Jasna Žaler Culiberg: Materinstvo ni moja najmočnejša stran, nimam kaj lagati

Da jih je preveč za babico, razposajeno sporočajo s svojega popotniškega bloga, ki se imenuje 2many4granny. Je že res tako, da je pet otrok kar velik zalogaj za babico, sploh če gre za komplet od pubertetnice do pleničkarja: Živa in Jure (iz Mihovega prejšnjega zakona) sta stara 13 in 10 let, Zoja Mija 6, Gaja 4 in Jaša 2 leti.

A hkrati se zdi, da ni nič preveč za mamo Jasno Žaler Culiberg, da je ni stvari, ki je ne bi zmogla ta zgovorna Štajerka, ki kar prekipeva od življenjske energije, pa čeprav ima pogosto (ali pa ves čas?) dela čez glavo.

Z možem Miho Culibergom sta leta 2014 v ljubljanskem nakupovalnem središču BTC odprla Minicity, kreativno otroško mesto, kjer se lahko med več kot 40 tematskimi delavnicami otroci spoznavajo z različnimi poklici in osvajajo uporabna znanja za vsakodnevno življenje. Za jadranje med uspešnim poslovnim življenjem, polno hišo otrok, številnimi potovanji in aktivnim športnim udejstvovanjem ima ogromno vetra in zagona, a kot pravi, pač takšna je. Popadke je predihavala med sestankom, po rojstvu prve hčere je šla po enem tednu že v službo. Brez slabe vesti si vzame čas zase in za moža. Pravi, da smo kot družba postali precej pomehkuženi, da sicer nima nobenih supermoči, vseeno pa prek bloga mnoge opogumlja - da se vse da.

Ste mama trem in občasno petim otrokom, vodite Minicity in imate še tri podjetja, potovalni blog in vlog, poleg tega pa ste nedavno pretekla tudi maraton, vse to brez pomoči babic. Sem še kaj izpustila? Povejte nam, kje prodajajo to supermoč?

Od življenja bi rada nekaj več, kot da sem samo doma in se vsak dan ob štirih uležem na kavč.

Res me veliko ljudi tako nagovori, me sprašuje, kako zmorem. A to je pač moje življenje, nobena nadnaravna moč ni potrebna, najbrž sem se enostavno takšna rodila. Zdaj imam vse te stvari, če pa bi se pogovarjali 15, 20 let nazaj, pa bi vam povedala, da sem bila v šoli v 15 različnih krožkih, pisala knjigo, profesionalno jahala in tekmovala, plesala in še nobenega žura nisem zamudila in še kaj. Takšna je pač moja narava, sem človek, ki mora biti stalno v neki akciji. Ni pa to vedno pozitivno za okolico, saj dajem občutek, da se mi vedno mudi in da ne znam uživati pri miru. Res imam težavo, da se umirim in da sem v tem tudi mirna sama s seboj. Da kakšen dan ne bi počela nič – to se meni skoraj ne more zgoditi, sem človek, ki mora vedno imeti nek načrt.

Zakaj sem taka? Morda je vse skupaj povezano s tem, da prihajam iz zelo preproste družine. Oče je avtomehanik, mama kozmetičarka, imela sem »vse«, a ničesar ni bilo v izobilju, ves čas smo doma »zategovali« pas, da smo lahko enkrat na leto šli na morje, kasneje sta starša delala samo zato, da smo lahko vzdrževali enega konja, tudi sama sem hitro začela delati. V osnovni šoli sem bila odličnjakinja in prišla na II. gimnazijo, tam pa sem imela sošolce, katerih starši so bili zdravniki, arhitekti, … Pa ne mislim v materialnem smislu, govorim o njihovem drugačnem življenjskem slogu in razgledanosti, notranjem bogastvu, ki so ga imeli, širini. Eni so prepotovali cel svet, en je govoril angleško bolje kot slovensko, ker je živel v Kanadi, tretja je igrala šest inštrumentov. Takrat se je v meni zgodil nek premik, da bi rada od življenja nekaj več, kot da sem samo doma in se vsak dan ob štirih uležem na kavč ali garam cele dneve za zelo povprečno življenje. Predvsem pa so ti drugačni sovrstniki v meni vzbudili zanimanje, doživeti, videti, vedeti, kar še obstaja. Zdelo se mi je tudi, da zmorem v življenju več in si tudi ustvarim več. In tako se je začelo to moje razgibano življenje. So pa to samo moji občutki, verjetno je vse skupaj splet okoliščin.

