Preveč boleče vidim, kaj se zgodi, če si priden (piše Katarina M. Bajt)

Seveda sem kot večina mojih vrtnikov in vrstnic zrasla ob besedi pridna – in točno takšna sem tudi bila. Priden in ubogljiv otrok, ki na noben način ni povzročal preglavic staršem. Žal to tudi pomeni, da si nikoli ne ustvariš nujnega notranjega kompasa za to, da bi dobil občutek, kdaj se moraš postaviti zase. Ostri rezi in postavljanje meja drugim te bolijo bolj kot njih.

Da čisto zares ne maram te besede in je kot mama ne uporabljam nikoli, mi je nehote potrdil moj mlajši. Pred kratkim sem ujela delček pogovora, ki ga je imel z babico. Vprašala ga je, ali je kaj priden in ali uboga mamico. Štiriletnik je bil najprej dolgo tiho in potem je odgovoril:

Ne vem, kaj je to?!

Čeprav stari starši dosledno uporabljajo to besedo, jaz pa sem se v dobrih desetih letih materinstva že pred nekaj leti naveličala popravljati in argumentirati vsakič posebej, zakaj se mi zdi neprimerna, se očitno zadeva ni prijela. Super.

Pa ne gre za še en generacijski komunikacijski šum, ko 'mladi starši' iz principa nasprotujemo starim in na vsak način poskušamo njihove vzgojne metode prikazati kot zgrešene in nazadnjaške. Gre za to, da na svojem primeru preveč boleče vidim, kaj se zgodi, če si priden.

Če si priden, daš potrebe drugih vedno na prvo mesto, svoje pa odlagaš na čas, ko bodo pogoji boljši. Ko si boš zaslužil njihovo izpolnitev.

Resnica je, da boljšega časa od tega zdaj ni, tvoje potrebe pa sčasoma postanejo ena sama velika kompenzacija. Traja, preden se zaveš, in potem težko stopiš iz začaranega kroga.

Če si priden, si tiho, ko bi moral ljudem povedati tisto, kar jim gre. Ni težava v tem, da ne bi znal povedati ali da si ne bi upal, ampak nočeš povzročati težav. Njim ob tem, ker jim bo neugodno, sebi pa s tem, ko se boš moral spopasti z nejevoljo drugih. Pridnim gre to težko.

Pridne punce tudi spregledajo uglajeno moško neotesanost.

Se naredijo, da niso opazile, kako je osebek moškega spola izkoristil svoj položaj in spol ter svojo sluzavost zavil v celofan. V resnici pa je sluz še vedno tam, čeprav v celofanu. Mislijo si raje, da so gotovo same nekako izzvale to. Bolj prikladno je in predvsem – povzroča manj nevšečnosti.

Pred časom sem prijateljici potožila o skrajno neprijetni situaciji. Oseba, ki me samo posredno pozna in si ni niti malo blizu z mano, a se vendar obnaša, kot da sva stari znanki, se je spustila daleč, res predaleč. Nič grdega ni rekla, pravzaprav je bila prijazna, samo močno je prestopila mejo.

Občutek, ko ti nekdo leze nekam, kamor ne bi smel, ti pa si tiho, kot da imaš pet let. Veš, kakšen vihar se bo zgodil, če uporabiš katerikoli drug jezik kot damščino.

Prijateljica je takoj je skočila v strop in me v svojem stilu postavila na trda realna tla:

Draga moja, čas je, da se začneš postavljati zase! Skrajni čas. Zakaj nisi takoj tam ukrepala?? Dala mi je misliti. Saj res, zakaj nisem? Lahko bi, pa … nisem.

Proti koncu tridesetih šele človek ugotovi, da za ljubi mir, ki je sicer res ljub in ga imamo vsi radi, plačuje previsoko ceno.

Treba je znati reči besede kot ne, stop, končajva. Če jih ne znam zdaj, je zadnji čas, da začnem vaditi! Najlažje je začeti z majhnimi stvarmi in ljudmi, ki ti niso pomembni. Ljudmi, katerih mnenje te zares ne gane, zato si še toliko bolj zaslužiš reči to, kar misliš.

Če se ti pogosto dogaja, da v domišljiji razmišljaš o tem, kako bi lepega dne že od jutra dalje vsem govoril samo tisto, kar misliš, potem je to po mojem znamenje, da si precej izgubil stik s sabo. Da živiš bolj po načrtu drugih kot po svojem.

Drugi niso nič krivi, sami smo, da čisto počasi, korak za korakom vedno večkrat rečemo drugim ja – in sebi ne.

Pride čas, ko zelo jasno spoznaš, kako malo ti postaja mar za mnenje drugih. Imaš jih rad in jih ceniš, a to, kdo in kakšen si ti, se z njihovim mnenjem nič ne spremeni.

Potem so tukaj še vsi tisti, ki niso 'tvoji' ljudje. So v tvojem življenju, imaš z njimi nekakšne odnose, od službenih do kakšnih drugih, a med vami ni ljubezni ali globine, ni iste frekvence. To so tisti, ki jim največkrat rečeš ja, tudi ko ne čutiš tako.

Raje raniš sebe, kot da bi povzročal težave. Kakšen absurd. S temi bom najprej začela vaditi, kako ne biti pridna punca. To si zaslužimo vsi, oni in jaz.

No, in kaj bi se zgodilo, če bi nekega dne res prijazno, z občutkom začela govoriti vsem samo to, kar mislim in je resnično pomembno? Nič več JA, ko mi vse kriči NE. Mogoče poskusim še to jesen, preden ostanemo brez barv in bo že sivina narave tako težka, da ne bom imela srca še za svoj NE.

Pridne punce smo naučene, da nam je bolj mar za bolečino drugih kot za našo, kajne?

Kolumno je napisala Katarina M. Bajt.
Kolumne na portalu Mična izražajo osebno mnenje kolumnistov in ne odražajo nujno stališča uredništva.

Foto: Unsplash in osebni arhiv Katarine M. Bajt