"Z dopustom, po katerem potrebuješ dopust, je nekaj narobe" (kolumna Katarine M. Bajt)

Zadnja leta se vse pogosteje ukvarjam z vprašanjem, kaj je to dopust? Je to čas brez službe? Čas umika iz vsakdanjega okolja? Čas morja? Kolegica brez otrok me je zadnjič res nasmejala, ko je rekla, da najbolj obožuje, kadar na morju nekaj dni zapored pada dež. Takrat se s kindlom zavleče v posteljo in je ni ves dan na spregled. Nimam se za mučeniško mamo, saj si svoje (sicer skromne) pravice izborim jasno in glasno, ampak celodnevno bivanje z otroki, zaprtimi v apartma ali hotelsko sobo v deževnem dnevu, jaz pa s knjigo v roki – če si mama, se tej ideji od srca smejiš, če nisi, najbrž ne razumeš štosa.

(Pred)počitniška realnost 

Menda je bilo predlani, ko mi je dokončno kapnilo, da dopust z otroki na noben način ne more biti enak kot brez njih. Šele takrat sem spoznala, da sem od rojstva prvega otroka pred desetimi leti pravzaprav nekaj let živela v samozanikanju. Se preveč trudila, da bi dokazala sebi in drugim, da se ni nič spremenilo, razen števila ljudi v avtu. Ko sem si dokončno priznala, da morje ni in ne bo nikoli več enako kot prej v dvoje (kajti ko otroka ne bosta več dopustovala z nama, bova že malce v letih in bova na morju pokrivala manjšinsko skupino turistov seniorjev), je z morskega dopusta pri meni odpadlo kup balasta. Najprej prtljage v obliki oblačil, potem pa še pričakovanj.

Žal se z leti na račun oblačil poveča segment gospodinjske prtljage. O hladilnih torbah, moji največji grozi na plaži, ki je postala realnost, sem pisala že lani, a ne gre samo za to. Nočna mora, ki je neizogibna uvertura v dopust, je pravzaprav pakiranje. Še pred tem odštevamo. Štiriletnik na vprašanje, kolikokrat še spimo, preden gremo na morje, več kot številke tri noče slišati. To pomeni, da se vsaj deset dni pred trojko parkrat na dan razjezi, ker številka, ki sem mu jo povedala, še ni tri. Končno pride dan, ko pakiramo. Še ena od opuščenih iluzij je pakiranje v miru.

Dan pred morjem otrok vstane že navsezgodaj in začne nositi na kup same nepotrebne reči, ki jih bo nesel s sabo. Razprave s štiriletnikom o tem, da ne bo potreboval pletenega puloverja, so brezplodne, pričakovanja, da bo desetletnica svojo skromno morsko garderobo spravila na kup sama, pa prav tako – razen treh Harryjev Potterjev ni na njenem kupu ničesar. Znanka mi je lani predala svoj zenovski recept pakiranja: vsak otrok vzame na morje tista oblačila, ki jih spakira sam. Ona pri tem ne goljufa in ne preverja smiselnosti pripravljenega kupčka. Tako pač mogoče kdo shaja z enimi spodnjicami in štirimi termoflisi 14 dni.

Letos sem bila že skoraj dovolj skulirana za tako možnost, a sem vseeno podlegla materinskemu popadku in na koncu preuredila pripravljeno garderobo. Nekako nam je uspelo po sistemu tetris vse spraviti v avto. Če se mi je zdelo, da imamo s sabo veliko, sem se potolažila, da smo vendarle minimalisti, ko sem v prometnih zastojih nehote gledala v druge avtomobile, ki so res pokali po šivih od vseh mogočih in nemogočih artiklov. Kljub bizarnim prizorom, npr. role toaletnega papirja, ponve ipd. neugledna prtljaga, pritisnjena ob steklo, mi ni prišlo na misel, da bi sodila ali se komu smejala, ker se še predobro spomnim, kako sem se nekoč smejala družinam s hladilniki na plaži … Kljub vsemu vse to ne bi smel biti razlog za to, da sem na dopustu sitna in kisla.

Mentalni klik

Samo res, kaj je to dopust? Da pol doma zbašeš v avto, nanj navesiš še kolesa za vso družino, in greš nekam? Ali mora biti popolna sprememba vsakdanjika? Vedno bolj mi je blizu ideja, da se preveč ukvarjamo z dopustom, ki je ne glede na to, koliko ga je, manjši delček leta, premalo pa z vsakdanjikom. Imeti tak vsakdanjik, ob katerem ne sanjaš o dopustu kot o rešilni bilki, ki v desetih ali štirinajstih dnevih čudežno zradira ves stres, ki si ga nabiral celo leto – to si želim bolj kot deset dni morja, ko bi lahko samo brala in spala! Spoznanje, da potrebujem dopust od svojega življenja, me ni pretirano razveselilo. Zdaj namreč vem, da se je treba lotiti z druge strani, ne samo spakirati in iti. To, da potovanje ne pomeni oddiha, ampak spoznavanje nečesa novega, sprejemanje novih impulzov … to je dopustovanje in življenje, ki si ga želim! Z izjemo nekaj dni občasnega 'odraslega' oddiha brez otrok si brez njiju ne želim biti na dopustu, to je dejstvo, zato me kljub nedvomni napornosti morskega dopustovanja z otrokoma v resnici ne izčrpava njuna družba.

Priznam, izčrpana sem od dejstva, da si na morju zaradi vse improvizacije, v katero sem prostovoljno pahnjena, ne bom odpočila od svojega predivjega vsakdanjika. Vse bolj se mi zdi, da tukaj tiči problematičnost poletnih dopustov večine ljudi, da ne rečem večine družin. Preveč stresa med letom, in potem pride občutek, da potrebuješ oddih od tistih, s katerimi imaš na dopustu največ dela in ki jih imaš najraje. V resnici je potreben oddih od vsega napačnega. Še eno spoznanje, ki sta mi ga nehote podarila otroka: najbolj sitna in zahtevna sta takrat, ko sem najmanj prisotna v trenutku tukaj in zdaj. In kaj mi to pove?

Čas je za ustvarjanje novih poti, ki od mene ne bodo terjale toliko, da si bom kar naprej želela oddiha od vsega, kar me obdaja! Čas je za prisotnost v trenutku. Zanimivo je, da potem ne manjka ne spanja ne prostega časa ne branja. Povzetek preteklega leta je dokaj neprivlačen: do sebe sem bila neizprosna in pustila sem, da so bili takšni do mene tudi drugi. Z dopustom, po katerem potrebuješ dopust, je nekaj narobe, to je končni sklep, ki ga nameravam še letos uporabiti v koristne namene.

Kolumno je napisala Katarina M. Bajt
Kolumne na portalu Mična izražajo osebno mnenje kolumnistov in ne odražajo nujno stališča uredništva
Foto: Thinkstock in osebni arhiv Katarine M. Bajt