So se ekshibicionisti iz temačnih podhodov preselili na Instagram? #kolumna

Spomnim se časov, ko so bili mestni podhodi, stranske ulice, primerno zatemnjeni predeli ter parki in grmi vedno polni brezizraznih gospodov, ki so razkazovali svoje (klavrno) premoženje. Če se je le dalo, sem se tem predelom in možnosti golega srečanja izognila. Kadar pač ni šlo, se je zgodilo, da sem slišala slavni stavek:

Poglej, kaj imam … (in odgrnil se je plašč, tam pa …)

In praviloma je bilo tisto, kar je imel pokazati, res bedno. Ne mislim dimenzij, ampak kompleten žalosten prizor z bednim izrazom na obrazu. Nekaj, kar ti ni treba nujno doživeti, da razumeš svet. Ali pač? Razgaljeni tipi sredi mesta (ali narave) pustijo punci svoj pečat, hočeš nočeš. Prvi tak, ki sem ga videla, je še danes, skoraj 30 let pozneje, pred mojimi očmi enako živ, ker je bil od vseh videnih primerkov (in teh ni bilo malo) najbolj unikaten. Pred mene, svežo osnovnošolko, je skočil iz gozda na Večni poti. Čisto nag, 'oblečen' samo v rdečo kravato. Malo je manjkalo, da nisem padla s kolesa, čeprav sem bila takrat že poučena, da taki primerki obstajajo in me lahko doletijo. Gozdni mož mi je ostal v spominu tudi zato, ker je imel edini od vseh videnih, ki so mu kadarkoli sledili, vesel izraz na obrazu. Nasmeh do ušes! Tip je bil res srečen, ker mu je uspel tako dober podvig: le koliko jih gre po službi v gozd na nudistični sprehod s kravato?

Njemu ne zamerim tega, da me je od šoka skoraj vrglo s kolesa, vsem drugim sluzavcem, ki so me prestrašili, pa! Ne da so mi pustili kakršnokoli spolno travmo, ampak podhodi in temne ulice so mi ravno zaradi njih še danes zoprni. Vsi so bili videti enako, pa naj so bili v mestu ali mestnih parkih: izraz na obrazu nekje med trpečim in steklenim. Vsi brez izjeme so klicali po tem, da so potrebni najprej streznitvene klofute, potem pa psihološke obravnave.

In kje so danes tipi, ki ti imajo nekaj nujnega za pokazati? Moje poti se niso dosti spremenile, priložnosti, ko bi kdo lahko skočil od nekod, je veliko. Ampak njih ni! Vsaj ne veliko, in tisti, ki so, te danes najdejo samo, ranljivo in seveda golo na divji plaži, tako da je panika vsekakor upravičena. Ne da jih na ulici pogrešam, se pa sprašujem, kaj se je spremenilo. So se res vsi preselili pred šole in vrtce (iz šole pridno dobivamo obvestila o novih primerih 'starejšega gospoda s psičkom', ki se potika okoli šolskega igrišča …) ali pa so med štirimi stenami svojih domov in rešujejo travmo sami, brez vpletanja tretje osebe? Zadnje se sliši obetavno. Opažam pa, da je danes, leta po številnih doživetjih v temačnih ulicah, ekshibicionizem dobil nov, obogaten pomen. Socialna omrežja, kjer objavljamo vse – ampak čisto vse – oh in sploh trenutke iz svojega življenja, ki bi jih mirno lahko zadržali tudi zase, so po svoje enaki spuščanju hlač v javnosti. Gre za isti 'Poglej, kaj imam', pa čeprav v resnici nimaš nič takega. Še najbolj očitno je, da imaš travmo in zaradi nje potrebo po tem, da ne bi bil spregledan, zato iz običajnih stvari delaš religijo in big deal. Ali ni to po svoje isto kot tipi, ki skočijo iz grma in pod plaščem pokažejo … joj, večinoma nekaj, s čimer pravzaprav nimaš kaj početi? Z drugimi besedami: veliko hrupa za nič.

Približno tako razumem stanje razkazovanja – takega in drugačnega – danes. Tudi jaz občasno objavljam na socialnih omrežjih, zato sem del ekshibicionističnega egotrip gibanja tudi sama, priznam. So me pa gospodje v plašču, ki so mi morali nujno pokazati, kaj je 'prava stvar' (še dobro, da ni bila zares prava!), naučili pametne stvari. Kadar najbolj misliš, da moraš nekaj pokazati, raje ne naredi tega. Takrat si poskušaj dati pozornost v kakšni drugi obliki, saj bo učinek dolgotrajnejši. In predvsem tako dobiš obliž tja, kjer ga zares potrebuješ. Med nogami ga potrebuješ res redko.

Kolumno je napisala Katarina M. Bajt

Foto: Thinkstock