Trenutno je moja glavna zaposlitev Minicity, poleg tega imava z možem še tri podjetja, on še enega svojega. Okrogli trebuščki so podprodukt Minicityja, aplikacija My Nanny, ki povezuje varuške in starše, ki iščejo varstvo, podjetje 2many4granny in mož ima še podjetje GoSEE in pa Lab4Pay, ki se ukvarja s plačilnimi sistemi. Šport je velik del našega življenja, potovanja pa tudi. Pa še to: zelo rada imam zelo čist dom, marsikomu deluje kar malo sterilno. Sploh po tem, ko smo se pred slabim letom preselili v novo hišo in je vse novo in lepo, tako red in čistoča prideta še bolj do izraza. Ampak jaz tem uživam, to je zame sprostitev.

Kaj od vsega tega vas najbolj zaznamuje, v čem se počutite najbolj vi – je to posel, materinstvo, šport?

Ne ne, materinstvo ni moja najmočnejša stran. Nimam kaj lagati. Materinstvo se mi zdi pravzaprav najbolj zahtevno in izčrpavajoče, v tem imam najmanj »predznanja«, največ je lahko napak, zato tukaj nisem najbolj suverena, saj se komaj učim. Nikoli me služba ali pa tek ne utrudita notranje do tolikšne mere kot me lahko otroci. Zelo težko se mi je, zlasti z malimi otroki, spustiti na njihov nivo in res uživati v zlaganju lego kock ali barvanju pobarvank. Nisem tipična mama, ki bi to veliko počela z veseljem, ampak jih raje motiviram, da oni z menoj počnejo kaj odraslega. Da pečemo, gremo v gozd, če grem teči, gredo z menoj s kolesi, delamo frizure, gremo skupaj v trgovino, lekarno, zlagamo perilo, beremo. Buci-buc in igranje z punčkami ure in ure, v tem delu pa res nisem najmočnejša.

Nikoli me služba ali pa tek ne utrudita do tolikšne mere kot me otroci. 

Najboljše se sicer počutim na potovanjih, to je svet zame. Takrat žarim, sem drug človek. Uživam v spoznavanju novih stvari in ljudi, vse raziščem z vseh zornih kotov. Zelo pomemben je zame tudi šport, moram se preznojiti, se fizično utruditi, to mi da veliko energije. Vedno si postavim tudi neke nove cilje, da imam lahko tudi viden rezultat. Minicity pa je tudi nekaj najboljšega, kar se mi je zgodilo po službeni plati. Svojo najmočnejšo stran, prodajo in marketing, sem lahko združila s to svobodo, ki jo potrebujejo potovanja, šport in otroci. Sama sebi sem najstrožji šef, ne potrebujem nekoga, da me nadzira, kdaj bo kaj narejeno, saj bo narejeno zagotovo pravočasno, pa če tudi ponoči. Lahko pa si vseeno vzamem bistveno več svobode, upravljam svoj čas. Vem, da tudi če bo na potovanju treba nekaj narediti, bom sredi noči vstala in to naredila, da bom ujema časovno razliko. Vesela sem, da mi ni treba imeti občutka, da mi nekdo stoji za vratom, da moram biti v službi vsak dan fizično vidna. Zares uživam v tem projektu, ki je v zadnjih letih močno zrasel po prepoznavnosti, ugledu, dosegih, strokovnosti, ekipi, postavili smo franšizo, naredili veliko novih produktov in nadgradenj, želimo se širiti v tujino.

