, ljubeča človeka. Če bi vsi imeli takšne starše kot jaz, ne bi bilo hudobije. Spodbujala sta me k ustvarjalnosti in mi dovolila, da se učim iz lastnih izkušenj, obenem pa sta mi nudila varen pristan. Naučila sta me, kako pomembno je prisluhniti drugim in razumeti sočloveka.

Preberite še: Mojca Bitenc Križaj: Biti zdravnik ali umetnik sta poklica, ki se ne končata po 8 urah, moraš jih živeti

Morda vas zanima tudi: Igralec Matej Zemljič: Priznam, strah bi me bilo biti svobodnjak