Včasih čisto res ne moreš pomagati (kolumna Katarine M. Bajt)

Tako jaz kot ona – nesrečna oseba – sva bili zelo mladi in brez izkušenj. Zgodaj sem opazila, da se je iz veselega, brezskrbnega človeka začela zapirati in spreminjati v nekoga drugega. Opazili so tudi njeni starši, obe sva bili še mladoletni. 

Čeprav so bili preprosti ljudje, so prepoznali njeno stisko in ji poskušali pomagati na vse načine. Ona se je odločila, da bo o svoji stiski govorila samo z mano. Njeni starši so položili vse upe vame, iz najstnice sem se naenkrat spremenila v nekoga pomembnega, preveč pomembnega kljub svoji resnosti.

Z osebo sem preživela ure, ure, ure, poskušali sva priti do bistva njenega problema. Jokali, se smejali, dajala je vtis, da je vse v redu, pa čeprav ni bilo. In nekako se mi je zdelo, da sva težavo vsaj malo rešili, pa čeprav je sploh ni znala definirati.

Potem sem nekega dne, ko je ni bilo v šolo, dobila klic, da si je poskušala vzeti življenje. Ni ji uspelo, odnesla jo je z lažjimi poškodbami. Ko sem jo obiskala, se je delala, da ni nič. Poskušala je biti zabavna, čeprav je vedela, da iz mene tiho kriči na desetine vprašanj:

Zakaj? Kako? Kaj bova? Kako te bova rešili?

Bolj ko sem ji poskušala pomagati, bolj se je zapirala vase. Počela je neumnosti, moja draga oseba. Se začela odmikati in me obenem klicati v svojo bližino. Bilo je preveč zame, preveč boleče gledati, kako se uničuje in potem še bolj trpi. Poslušati grozne zgodbe in stvari, ki jih je počela, ker je iskala sebe – na napačnih mestih in z napačnimi ljudmi, v grozljivo napačnih situacijah.

Nato sva se oddaljili.

Šli počasi vsaka svojo pot, čeprav je bolelo. Ko osebe ni bilo več v mojem življenju in se je največja bolečina polegla, sem občutila olajšanje. Ni bilo več psihičnega vrtiljaka, stalnih vzponov in padcev, kalkulacij, v kakšnem stanju bo prišla k meni, ni bilo več treba opazovati bolečega počasnega propadanja. Takrat še nisem vedela tega, kar sem spoznala mnogo pozneje in kar vem danes. A ne glede na to ona danes živi. Je živa.

Potem se zgodba prevrti na čas nekaj let pozneje. Ne znam je dobro umestiti na časovno premico, ker se zdi, da je aktualna šele zdaj, pa je v resnici že vse življenje.

Pride namreč druga oseba, z drugimi težavami, zato dolgo ne opazim podobnosti. Oseba pravzaprav ne pride, že ves čas je tukaj, zato še toliko težje razmejim odnos in občutke. Ko se zavem, da sem spet v vlogi pomočnika človeku, ki globoko v sebi ne želi pomoči, ampak si želi trpljenja, ker je to – čeprav je absurdno – njegova cona udobja in oblika ljubezni do sebe … sem že globoko zapletena.

Tokrat je vloga težja, oreh mnogo trši, vpletena sem maksimalno z vsem svojim bitjem, bitka je huda. In čeprav zdaj nisem več ne mlada ne neizkušena, se z vso bojno opremo vendarle bojujem brez možnosti zmage. To zdaj vem. Bolečina je toliko večja, ker sem vpletena s krvjo in obremenjena z odnosi, ki so ustvarili to kri in trpljenje.

Kaj lahko storiš, ko si v nekem odnosu dal vse in še veliko več, ko si dal celega sebe, poskušal živeti namesto nekoga, pa ni prav nič pomagalo? Ko si pregorel v skrbi in ljubezni za nekoga, pa te je to izpraznilo, druga stran pa je še vedno v globini dna …? Tukaj se začne ljubezen.

Spuščanje vsega, kar misliš, da moraš. Včasih ne moreš pomagati. Včasih je največja pomoč to, da pustiš, kot je, pa čeprav je grozno. Včasih čisto res ne moreš pomagati.

Včasih ljubezen in skrb nista dovolj. Moraš se umakniti in ljubiti sebe. Pomoč lahko daš samo tistemu, ki jo želi sprejeti in te zanjo prosi. Stavek, ki je lahko grozno boleča lekcija!

Najvišja oblika ljubezni je to, da spoštuješ pot nekoga, pa čeprav veš, da drvi v brezno. Da se mu bliža konec, ki ga ti že vidiš, vidiš smrtno podobo, ki se kot aura riše okoli njegovega telesa.

Prepoznaš drobna sporočila, drobne malenkosti, ki bi jih, neveden, lahko imenoval naključje. Pa jih ne, ker veš. Veš več. Gledati moraš propadanje, to je tudi tvoja lekcija! Vse, čemur poskušaš ubežati, te slej ko prej ulovi. Spominjam se vsega v preteklosti, s čimer se nisem znala soočiti, zato sem raje zbežala. Vse to me preganja in se počasi vrača.

Zdaj vem, zakaj sem postavljena v situacijo, ko moram gledati nekoga, ki mi je blizu, kako odhaja, ker noče pomoči. To je moja velika lekcija. Včasih je ljubezen to, da sprejmeš odhajanje. Niso vsa odhajanja na tem svetu zaradi bolezni, imenovane po lepi, a plašni vodni živali. Včasih kdo gre, ker se tako odloči.

Tisti, ki so mu blizu, morajo boleče odhajanje gledati in se pri tem soočiti s svojimi strahovi. Včasih ljubezen in pomoč nista dovolj. In včasih je ljubezen to, da ne storiš nič. Odkar razumem to, razumem marsikoga, ki sem mu prej očitala, da bi moral narediti več. Zame.

Zdaj vem, prepričana sem, da je ljubezen lahko tudi tišina – in nič več. Da samo pustiš stvarem teči svojo pot. To je najvišja oblika ljubezni, bolečina je samo znamenje, da si živ in da občutiš.

Kolumno je napisala Katarina M. Bajt

Kolumne na portalu Mična izražajo osebno mnenje kolumnistov in ne odražajo nujno stališča uredništva

Foto: Thinkstock in osebni arhiv Katarine M. Bajt