No, pa reciva kaj na temo potovanj. Na vašem blogu sem prebrala, da ste obredli že več kot 70 držav. Kako se je začela ta ljubezen do potovanj?

Zanimivo, da do svojega 14. leta nisem poleg Hrvaške, Avstrije, Benetk in Pariza, videla nič. Od doma nisem imela potovalnih korenin, celo obratno. Staršem se je zdelo v mladih letih neodgovorno, da bi celo leto delala, nato pa v enem mesecu vse zapravila za potovanja. Ko sem bila v osnovni šoli odlična, me mama vsako leto ni posebej nagrajevala, ob koncu 8. razreda pa sem si le lahko izbrala večjo nagrado. Prosila sem in izsiljevala, da bi šla na šolo tujega jezika na Malto, mama mi je plačala tri tedne angleščine. To je bilo prvič, da sem sama nekam šla, malo dlje. Tam sem se imela super, zdelo se mi je, da sem že dovolj zrela, da sem znala z družino, kjer sem živela, dobro komunicirati, dobila sem prijatelje s celega sveta. Tam se je začela razvijati moja želja.

Imela sem denar le za letalsko karto in 100 dolarjev v žepu – praktično nič.

Se pa moram deloma zahvaliti tudi športu, saj sem 15 let jahala. V srednji šoli, ko ni bilo več časa le za konje, smo za našo kobilo, ki je dobila žrebička, našli parcelo, travnik čisto blizu naše hiše na Pobrežju v Mariboru, z očetom pa sva postala »mala kmeta«. Po seno in oves sva hodila na kmetijo v Šentilj, tja pa se je poročil Američan Ron iz mesta Reno v Nevadi. Edina sem bila, ki sem z njim lahko komunicirala angleško, tako sva se spoprijateljila, predlagal mi je, da naj kdaj odidem v ZDA, k njegovi sestri. Prijela sem ga za besedo, vse smo se dogovorili. Imela sem denar le za letalsko karto in 100 dolarjev v žepu – praktično nič. Rekla sem, da bom tam našla službo, brez delovne vize, brez vsega. Oče, odprt kot jaz, je bil za, mama pa ga je skoraj dala iz hlač. Šla sem za 3 mesece, čez poletne počitnice, družina tam me je super sprejela, službo pa sem našla na eni od stojnic pri umetnem jezeru. Luštna, mlada in svetlolasa mladenka, ki govori »rusko angleščino«, je samo pripomoglo, da so že tako zakonsko obvezne napitnine prišle še bolj do izraza. Imam fotografijo, kako sedim na kupu bankovcev po en dolar. Zaslužila sem par tisoč dolarjev in nato prepotovala Kalifornijo, vse do vključno Tihuane, leto kasneje pa sem celoto izkušnjo ponovila. Po tem sem že bila nekako zasvojena s potovanji, kar vsako leto sem nekam šla, celo po dve državi, včasih tri. Verjetno sem se delno tudi zato zaljubila v svojega zdajšnjega moža, saj sem vedela, da tudi on rad potuje, da me pri tem ne bo oviral. Sicer je mož pri potovanjih vseeno bolj racionalen in me kdaj, ko so finance bolj na ozko, bremza, jaz pa bi zadnji evro zapravila za potovanja, kar malo brezglavo, kot odvisnica od potovanj.

So zdaj z otroki potovanja vendarle kaj drugačna, verjetno je treba mnogokrat prilagoditi načrte?

