Stres je samo naša odločitev! #kolumna

Pride čas, ko ugotoviš, se zaveš, da res živiš. Polno in hitro, ampak predvsem za druge. Tebe ni. Ne zato, ker bi bila mučenica, ki se rada daje v drugi (ali tretji) plan, sploh ne. Enostavno zato, ker te je povozila količina vsega, kar se ti dogaja. In kar se dogaja tvojim bližnjim. Življenje.

Spoznaš, da so se ti nakopičili problemi, a je vsaj polovica takih, da niso tvoji; drugi so ti jih obesili in te nekako potegnili v to, da jih rešuješ. Za njih, z njimi. Nimaš energije za to, ampak preveč ti je hudo zanje, da bi jim obrnila hrbet in se vedla tako, kot bi bilo prav. Ni prav, da dihaš za druge, če si sam tik pred tem, da ti zmanjka zraka.

Potem spoznaš, da si zaradi preobilice vsega postal izbirčen in egoističen, tudi ko gre za tvoj krog ljudi. Nikogar ne mečeš iz njega in nikomur ne preprečuješ, da bi vanj vstopil, a opaziš, da se krog čisti in dobiva novo podobo. Vsi tisti, ki ne zmorejo razumeti tvojega življenja in razmišljanja, občutenja, se intuitivno umikajo. Želiš, da ne vstopajo več pogosto v krog, ker ti jemljejo energijo. Oddaljuješ se od vseh, ki se jim moraš preveč pojasnjevati. Ne zmoreš in zdaj že tudi veš, da to ni prava pot.

Ko se zaveš, da že dolgo sanjaš stvareh, ki so ti bile včasih samoumevne in dosegljive praktično kadarkoli. Ne kupi se jih, samo živiš jih lahko, ti pa jih ne več. Že dolgo, ker ni časa, priložnosti.

Pred časom mi je neka oseba dala misliti s svojim provokativnim mnenjem, da je ves stres, o katerem ljudje danes tožimo, samo naša odločitev. Da stresa v resnici sploh ni, če se tako odločimo in si organiziramo življenje. Kdor ima stres, je to samo zato, ker ni v sozvočju s sabo, svojim življenjem, delom … Uf, udarec je bil kar močan, in točno tja je priletel, kjer me najbolj boli. Najprej je sledil miselni upor. Saj nima pojma, kaj govori! Imava popolnoma različno situacijo. Izgovori. Ampak – kaj če ima prav? Kaj če je to res? Mogoče pa si res lahko urediš življenje tako, da ga nimaš, ampak moraš živeti popolnoma drugače, najverjetneje tudi drugje, ne v urbani džungli.

Zato sem se odločila, da si bom podarila pet srečnih in samo mojih trenutkov vsak dan, takšnih, ki me bodo poklicali tisti trenutek. Brez posebnih načrtov. In jih bom sprejela z vsem zavedanjem. Da bom manj jemala nase stvari, ki niso moje. Bom poslušalka in tolažnica, ne bom pa reševalka tujih težav. Da bom rekla tudi ne, ko bom tako čutila.

Predvsem pa sem se odločila, da bom naredila vsak dan eno smešno in odbito stvar. Vnesla igrivost in lahkotnost v bivanje. Mogoče pa je to odganjalec stresa. Začela sem včeraj, ko sem izpolnila otroku čudno željo. Najprej sem jo poskušala gladko zavrniti, čeč da je preveč neumno:

Jajce na oko brez rumenjaka!

In potem se je oglasil glasek: zakaj pa ne? Res – zakaj ne? En dober razlog razen predsodkarstva? Nisem ga našla, zato sem lepo ločila rumenjak od beljaka, prvega prihranila za pozneje in spekla otroku jajce na oko brez očesa. No, rumenjaka. Otrokov srečni obraz je bil neprecenljiv.

Ta igrivost, večni problem. Ko si odrasel, ti jo povsod poskušajo vzeti. In če že ne vzeti, ti vsaj poskušajo ubiti duha, ki ima željo, voljo, energijo za to, da na vse gleda z lahkotne plati. Kajti če si tak, potem si neresen. Kdo bo potem sploh hotela delati s tabo, kdo te bo vzel – resno?

Pa je res bistvo v tem, da si ves čas resen? Je življenje zato res kaj lepše in lažje? Niti malo. Še dobro, da imam otroka, ki me – mamo, ki nikoli ni bila prav otročja, tudi ko je bila otrok – razrahljata in mi pokažeta odbito pot. Jajca brez rumenjakov, špageti ob sedmih zjutraj, domači sladoled iz vode, kopanje v mini vedru sredi normalno velike kadi, korenčkova juha brez korenja, posipanje čarobnega praška na vse boleče padce in udarce, pustni kostumi vse dni v letu.

Mogoče pa ima prav, mogoče je stres res samo v naših glavah. Enako problemi. Komaj čakam pomlad, da bom pobegnila na travnik poslušat, kako raste trava. Kdor je kdaj ležal in prisluhnil, ve, da to niso besede, ampak resnica. Sliši se.

Kolumno je napisala Katarina M. Bajt

Kolumne na portalu Mična izražajo osebno mnenje kolumnistov in ne odražajo nujno stališča uredništva

Foto: Unsplash