Moški in seznam za trgovino #kolumna

Si že šla na razprodaje? Začelo se je s črnim petkom enkrat novembra (še eno stvarjo v stilu noči čarovnic, ki smo jo preprosto morali posvojiti od pametnih Američanov), nadaljevalo s cyber ponedeljkom in se prelilo v Miklavževe, post Miklavževe, Jožetove, božične, mednovoletne itd. popuste. Kolikor je še ostalo denarja in volje po vseh teh eskapadah in kolikor je še ostalo artiklov v trgovinah, čaka zdaj na finalni razplet. Zimske razprodaje!

Dobra priložnost za nakup dražjih, 'večnih' kosov, ki jih bomo nosili več let, se strinjam.

Situacija v trgovinah pa je ne glede na znamko in ime, ki je na tabli pred vhodom, bolj ali manj enaka. Kupi neugledno nametanih oblek in evforija. Najbolj zagnane smo seveda ženske. Nakupovanje smo si verjetno izmislile me, moški namreč v genskem zapisu nimajo ničesar takega, kar bi trzalo na znake za odstotek in na lepe čeveljce. Prizori so približno taki:

On zdolgočaseno sloni na policah, ona pa premetava kupe znižanih cunj in strastno prijema v roke torbice, čevlje, kavbojke … On sprva še kaže zaigrano navdušenje nad vsako stvarjo, ki mu jo ona pokaže kot majhen otrok, ki je narisal risbico, potem pa postanejo njegovi odzivi mlahavi. Z očmi po trgovini išče karkoli zanimivega, kar bi ga obdržalo pri vsaj približni zavesti. Njega ne zanima ultimativna priložnost, da bi si kupil par čevljev v odtenku, ki ga najverjetneje še nima, samo zato, ker je znižan za 50 %. Ne, on ni tak.

Ženske smo po naravi nabiralke, moški pa lovci, iskalci jasno zastavljenega cilja.

Povprečnega moškega v nakupovalca vzgoji šele ženska. Ne mama, njej ni uspelo, pač pa partnerica ali žena. Začne se, ko zaživita v skupnem gospodinjstvu. Ne glede na to, kako samostojen je bil on prej, pade v novo vesolje, ko se mu zgodi družina. Prvi nakupi z verno napisanim nakupovalnim listkom v džungli, imenovani trgovina s hrano, so stresni zanj in za vse vpletene. Moški šele takrat zares dojame resničnost življenja in gospodinjstva. Saj ne da prej ni vedel, kaj se potrebuje za to, da poješ spodobno kosilo in večerjo, tudi kuhanje mu ni bila španska vas, ampak bitka s trgovinskimi policami pa ni nekaj, na kar bi ga pripravila mama. Ko ga tako prvič pošlješ z obširnim seznamom v svet špecerije, se ta podvig konča s številnimi klici na pomoč:

Prvi klic: Ti, kje najdem tisti prašek? Nikjer ga ni. Znorel bom, ne grem še enkrat na drugo stran trgovine. Ga res potrebujemo? (Sploh ne – z veseljem se ne približam pralnemu stroju kakšen teden ali dva.)

Drugi klic: Ne najdem riža, ki je na listku. 50 vrst ga je na polici. (Prinese potem najbolj neuporabnega.)

Tretji klic (že precej razdraženo): Kaj je to kuskus?

Predvsem je očarljiva moška fokusiranost na listek. Bog ne daj, da bi pogledal malo širše po policah. Če piše na listku 'olive', potem bo on prinesel samo olive. Ženske pogledamo še naokoli. Gremo v trgovino po tri stvari in prinesemo domov celo vrečko, ker pač razmišljamo daljnosežno:

Mogoče bom pa pekla, vzamem še čokolado in maslo!

Lahko bi po dolgem času spet naredila sirove žepke … hitro vržem v voziček še sestavine zanje.