Iskreno, ne, ni kaj veliko drugače. Morda res še nismo prepotovali Afrike, ker jih tako majhnih nisva želela, da jedo antimalarike ali jih cepiti za vse vrste bolezni, niti jih ne bi mogla. A svet je tako velik, da se pač odločiš za drugo destinacijo. Nevarnih držav, kjer je polno kriminala, tudi sama ne bi obiskala. Zato se mi zdi, da se tudi z otroki potovanja niso spremenila. To, kar je dobro zame, je tudi zanje. So že spali na grdem in umazanem, kot tudi na lepem in luksuznem. Njim je še najbolj vseeno. Lahko rečem, da so meni, ki sem takšen »kontrol frik«, potovanja z otroki mnogo lažja kot biti doma z njimi. Doma me totalno nervira, če niso tla posesana, otroci pa bodo šli z njihovimi nogicami v svežo posteljo. Na potovanju pa ne. Ker tako v tisti postelji naslednji dan več ne spimo. Veliko bolj je vse skupaj sproščeno, ni urnika, ni mi treba biti ob 4. na roditeljskem sestanku, ob 5. pri zobozdravniku, pa vmes še v trgovino, pa doma kup umazane posode in perila, služba, telefoni. Zato mi je na potovanjih veliko lažje. Tudi otroci so prijetnejši, bolj so sproščeni, radovedni, vse jih zanima.

Skoraj nikoli nismo bili dva tedna na istem mestu, vedno smo potovali in vsak drugi, tretji dan zamenjali lokacijo. To jim je zelo zanimivo. Vsi so tudi taki, da se vozijo brez težav, se nekam zagledajo in se igrajo. Lahko se vozimo po 3, 4 ure skupaj, pa se noben ne pritožuje. Ker jih je več, se ves čas en z drugim ukvarjajo. Ves čas se dogaja, ni nam treba barvati pobarvank, ampak gremo v botanični vrt, gledat opice, leve, plavat, na trdnjavo, v sirotišnico, muzej … Vsi se počutimo boljše kot doma.

A letošnje leto z vidika potovanj ni bilo najbolj prijazno. Vam je veliko načrtov padlo vodo, vam je vseeno uspelo kam pobegniti?

Prvič, odkar imava otroke, sva z možem odšla nekam sama za več kot teden dni. Pogrešala sva se, malo naju je tudi spet mamil ta drug način potovanja, da greš lahko zvečer ven, kaj spiješ, da se lahko greva oba potapljat sočasno, da nama ni treba biti zvečer ob 8. v sobi, ko gredo otroci spat. Februarja letos sva tako šla sama za 17 dni v Mehiko in Belize. Poletje pa smo preživeli v prikolici v Vrsarju, na enotedenskem jadranju po južni Dalmaciji, z avtom smo potovali po italijanskem škornju vse do Neaplja. Te dni bi morali biti na potovanju do Valencie s kombijem, a nam je padlo v vodo. Sicer upamo, da bomo za novo leto lahko šli na Kubo, aprila Zelenortske otoke, tudi februarja, ko praznujem 40. rojstni dan, bi radi kam šli. Če bo seveda mogoče.

Ti ukrepi vas zdaj verjetno precej omejujejo, ne le pri potovanjih, temveč tudi pri poslu, kajne?

Seveda, zelo, na vse načine, finančno, poslovno, psihično. Potovati ne moremo, otroci so vsi doma, zdaj bo še šolanje na domu velik izziv. Priznam, da trenutno vzdušje res ni najboljše, zaradi vsega tega nismo v najboljši psihični formi.

Minicity je trenutno zaprt, delamo samo prek spletnih programov. Že spomladi so nas podjetja, s katerimi sodelujemo, nagovorila, da pripravimo neke vrste virtualni obisk Minicityja, da otroka na drugi strani ekrana sprejme animator. Ko so bili zaposleni doma, so želeli neko vodeno in kakovostno animacijo za otroka. Tako smo najeli produkcijsko hišo, posneli in pripravili strokovni program s spletno animacijo. Zdaj smo vse še dodatno nadgradili, posneli dodatne stvari. Ravno gredo ven rojstni dnevi vodeni na daljavo, prav tako Božiček in Dedek Mraz na daljavo, tako da je dela ogromno, še več.

