Na dopustu se počutim kot zapornik, ker se ne znam več sprostiti (kolumna Katarine M. Bajt)

To vsebino pa večinoma kreirajo tisti, ki sami v resnici ne živijo tako. Seveda marsikdaj spadam med njih tudi jaz, priznam.

V spominu mi je ostal komičen in čisto populističen, a precej zgovoren TV-prispevek izpred mnogo let, ki je poskušal odstreti ozadje takrat popularnih vročih linij, po domače 090.

Kdo so v resnici stokajoči, kričeči, dominantni ipd. glasovi na drugi strani (takrat še) žice – ne, to niso blondinke s košarico D in jezne (a seveda seksi) domine s plastičnimi škornji do riti in biči v rokah.

Prizor žensk, ki so med kuhanjem golaža, pospravljanjem stanovanja, likanjem perila, striženjem nohtov na nogah idr. banalnosti stokale v slušalko in tistega na drugi strani poskušale čim dlje zadržati pri vrelišču, je bil vse prej kot to: vseh mogočih let, postav, videzov.

To so bile ženske, ki niso našle druge službe in so morale poprijeti za stokanje, logično, nobena od njih ni doživljala ekstaze, medtem ko je pohotneža prepričevala, da je gola in obuta v špičake že pripravljena na to, da jo našeška.

V resnici je tisti hip oblečena (pa ne ravno tako, da bi burila domišljijo) dodajala golažu vegeto ali pa jezna ugotovila, da je preveč časa stokala in medtem nesrečni golaž premalokrat premešala. Ampak bistveno je ustvarjanje iluzije, nečesa, kar ni.

Takih 'kreatorjev vsebin' in prodajalcev filozofije, ki je sami ne živijo, je veliko. Zgodba 090 je samo komična prispodoba za to, v kaj vse smo zmožni verjeti, če nas situacija (ali pa potreba, nagon, karkoli pač) pripelje do tega.

Včasih je vse skupaj manj smešno. Na primer ljudje, ki so navzven strašno pošteni, načelni in korektni, v resnici pa so izkoriščevalci brez vesti. Prodajalci pozitive, ki so negativni kot stopinje na severnem tečaju. Pa taki, ki ustvarjajo vtis strašne širine, a so v resnici strahotno ozki in togi.

Ljudje, ki ti, ne da bi bil to sicer njihov načrt, čisto počasi jemljejo svobodo in te s svojimi vrednotami počasi izpijejo, da na koncu ne veš več dobro, kdo si in kako občutiš svet okoli sebe.

Zaveš se šele takrat, ko ugotoviš, da se ne spomniš več, kako je bilo pred tem dušenjem.

Vedno bolj ugotavljam, da čas dopusta nima prave vrednosti, če že prej, pred njim, nisi zmogel videti, slišati in začutiti. Se ustaviti. Potem ko so se mi drug za drugim nabrali res naporni meseci, ki so se nanizali kot obeski na dolgo ogrlico, sem nekega dne, že pred dopustom, sama sebe zalotila, da se ne znam več umiriti, ustaviti, biti v trenutku.

Da si ujetnik nečesa, kar nisi več ti, dojameš tudi takrat, ko se na 'svobodi' ne znaš vesti kot svoboden človek, ampak imaš zaporniški vzorec obnašanja. Alarmne lučke utripajo, bojim se, da bodo pregorele!

Mogoče pa sploh nisem edina. Ko na bližnjem travniku vsak dan pod krošnjo drevesa na odeji berem knjigo ali se samo relaksiram, medtem ko preverjam otroka, ali sta še oba tam (in cela), včasih zagledam še kakšno zmedeno dušo.

V rokah prelaga papirje, mogoče knjigo, telefon … ali pa gleda v prazno in poskuša ujeti odmerek sprostitve, a je videti izgubljena kot jaz. Mi gre na smeh, pa ga raje skrijem za platnice. Pod črto pa sploh ni smešno.

Poletje, ko perilo več sušim v sušilcu kot pa na štriku, mi ni smešno – čakala sem ga celo leto, da imam zdaj na sporedu to kislico?! Še manj mi je všeč dejstvo, da se na dopustu počutim kot zapornik, ker se ne znam več sprostiti in mi posledice pridelanega stresa povzročajo krče. Z zamikom.

Cilji tega poletja so zelo preprosti, resno bom vzela nasvete za 'srečno in zdravo življenje', ki jih med drugim delim tudi jaz:

Poskušala se bom naspati, čeprav bo to verjetno pomenilo, da bo mlajšemu otroku treba dati uspavalo. Prebrala bom vse knjige, ki sem jih med letom lahko samo po diagonali. Po stanovanju bom hodila z vlažilnimi maskami na obrazu tako pogosto, da otroka ne bosta zaskrbljeno spraševala, ali sem to res jaz. Vsaki kavi bosta obvezno sledila dva kozarca vode. Še bolje – kave razen zjutraj sploh ne bom potrebovala!

Uro in telefon bom večkrat pozabila doma, da se bom šla lahko igrico dobiš me, ko pridem domov in slišim telefon. Družbena omrežja so šla že pred časom na čisti minimum in izkazalo se mi je za odlično idejo, ki jo bom ohranila tudi poleti. Manj razmišljaj, več ljubi. Tudi to je dobra instinktivna poteza.

Odločila sem se, da sem si res zaslužila spontano, umirjeno, doživeto poletje. Brez drame in časovnih omejitev. Brez prodajanja megle in kalupiranja. Samo bivanje tukaj in zdaj. Še znam(o) to?

Kolumno je napisala Katarina M. Bajt

Kolumne na portalu Mična izražajo osebno mnenje kolumnistov in ne odražajo nujno stališča uredništva

Foto: Thinkstock in osebni arhiv Katarine M. Bajt