Tesnoba, ki jo občutim le v decembru #kolumna

Vem, veseli december je, jaz pa težim o tem, da ni vesel. Ampak ne morem drugače, odkar pomnim, nikoli nisem bila decembrski človek. Ne samo to, december mi je povzročal občutek tesnobe, ki ga nisem poznala noben drugi mesec v letu.

Lani sem v prednovoletni kolumni skritizirala stojnice, ponudbo 'kuhančka' (pravzaprav kompota) in smrad po pleskavicah, pa pijanske vzklike 'Srečnga pa zdravga', zato bom letos ta del izpustila. Pa vendar: decembra se vedno ogromno govori o veselju, pričakovanjih, novih upanjih … kaj pa vsi tisti, ki tega nimajo? Kot nalašč je okoli mene vedno vsaj nekaj (in sploh ne tako malo) ljudi, ki so zelo sami in jim je december strašno mučen. To je čas, ko se vsi pogovarjajo o družinah in tem, kako lepo je biti s tistimi, ki jih imaš rad. Pa če teh ljudi ni? Ali pa so, a na drugih naslovih, kjer odigravajo svojo vlogo v igri srečne družine? Lahko si vdova, ki ima odrasle otroke s svojim življenjem, in si osamljena. Lahko si par brez otrok, ki si jih želi in ne more imeti, lahko pa jih nima, ker je takšna želja, pa vseeno trpi? Mogoče si samski v letih, ko bi še lahko ujel zadnji vlak, pa ga ni od nikoder, lahko pa si samski v letih, ko so ti odzvonile že vse melodije in veš, da si najvitalnejši del življenja preživel sam, brez vseh tistih priložnosti, o katerih govorijo reklame, napisi, mediji … in ostajaš boleče sam sredi širnega sveta. To je decembra precej težka stvar. Lahko si ločenka, ki za božič odda otroka bivšemu možu in ostane grozno sama čez praznike. Ima prijateljice, med letom, a decembra so vsi malodane pomrli, saj so zasedeni s svojimi družinskimi obveznostmi. Logično.

Poznam jih, vse opisane. Čeprav se niti zdaj niti kdaj prej nisem našla v njihovem opisu, ker sem vedno imela koga, pa čutim njihovo stisko. Ti 'moji' so mi blizu tako zelo, da diham z njimi in da boli december tudi mene, ker čutim njihovo stisko! Takih vdov, prijateljic, nesojenih staršev in neizpolnjenih ljubimcev pa je ogromno, veliko več, kot jih poznam.

Pa ni samo to. Decembra se vame naseli čuden, neprijeten občutek, ki ga ne preglasijo vse lučke in okrašene smreke. Pa kuhančki in poki penin. Nekje v drobovju se oglaša kot prastara bolečina, ki se zbudi v meni vedno, ko je blišč okoli mene najbolj glasen.
Piškote in slaščice pečem vse leto, decembra mi gre najslabše. Še dobro, da imam doma otroško motivacijo. Vseeno decembra nisem gospodinja leta, ki bi svoje izdelke lahko objavljala v pomanjšani fotografski verziji, ker vseh pladnjev objektiv pač ne bi zajel.
Obiski med letom so super stvar, zadnja dva tedna decembra pa so mi mučni, in tudi jaz ne hodim naokoli, če ni res nujno. Prosim, jaz bi te dni samo rada mir, in tudi vam sem ga pripravljena podariti.

Evforijo z obdarovanji in pred tem iskanji daril prenašam vsako leto težje. Izvzeta sta otroka, vse ostalo je pravzaprav breme. O gorah nepotrebnih sladkarij, vaz in kristalnih kozarcev sem že pisala. Sem ena tistih, ki jim takšna darila delajo sive lase, ker kavo in čaj rada pijem iz skodelic, ki jih je moja izbirčnost izbrala sama. Sem pač čudna.

Običajno med božičem in silvestrovim zbolim. Ne nalašč, ampak od vseh energij, s katerimi se ne znam spopasti. Še vedno. Saj mi nekako uspeva, pravzaprav je vsako leto bolje, sploh če to primerjam s preteklostjo, ko še nisem imela otrok in sem bil najbolj vesela, če sem lahko silvestrovala tako, da sploh nisem. Ali da sem počela kaj takega, ob čemer sem pozabila, da je to večer, ko bi morala nekaj odštevati in čakati.

Ne, nisem človek, ki bi se znal vesti družbeno predvidljivo, ko se zgodijo takšni trenutki, kot je recimo novo leto. Zatajim nekje v sebi, pa čeprav ne namenoma. In paradoks je, da službeno pišem prav o tem: silvestrskem make upu, silvestrskih oblačilih … sama pa nisem nikoli uporabila nič od tega za silvestrovo. Zame to ni večer za bleščice in obleko z vlečko. Ne zmorem, sem pa lahko 1. januarja, če mi uspe pobeg iz meglene sivine, kraljica vsega tistega, kar bi 'morala' biti na silvestrovo.

Moje najlepše in najboljše silvestrovo se je zgodilo pred veliko leti v dvoje, ko sva bila oba hitro soglasna, da ga bova – sicer ponočnjaka – prespala. In sva ga. Kar tako, iz principa, čeprav sva sicer vedno imela ponoči najbolj burne pogovore in najbolj pestro dogajanje.

Tudi drugačnost je v redu. To bi morali nujno sprejeti. Zame se januarja, ko pride sveža, čista energija, ko se jelke in lučke pospravijo, sonce pa postane drugačne barve, začne nekaj novega, lepega. Vem, da vsem mojim 'samim', ki jim je decembra hudo, tudi. Če si eden izmed njih, vedi – tudi tisti, ki nismo sami, se lahko v tem času počutimo enako!

Kolumno je napisala Katarina M. Bajt

Foto: Unsplash