Za starše, ki bi radi sami kaj podobnega počeli z otroki doma, smo izdali praktične nasvete, napotke za delavnice in jih objavili na spletu. Tik do zaprtja pa smo imeli sicer tudi veliko šol in vrtcev, posameznih razredov in skupin, ki so prišli sem ravno zato, da so se malce izolirali od drugih.

Povejte nam še kaj več o Minicityju, tudi o njegovih začetkih. Kako sta z možem prišla do ideje za to kreativno otroško mesto, kjer se lahko skozi tematske kotičke otroci spoznajo z različnimi poklici ter drugimi aktivnostmi.

Nastal je, ko sva z Miho za podjetje Halcom veliko delala v tujini, predvsem na Balkanu. Ves čas sta se pri meni mešala dva občutka: da bi rada nekaj ustvarila sama, pa sem imela občutek, da ne znam, ne upam. Hkrati pa sva v poslu poleg številnih genijev spoznala tudi, mogoče se sliši grdo, takšne »loleke«, ki jim je uspelo, da sem si včasih rekla: če se tako trudim, zakaj meni ne bi uspelo. Poleg tega sem opazovala, koliko časa in truda sem namenila določenim službenim projektom, nihče ti ne plača, da celo noč vadiš nastop, lepšaš prezentacijo, izvedeš konferenco, s katero prideš v vse možne časopise. Vse to so neki presežki, a niso bili nič vredni. Plača je plača, podobna za tistega, ki dela minimalno in le malo višja za tistega, ki osvaja vrhove. Mislila sem si, da če bi te presežke ustvarjala zase, bi se zagotovo to poznalo v mojem poslu, mi prineslo več denarja, izkušenj, zvez, znanja in rasti, posledično zadovoljstva in širine ter nekaj dobrega za družbo, okolje. Imela sva že nekaj idej, a je bil zagonski kapital po navadi prevelik in se zato ni izšlo. Potem pa sva bila na službeni poti v Beogradu, potrebovala sva varstvo za večja dva in nekdo nama je predlagal Minicity. Ko sem stopila tja notri, sem rekla: to je to! Po pravici, najprej ne zaradi otrok, saj nisem pedagog. Vse skupaj sem najprej videla kot marketinški kanal, da podjetja lahko tam pokažejo, kaj delajo in kaj znajo na nek nov, družbeno odgovoren način. Hkrati pa se mi je zdelo super, da mladi ljudje dobijo priložnost, da se naučijo nekih praktičnih znanj. Eni si namreč pri 18 letih še vedno ne zanjo speči jajc ali si oprati perila, to sem doživela, ko sem štiri leta živela v študentskem domu v Ljubljani. Obup. Mali otroci v velikih telesih, čisto nepripravljeni na življenje.

 Vse skupaj sem videla kot marketinški kanal, s katerim se lahko podjetja pokažejo na nek nov, družbeno odgovoren način. 

Srce mi je zaigralo. Mož mora videti v meni tisto iskrico, potem pa se loti finančne in pravne raziskave. Tako je zložil številke in preveril, kje bi to pilo vodo. Ta ideja se je tako gnetla kakšna dva meseca, ne dlje. Videla sva sicer tudi, da je bilo v Beogradu vse skupaj narejeno precej »po balkansko«, tam ni bilo pedagogov, ni bilo formata za šole in vrtce, ni bilo »doterano«. Idejo sva izpopolnila, saj je slovenski trg precej zahtevnejši. Izvorno idejo sva vzela od tam, tudi odkupila pravice za Evropo, tamkajšnji Minicity tudi več ne obstaja, ampak lahko rečem, da sva ga nadgradila vsaj za 70 odstotkov že v samem začetku. Že odprli smo povsem predrugačen in naprednejši Minicity. Od odprtja leta 2014 smo se že štirikrat razširili, precej zrasli, sodelujemo z 61 podjetji, ki imajo skoraj vsa dolgoletne pogodbe, nam zaupajo, dobro sodelujemo. Nismo le nek izobraževalni center za otroke, temveč nišna marketinška agencija, ki vso to vsebino posreduje skozi različne kanale. Usklajevati toliko stikov, je kar velika agencija.