Ti je znano? On prinese to, kar je na listku + vrečke čipsov, smokijev in piva. Na to ne pozabi. In enako je, ko gre kupovat nove čevlje. Če potrebuje superge, ne bo opazil zanimivih elegantnih čevljev, ki so poleg superg. Tudi če mu jih pokažeš, ga sploh ne zanimajo, fokus je na supergah.

Česa se lahko ženske pri nakupovanju naučimo od moških? Najprej tega, da je v življenju pomemben fokus na prave stvari. Tako recimo zapraviš bistveno manj (in prihraniš še energijo). Ženske jo v trgovinah razsipamo na veliko. Pa ne samo ko gre za oblačila, tudi nakupovanje hrane se zna spremeniti v grozljivko. Včasih me preplavi paranoičen občutek, da čisto preveč časa preživim v živilskih trgovinah, saj kar naprej nekaj potrebujemo in nam kljub nenehnem dokupovanju nekaj manjka v hladilniku. Iz obupa, ker se mi zdi vsakodnevno obiskovanje teh trgovin grozno, sem se nekoč celo odločila za eksperiment v moškem stilu. Da ne stopim v živilsko trgovino, dokler doma res res res ne bomo imeli več kaj jesti. Na prvi pogled krut eksperiment se je izkazal za super stvar. Ne bi si mislila, koliko časa lahko štiričlanska družina prazni zaloge, ko gospodinja misli, da nima doma 'nič'. Če se prav spomnim, nam je šlo dober teden, pa tudi dlje bi se dalo, ampak bi bil pri dveh ekstremno izbirčnih otrocih to kar hud podvig. Nihče ni bil lačen, logično, in tudi jedli smo super spodobno hrano, pač prilagojeno sestavinam, ki smo jih imeli doma. Dalo mi je misliti, koliko preveč na splošno zapravljamo, naj gre za hrano ali kaj drugega. V tem duhu so zadnja leta moderni tudi slogani 'shop your closet', ne nazadnje si lahko tudi že pri nas najameš stilistko, ki ti pride pospravit omaro in ti tvoja oblačila pokaže v novih kombinacijah, tako da zaživijo novo življenje in so pravzaprav kot novi. Predvsem ti to pomaga spremeniti perspektivo, da namreč ne potrebuješ nečesa novega za novo kombinacijo. Prenosljivo je tudi v vsakodnevno življenje izven trgovin.

Kaj bomo torej naredile torej z razprodajnimi nakupi? Statistike kažejo, da so po eni strani razprodaje super priložnost za cenejši nakup večjih dražjih kosov, večinoma pa kažejo tudi, da se žal sprevržejo v nekontrolirano nakupovanje stvari, ki jih v resnici ne potrebujemo – so pa pač poceni. Na razprodajah kupim dve vrsti stvari: drage, ki so zdaj znižane, in take, ki se mi za polno ceno ne zdijo vredne nakupa: ali so samo eksperiment v moji garderobi ali pa že vnaprej vem, da jih bom nosila redko. Nakupovanje samo zato, ker je poceni, je mimo, praviloma takih stvari tudi ne nosiš, kar pomeni, da je bil nakup manj ugoden, kot se ti je zdelo. Upam, da ti nisem vzela veselja. Saj nočem reči, da ne nakupuj – samo premisli, preden greš na blagajno.

P. S.:
Na yooxu imam v dreamboxu krasno torbico že dva meseca. Šla je že skozi vse faze: bila vmes že prodana, potem je prišla nazaj v prodajo, dosegla je znižanja od 15 do 30 % in obdobje brezplačne poštnine, ko je še kar nisem kupila. Ne vem, kaj čakam, zdi pa se mi, da je na delu nov eksperiment!

Kolumno je napisala Katarina M. Bajt

Kolumne na portalu Mična izražajo osebno mnenje kolumnistov in ne odražajo nujno stališča uredništva

Foto: Thinkstock