Ena na ena z naslednico Jelka Kacina Majo Bratuša, tokrat brez maske

Bitke s koronavirusno boleznijo še nismo dobili, so pa vladne novinarske konference na to temo od nedavnega nekoliko drugačne. Jelko Kacin, ki je s svojimi izjavami znal marsikomu polepšati ali pokvariti dan, se je z znamenite govornice poslovil – po novem je državni sekretar –, zamenjala pa ga je vedno urejena in fokusirana temnolaska. Ime ji je Maja Bratuša. Študirala je mednarodne odnose, nato se je poglobila v diplomacijo in pristala na ministrstvu za zunanje zadeve, kjer deluje oziroma je deloval tudi njen predhodnik. Njen urnik je danes natrpan. Priznava, da je prostega časa bolj malo, a za Mičnina vprašanja si je vzela čas. 

Nekateri so vašega predhodnika Jelka Kacina oboževali, drugi ga niso mogli več videti. Kako je stopiti v čevlje takšne osebe?

Državni sekretar Jelko Kacin je vlogo vladnega govorca, ki ga naša vlada ni imela že zelo dolgo, prevzel v resnično težkih razmerah. V razmerah, za katere si nihče med nami ni mislil, da se nam bodo kdaj zgodile. Njegovi ožji ekipi sem se pridružila na njegovo povabilo, sprva začasno, nato pa po odhodu njegove nekdanje namestnice v tujino, za poln delovni čas – in preko njega. Moja trenutna vloga je v marsičem drugačna od vloge, ki jo je imel vladni govorec. Prevzela sem vlogo tiskovne predstavnice za COVID-19. Gre za odgovorno vlogo, ki je brez pomoči ostalih sodelavcev Urada vlade Republike Slovenije za komuniciranje, nikakor ni mogoče učinkovito uresničevati. Premišljeno komuniciranje je izziv tudi za zelo izkušene. Do te vloge zato pristopam z vsem dolžnim spoštovanjem.

S čim ste se ukvarjli do zdaj? Pravite, da vodenje novinarskih konferenc in komuniciranje prevzemate samo začasno – to pomeni, da se potem vračate na vaše staro delovno mesto?

Tako je, to vlogo prevzemam začasno. Sicer pa sem od 2017 zaposlena na Ministrstvu za zunanje zadeve. Preden sem se priključila ekipi vladnega govorca sem delala na pripravah na predsedovanje Slovenije EU na področju razvojnega sodelovanja in humanitarne pomoči. Sicer pa tudi pri sedanjem delu vidim veliko vzporednic z delom v diplomaciji. Pogosto namreč pozabljamo, da brez komuniciranja in medčloveških odnosov diplomacija ne obstaja. Vzpostavitev odnosa zaupanja je pri tem ključnega pomena.

Ste pred to vlogo že nastopali pred kamero? Je bilo zdaj pred prvim nastopom kaj treme?

Še preden sem začela službovati na Ministrstvu za zunanje zadeve sem bila zaposlena na Inštitutu za strateške rešitve, kjer sem se pred mikrofonom večkrat znašla v različnih vlogah. Vseeno pa je voditi vladne novinarske konference svojevrsten izziv. Trema pred prvim nastopom je bila vsekakor prisotna in je še vedno. A to je dobra trema.

Kljub tremi, pravite, pa se zdi, da ste pred kamero povsem mirni. Imate nasvet za tiste, ki imajo strah pred javnim nastopanjem?

Nikoli ni preveč dobro, če delujemo zgolj v svoji coni udobja. Moj nasvet vsem, ki imajo strah pred novimi izzivi, bi bil predvsem, da vendarle poskusijo, če se znajdejo v takšni situaciji. S časom vsaka stvar postane lažja.

Včasih je to sprehod, joga, spet drugič kakšen film. Pogosto pa je dovolj že pogovor z meni dragimi.

Delo pred kamero, ko nikoli ne veš, kakšno vprašanje bo slišati z drugega konca, se sliši precej stresno. Ko zaključite s službo, kako nabirate moči za druge izzive? Kako se sprostite?

Prostega časa imam zadnje mesece žal precej malo, zato se potrudim, da ga kar najbolje izkoristim. Od dneva do dneva pa je odvisno, kaj me v tistem trenutku najbolj sprosti. Včasih je to sprehod, joga, spet drugič kakšen film. Pogosto pa je dovolj že pogovor z meni dragimi.

Kaj pa umetnost, literatura ... Nam zaupate kaj vas navdihuje na kulturnem področju?

Ko mi čas dopušča, si z največjim veseljem ogledam tudi kakšen posnetek koncerta ali baletne predstave. Zadnja, ki sem si jo, letos žal le preko spleta, pogledala, je bila Hrestač, kar verjetno ni nobeno presenečenje, za nami je le praznični čas.

Če se ne motim, ste se med podiplomskim študijem poglobili v diplomacijo. Kakšne so vaše ambicije na tem področju? Si želite delati doma ali v tujini? Kje najraje, če bi lahko izbirali?

Res je. Že, ko sem se vpisala na dodiplomski študij mednarodnih odnosov, sem vedela, da si želim nekoč delati v diplomaciji. Delo z ljudmi, spoznavanje drugih kultur, jezikov in umetnosti komuniciranja – tudi političnega – me od nekdaj privlačilo. Verjamem v dialog in nenasilno komunikacijo. Verjamem, da je mogoče marsikatero dilemo rešiti s pogovorom. Včasih je za to potrebno več časa in dobršna mera potrpežljivosti, nikoli pa pri tem ne smemo podcenjevati tistega, s katerim se pogovarjamo, pogajamo. Brez empatije, samokritičnosti in sposobnosti priznati, kdaj se motimo, je vzpostavljanje odnosov in zaupanja izjemno težko. To ne velja le za diplomacijo, temveč tudi za medosebne odnose v našem vsakdanjem življenju, česar se včasih premalo zavedamo.

Moje misli so trenutno osredotočene na vlogo, ki jo opravljam, si pa na dolgi rok zagotovo želim ostati diplomatka.

Kje ste bili na zadnjem potovanju in katero bo naslednje? Ste morebiti za lani planirali kaj, pa je zaradi koronavirusa padlo v vodo? Za letos že imate kakšne načrte?

Zadnje potovanje je bilo načrtovano za lanske prvomajske praznike pa so mi takratne razmere žal pokvarile načrte. V tem trenutku načrtov za nova potovanja še nimam. Si pa vsekakor čim prej želim ponovno odkrivati skrite kotičke.

Preberite še: Policistka Petra Tkalec: V nesreči si ti tisti človek, ki ga lahko nekdo prime za roko

Morda vas zanima tudi: Tanja Giuliatti Davinić: Gluhi bodo, če česa ne bodo razumeli, raje kimali in vam tega ne bodo povedali