Je ta vaš potovalni vlog 2many4granny nastal tudi s to marketinško noto? Kakšen je bil povod zanj?

Pravzaprav sem 15 let nazaj, ko sem šla na svoje prvo potovanje, odprla svojo spletno stran jasnazaler.si, ki še danes obstaja. Bila pa je seveda zelo osnovna, postavila sem jo bolj ali manj sama in to 15 let nazaj, tudi vse vsebine in fotografije so moje lastne. Tako da so zametki tega vloga in bloga nastali že tedaj, bi lahko rekla. Vedno sem rada delila svoje izkušnje skozi zapise, imela tudi kakšnih 300 potopisnih predavanj, dajala nasvete, saj sem vedno imela zelo majhen budžet za potovanja in znala iz njega narediti čudeže. Ogromno ljudi me je spraševalo, kako je bilo potovati z otroki, koliko je kaj stalo, kaj se splača videti, kaj vse se je treba cepiti in tako dalje. Da nisem več odgovarjala vsakemu posebej, sem se odločila, da v letu ali dveh vse to spišem na eno mesto, kjer bo na voljo vsem. Še vedno se malo lovim v strategiji, iskreno zato, ker iz mene kar bruha želja po tem, da delim tudi našo družinsko dinamiko sestavljene družine, ki ni enostavna, niti vsakdanja, ima mnoge izzive in tudi temne plati. Prav tako me mika deliti še nekaj tem iz našega razgibanega življenja, zato potovanjem, ki so pa sedaj še nemogoča, dodajam malo spremljajočih tem in področij.

Mislim tudi, da se stvari ne da delati dobro, če se nanje povsem ne osredotočiš. Poleg vsega, kar že imam, nimam več dovolj kapacitet in tudi ne znanja, da bi ta profil vodila tako, da bi bil ta marketinško donosen, da bi samo od njega živela. To nikoli ni bil cilj in prepričana sem, da se ta pot ne bo zgodila. Na blogu vedno objavim izključno, kar že tako ali tako uporabljam, produkte, ki so že v našem domu, v katere verjamem že dolgo. Veliko ljudi me pozna, prej ko slej bi se našel kdo, ki bi točno vedel, da sem še do včeraj kritizirala eno stvar, danes pa jo skušam prodati. Piva ne pijem, če se kdaj na profilu pojavi pivo, pomeni, da lažem. Zgodba mora biti pristna.

Smo pa res na začetku imeli nekaj reklam, a bolj zato, da smo si povrnili začetne stroške kamere in fotoaparata, vseeno pa izključno in samo s tistimi znamkami in podjetji, ki so v našem domu že dolgo. Striktno zajemam samo to, kar tudi v resnici živimo in dihamo. Predvsem smo imeli željo, da je vse skupaj informativno, da predstavimo naš način življenja. Vprašali ste me, kako zmorem – tu pokažem, kako zmorem, tako, preprosto. Da morda pokažem, kakšen je recept in morda pokažem komu drugemu, da se podobno orientira. Pa tudi, da povem, da ni vse super, da imam še prevečkrat slabe dneve skrbi in da bi moža včasih tudi »utopila v žlici vode.«

Piva ne pijem, če se kdaj na profilu pojavi pivo, pomeni, da lažem. 

Ko sva spet pri tem, kako zmorete – kako naporno je bilo za vas to zadnje obdobje, ko so se rodili vaši trije otroci, med njimi je precej majhna starostna razlika. Koliko ste se v tem času dali posel, šport in potovanja na stran?

