Materinstvo ni šala, ampak zahtevna disciplina (piše: Katarina M. Bajt)

Moje igre s plišastimi igračami in punčkami so bile vedno takšne, da sem bila mama ali pa učiteljica. Včasih je moral namesto pliša vlogo nebogljenčka odigrati moj leto in pol mlajši brat, še vedno pa sem jaz igrala mamo ali pa kakšno drugo negovalko.

Potem sem bila dolga leta s srcem občasna varuška otrokom iz sorodstva in tako vadila za čas, ko bom imela svojega. Otroci so se mi zdeli super. Ampak majhni. Ko se je končno rodil moj, se je realnost precej razlikovala od tega, kar sem si predstavljala.

Moj dojenček je bil vsaj dva kilograma lažji od tistega iz knjig, pa tudi sicer se življenje z njim ni ujemalo z idiličnimi predstavami in opisi v priročnikih.

Mogoče se tudi zato nikoli nisem vklopila v razne vozičkarske klube, v katere so se na ulici zbirale mame podobno starih dojenčkov in kot v upočasnjenem posnetku potiskale vozičke, medtem ko so razpravljale o aktualni problematiki: dojenje, plenice, kašice, podiranje kupčkov …

Materinstvo ni šala, ampak zahtevna disciplina, saj se vse vedno vrti okoli primerjanja in tekmovanja (in vedno v prvi osebi množine):

Ponoči kaj spite ali ves čas jokate?

A vi se pa kar naprej dojite? / Vi se še vedno dojite? / Vi se pa ne dojite več?!

Mi se že obrnemo na boku, pa vi?

Ne jaz ne hči nisva bili iz tega testa: ona je v vozičku uživala ali spala samo ob hitri vožnji, medtem ko so se meni zdele dojenčkaste debate res brezvezne, pa čeprav sem se vlogi mame predala z vso ljubeznijo.

Dejstvo je, da ob vseh plenicah in kašicah včasih res potrebuješ sotrpinko, ki globoko razume, da se ti meša, še bolje pa se mi je zdelo, če sem bla v družbi ljudi, s katerimi sem se lahko pogovarjala še o čem drugem.

Potem pa je še ena stvar, ki je v mama klubih nisem nikoli znala sprejeti: želja po tem, da bi otrok čim prej zrastel. Samo da ne bo več krčev! Samo da se neha dojiti! Samo da mu zrastejo zobje!

Jaz si nikoli nisem želela tega, da bi otrok prehitro postal velik. Pravzaprav mi je bila misel na to hitenje vedno strašno mučna, prav tako tudi dejstvo, da bo moja ljubka dojenčica nekoč najstnica. Tega si kljub želji po otroku nisem nikoli želela!

In potem pride čas, ko naenkrat ugotoviš, da ima otrok deset let. Moja 'dojenčica' že pošteno jezika in mi pije kri, počasi je, ja – najstnica!

Mama je tista oseba, ki ji to najdlje noče biti jasno, sploh če je to mama, ki obema otrokoma praviloma vedno kupi premajhna oblačila – v njenih očeh sta očitno precej manjša kot v resnici.

Da počasi hči postaja 'velika', je postalo jasno minulo poletje, ko je otrok na vsak način, zato da bo del vrstnikov, želel japonke z oddelka za odrasle. To je namreč kriterij, po katerem si dovolj velik, da si 'in'. Da nakupuješ na odraslem oddelku.

Najprej sem se tem idejam smejala, saj je hči vsaj za eno glavo manjša od vrstnic in nosi precej številk manjše čevlje od njih, a ko je pol poletja bojkotirala v supergah, saj ji zlobna mama ni želela kupiti popolnoma prevelikih natikačev z odraslega oddelka, sem spoznala, da je šale konec.

Na koncu je popustila in kupila (menda sramotne) otroške japonke, čeprav sem ji zatrjevala, da niso otročje in da bi jih jaz kupila tudi zase, če bi le obstajala moja številka. Od trgovine do doma je točila debele solze, naslednjega dne sem na igrišču opazovala dialog s sošolko, sledil je namreč strog pregled opreme:

Ampak teh nisi kupila na odraslem oddelku!?

Nisem, tam so imeli same bedne …

To, da imaš premajhno nogo za velike čevlje, je sramotno, zato ne priznaš. Zaradi nje sem si zaželela, da bi bila že 'velika'. Samo toliko večja, da bi lahko kupila kaj na odraslem oddelku, ker je to v svetu velikih otrok očitno tako pomembno. Ona žal ni kot jaz, ki nikoli nisem znala biti del množice niti se zaradi tega nisem sekirala.

Pred časom sva šli poskusit srečo v trgovino z oblačili. Dojela sem, da po novem moja glavna skrb pri nakupih zanjo ne bo več trivialna izbira med mucki, kužki, slončki in princeskastimi konji na majicah, ampak se bom čez leto, dve bala, ali bodo krpe, ki jih bo otrok (ja, še vedno otrok) navlekel nase, sploh kaj skrile.

To, da bodo kičaste, je neizogibno. Razlage o cenenosti in kiču vsega, kar premore 70 % trgovin s tovrstno ponudbo, so za otroka ob dejstvu, da to nosijo sošolke, brezpredmetne.

Najprej me je grabilo malodušje, potem pa sem se nekako orientirala na novi poti.

Draga moja, sprijazni se, da boš po novem pač premetavala kupe kiča v takšnih trgovinah, nad katerimi si do zdaj vihala nos! Še več, kupovala boš te stvari in se pogajala o njih z najstnico …

Domov sva šli z eno odraslo parko in eno odraslo majico. Otrok je bil presrečen, pa čeprav mu je oboje še precej preveliko. To, da spadaš v krog vrstnikov, da se zliješ v eno z njimi, najbrž odtehta tudi preveliko (najmanjšo) številko.

Ne, čisto res si nikoli nisem želela, da bi moj otrok zrastel, pa čeprav je ideja skregana z zdravo pametjo! Včasih pač nočem biti pametna.

Po novem še bolj uživam v 'majhnosti' štiriletnega sina. V njegovem nedolžnem, nepokvarjenem svetu to, da si odrasel, še ni pomembno, predvsem pa ni pomembno to, da si enak kot vsi drugi.

Kolumno je napisala Katarina M. Bajt.
Kolumne na portalu Mična izražajo osebno mnenje kolumnistov in ne odražajo nujno stališča uredništva.

Foto: Thinkstock in osebni arhiv Katarine M. Bajt