Mama, ki nič ne dela in jé škampe #kolumna

Preden imaš svoje otroke, si poln teorij o tem, kako boš nekoč, ko bo prišel ta dan, vzgajal. Predvsem ne boš ponovil napak svojih staršev. Otroci se ti načeloma – čeprav jih imaš rad in ti je njihova družba zelo prijetna – večinoma vsi po vrsti zdijo glasni in slabo vzgojeni. Tvoji bodo drugačni, predvsem pa se ti v javnosti ne bodo metali ob tla in v trgovini na blagajni cepetali, ker jim nočeš kupiti bombonov ali kinder jajčka. Tako misliš, potem dobiš svoje, in nekdanje teorije postanejo smešne in nerealne, še preden se otrok znebi plenic (teh se tako ali tako večinoma pozneje, kot si ti splaniral).

Takrat se spomniš maminih zmagoslavnih:

… ko boš imela svoje, boš že videla …

… sem ti rekla …

… enkrat boš na mojem mestu …

Ja, dejstvo je – ko dobiš svoje otroke, dobiš kup veselja, sreče, brezpogojne ljubezni in tudi veliko vrečo presenečenj. Otroci skrbijo za to, da ti ni nikoli dolgčas. Da si vedno tako ali drugače v središču pozornosti, tudi ko si tega niti najmanj ne želiš. Saj ne rečem, včasih je zelo lepo. Da si čisto zares mama, se zaveš tudi takrat, ko daš otroka v sistem. Najprej v vrtec. Za praznike ti izdela voščilnico, ob kateri se topiš (in se spominjaš svoje za mamo, ki si o izdelal v vrtcu), vedno je poln pohval, kako lepa in prijazna si (čeprav si kakšen dan, roko na srce, pravi zmaj), in prvih 150 risbic členonožcev – to so častne upodobitve tebe. Vedno imaš usta od enega ušesa do drugega: v njegovih očeh si brezmejno dobra in srečna. Takrat se zaveš, kako velika odgovornost je biti mama temu bitju, ki te ljubi tako brezpogojno in v tebi vidi samo najboljše in najlepše.

Samo ti mu znaš skuhati najboljšo korenčkovo juho brez korenčka, samo ti pripoveduješ dovolj lepe pravljice (čeprav v resnici improviziraš), obvladaš grozno umivanje las in striženje nohtov. Skratka, si oseba, ki ji častno nujno pripade vse starševsko delo, čeprav je za to vsaj osnovno kvalificiran tudi oče.

Potem pride šola, in ko je tvoj otrok končno opismenjen, se začnejo pisati prva ljubka besedila izpod njegovih prstov. Najprej kratka in nerodna, potem pa že nastajajo spisi. Nekega dne ti ponosno razloži, da je moral v šoli opisati nekoga v družini. Seveda je izbral tebe, mamo. Misliš si: seveda mene, ko pa največ delam – ne samo za službo, kar otrok vidi na lastne oči, saj velikokrat delam od doma, ampak tudi zato, ker pač čisto zares kar naprej nekaj delam. Z radovednostjo preberem svoj opis in skoraj me kap:

Moja mami je zelo lepa. Je doma in poštar ji nosi pakete. Tipka po računalniku in govori po telefonu s prijateljicami. Rada ima bučke, škampe in penino. Ima veliko parfumov in čevljev in je zelo prijazna.

Padem v smeh, otrok pa me resno gleda in vpraša:

Ja mami, a ni res?

Predstavljam si, da je v podoben smeh padla tudi učiteljica (in se obenem sprašujem, kakšni so opisi drugih otrok), potem pa jo je verjetno vendarle zamikalo izvedeti, kdo je ta brezdelnica s polno omaro čevljev in škampi na dnevnem meniju. S penino za žejo, jasno.

Zlati otrok pa me je s svojo vizijo mene, čeprav precej izkrivljeno, v bistvu zelo razveselil. Dalo mi je vedeti, da kljub mojemu občasnemu nerganju glede tega, da nisem služkinja in strežnica, očitno v meni še vedno ne vidi trpeče in žrtvujoče mame. Še dobro, raje sem hedonistična kot trpeča mama, pa čeprav tudi prvo ni ne vem kako vzorno.

Bi pa z največjim veseljem spoznala mamo iz opisa, v bistvu ji kar malo zavidam njen življenjski slog.

Kolumno je napisala Katarina M. Bajt

Kolumne na portalu Mična izražajo osebno mnenje kolumnistov in ne odražajo nujno stališča uredništva

Foto: Thinkstock

Danes vas na MIČNI čakajo še te ZANIMIVE vsebine:

Lepa mami: Kako bomo osrečevale svoje otroke, če ne poskrbimo zase

Sedem ljudi, ki jih boste v življenju izgubili

Bajadera, Ledena kocka in Griotte dobile nov prostor v središču Ljubljane

Odlične granoline tablice brez peke