Zame se med rojstvom otrok ni veliko ustavilo. Rodila sem 2. septembra, 15. decembra pa smo odprli Minicity. Imela sem 5 kg manj, kot sem jih imela pred nosečnostjo. Bila sem nazaj v formi, športala, delala, a prva dva otroka vseeno 13 mesecev dojila, tretjega pa 17 mesecev. Sem pa res spala po 4 ure, saj smo postavljali Minicity, doma je bil dojenček. Nisem čarovnica, zavedam se, da mi je bilo nekaj dano od nekoga tam zgoraj – vsi otroci so spali, niso imeli kolik, skoraj nič ni bil noben bolan prvo leto, vodil me je adrenalin, neka notranja volja. Mati narava mi je dala prsi, polne mleka, športnica sem bila celo življenje, en dan pred porodom sem šla še na Šmarno goro in štiri dni po porodu že na dolg sprehod. Pri tem ne gre, da si se ti tako odločil, to ti je dano, imaš ali pa nimaš. Ne verjamem, da je vse v lastni moči in volji, nekaj je tudi predizpozicija in način življenja prej. Osebno je bilo preteči 42,2 km veliko težje kot roditi, vsaj meni. Prav tako vem, da se nikoli ne bom mogla naučiti dobro nemškega jezika, pa če se ga učim 50 let. Enostavno ni možno, ne gre, moja glava ni za to. Ali pa če moram skuhati kosilo za 20 ljudi, tudi ne, ne upam, nisem za to. Vsak je za nekaj.

Ne verjamem, da je vse v lastni moči in volji, nekaj je tudi predizpozicija in način življenja prej.

Ni me upočasnilo, z enako intenzivnostjo smo potovali, vsi otroci so bili star manj kot 6 mesecev, ko so bili najmanj na drugem koncu sveta. Vedno sem imela okoli tri tedne počitka po porodu, potem pa se vrnila nazaj v fitnes, na redne treninge. V službi sem manjkala največ en teden. Ko je bil dojenček star en teden, je šel z menoj v Minicity. Tam sem 3 ure delala, ko se je zbudil, sem ga podojila, animatorka je naredila tri kroge z vozičkom, da je še malo zaspal. Skupaj sem delala 4, 5 ur, šla sem domov in bila naprej mama. Obvezno in brez izjeme sem prvo leto in pol delala še čisto vsak večer, vsaj po 2-4 ure, včasih pa tudi več. Minicity je bil na začetku, bila sem tajnica, tržnica, čistilka, receptorka, kadrovnica, izbirala sem uniforme za animatorje in pos terminale za plačila, bila sem računovodkinja in še kaj. Malo karikiram, ampak približno tako je res bilo. Nisem pa imela zahtevnih otrok, to pa res moram priznati. Noben ni kaj veliko jokal, bil bolan ali imel kakšne druge težave. Vsak jih je lahko nosil, čuval, sprehajal, oni so delovali vedno srečni in zadovoljni, ogromno so se dojili in vsi so bili zelo okrogli dojenčki. Če pa bi bilo drugače, bi morala vse to pač prilagoditi, delati drugače, kar tudi bi.

Se vam zdi, da se mame danes (pre)hitro čutimo preveč obremenjene? Imamo doma enega otroka, pa ne najdemo več časa za svoje aktivnosti, niti, da bi imele vse urejeno doma.

Spomnim se, ko so mi govorili: čisto imaš zdaj, ko še nimaš otrok, potem pa bom že videla. Zdaj jih imam 5, hiša je laboratorijska. Pa tudi sicer: da živiš le za otroka, ne greš več nikamor z možem. Razpadel ti bo zakon. Moja babica Tončka vedno reče, še danes, da se more žena vsak večer stistniti k možu, če želiš srečen zakon in ga nikoli zavrniti. Pa ne, da se jaz tega uspem držati, se pa večkrat spomnim na njo in se zamislim, opomnim. Otroci so z nami, da jih pospremimo skozi življenje, čim bolje, s čim več ljubezni, vrednost, ki so nam lastne in svete, jih oborožimo z znanjem, potem pa odletijo. Bistvo pa mora ostati, to sta tista dva, ki sta otroke naredila.

Bistvo pa mora ostati, to sta tista dva, ki sta otroke naredila.

Nimam niti malo slabe vesti, če grem enkrat na leto za 14 dni nekam brez otrok, niti malo se ne počutim slabo, ko vključiva varuško, tudi midva imava samo eno življenje in presneto trdo delava. Zato so majhni pobegi za nekaj ur zvečer, za en popoldan, dan ali pa cel teden, po mojem prepričanju veliko bolj blagodejni na otroke, kot pa odtujena in tečna ter skregana starša doma. Na sploh ljudje, ne samo ženske, smo preveč pomehkuženi, ne zmoremo, vse nas tako hitro boli. Kako pa je bilo včasih, ženske so delale na njivi, rodile vmes 10 otrok in delale naprej. Smo pomehkuženi in to se vidi v družbi sami. Vse skupaj je po mojem mnenju tudi povezano z neko generalno voljo do življenja. Tudi v splošnem je mnogokrat »vse brezveze«, nihče se ne bi za nič boril, nimamo nekih ciljev. Ženske tako hitro lahko postanejo »žrtve« otrok in zaradi njih ne morejo nikamor, nehajo živeti zase, za moža, za hobije in kariero, samo še za otroke. Ko otroci odidejo, odrastejo, pa nimajo več za kaj.

Kako vidva skrbita za to, da najdeta čas en za drugega?

Sva vsak po svoje malo egoistična. Miha rabi občasno klepet ob pivu s prijatelji, jaz rabim večerjo in kino ali savno s puncami. Najbolj pa nama je še vedno svet čas, ko sva sama. Drugačen je, takrat si to res ti, se posvetiš sebi. Odrasel te razume, ve, kaj si želiš, da bi rad zdaj spal, zdaj bral ali samo gledal skozi okno, ni se ti treba prilagajati. Pri otrocih ni tako, večinoma servisiraš njihove potrebe in tvoje so v ozadju. Večkrat sva delala kakšne male pobege, ko so otroci že zaspali, sva šla na večerjo ali pa za dva dni kam, šla zvečer na kak poslovni dogodek in se tam družila. Verjetno sva se našla prava, da sva še vedno rada en z drugim. Najdeva te trenutke, včasih več, včasih manj. Sicer pa sva veliko skupaj tudi v službi.

Niti slučajno pa ni vedno rožnato, ko se spreva, sva prav tako »zagreta in energična« ter ciljno usmerjena, kot drugod, zato ni enostavno, ko se ne razumeva. Z leti sva se nekako naučila službo izključevati, ključna razlika je tudi to, da nisva več za vse sama, da imava sodelavce, da nisva več vse v dveh osebah in potem je sporov manj. Prav tako se skozi vezo spoznavaš, zdaj že točno vem, kaj Mihi dvigne pritisk in se včasih raje ugriznem v jezik, včasih znam stvari skomunicirati drugače, včasih pa počakam na pravi trenutek.

Najbrž je lepo s partnerjem skupaj zgraditi neko uspešno poslovno zgodbo, po drugi strani pa najbrž ni vedno lahko biti skupaj v službi?

Seveda, sploh na začetku je bila ves čas samo služba, povsod in non stop. Veliko sva se kregala zaradi tega. Oba sva bojevita, ne pometava pod predpražnik, sproti si poveva vse, tako sva bila oba vzgojena. Partner je tisti, s katerim živiš, greš skozi vse tegobe in lepote življenja z njim. Otroci so nepopisno veselje, ampak bodo šli, ti pa boš ostal. Upajmo, da nama bo uspelo tudi na dolgi rok, saj sva šele na začetku.

Preberite še: Sandra Vidmar: Delo na sebi ni nikoli napačna odločitev

Morda vas zanima tudi: Mojca Bitenc Križaj: Biti zdravnik ali umetnik sta poklica, ki se ne končata po 8 urah, moraš jih živeti