Poljub, Ula: To ni kolumna o Harveyju in ne bi vsakega, ki mi pomežikne zredirala s sveta

Najboljše, najlažje in najbolj efektivno (predvsem za branost) bi bilo, da še jaz stisnem eno kolumno o Harveyih Weinsteinih. In s tem bi lahko spet strumno cepetala po tipkovnici, očrnila še kakšen zorni kot našega medijskega medišča, zbrala »tedenski« žolč v neko imaginarno notranjo skledčko in ga zabrisala v ekran. #workit

Najlažje bi se bilo scediti v to, kdo so sljuzavke in sljuzavci slovenskega prostora, kdo so vsi tisti (televizijski) šefi, ki ti med tem, ko ti dajejo uredniške nasvete, zrejo že skoraj noter v kontaktno lečo, te držijo čvrsto blizu in vedno visoko nad pasom. Pa zacahnati na primer, kdo so tisti, ki frajersko nakazujejo »kaj bi ji delu« za hrbtom nove sodelavke in se k tebi, ki si v resnici nič hudega sluteč grem-po-hodniku prejemnik te seksualno orientirane komunikacije, s pomežikom obrnejo po back up, zavezništvo, sej veš – mi smo homieji, mi so ludi, mala, mi smo kul.

Super juicy bi bilo vedeti tudi, katere so vse sveže gospodične, ki so ali pa bodo v kratkem zasedle kakšen nov televizijski termin in s koliko lastne telesne gestikulacije so prišle do novih priložnosti. Jp, baje se vse to čisto zares dogaja. Ne tam, preko Oceana, ampak direktno tukile, pri nas.

Fantastično je tudi z drugega zornega kota, ko pozornost obrneš nase in ugotoviš, da je tvoja vihrava, intenzivna energija kdaj preveč domača, sproščena, nagajiva, hudomušna, morda zaradi vsega tega – celo erotična, ker si suverena ženska in ob enem »one of the boys« in da si posledično zaradi tega, »kako domači smo/ste si« - ziher spala vsaj s tretjino kolektiva. Ali pa si samo zelo očitno pripravljena dati.

Ja, kaj – a ni res? Pa sej se vidi, da se ti ves čas smejim, da sem navihana in dobre volje, da sem rada prijazna, da me tvoje razmišljanje zanima in – rdeči alarm – se midva celo objameva, ko se vidiva? Na – pa – ka. Objemanje sodelavcev, s katerimi se »čutiš« – je velikokrat za ostale kolege jasen znak, da si na ta »lažji strani« ekipe. Valda, da sta se požgala, a misliš, da se kar tako, sama od sebe dobro razumeta? Pff, ni šans. To ne obstaja.

Najjači so mi pa tisti, ki mi recimo o pritajenih vzdihljajih, erekcijah in vzburjenostih slovenske estrade razlagajo kdaj, ko je ura že skoraj nespodobna, njihove misli pa povsem takšne.

A veš katere sem jaz vse podrl, lubica ... Danica, Jasna, Vesna, Špela, Miša, ... ma vse sem jih, vse. A, Miša praviš? Kul, hudo. Sam. To je moja mami, veš. Ja, valda, dej ne seri. Lej / vzamem pametni telefon in poskrolam na zadnji nedeljski selfie z Rožnika / prisežem.

U, fak, stara. Nisem vedel. Ja no, veš, ne sej, nje v resnici nisem. A dej, a bejž. Kakšno razočaranje, pa ravno sem si te ... ene 20 let mlajšega od Miše in nekaj več deset dobrih kilogramov čez »priporočeno« lastno težo ... predstavljala, kako si se narinil čez njeno garderobno sobo do spalnice.

Ker, valda, me smo radodajke, vi pa radoprejemniki, ena, ena, easy as that.

Zato pa tako galantno funkcionirajo že prijateljski odnosi in simpatije, zato je cel svet nabrisan in potešen, zato je vsa seksualna energija na vrhuncu odprtosti in ni več medčloveških okornosti, vozlov, zatikov. Ziher.

Ker te energije tako spoštljivo čuvamo, ker tako spoštljivo ravnamo z lastno in tujo erotiko, ki je (vsaj zame) eden od gradnikov zdravega življenjskega zagona, vsakodnevne strasti, da sem, da bom, da hočem.

Me pa skrbi tudi ta, ta »puritanski« val, ki zna zdaj zabremzati čisto vse, kar bo le namignilo na medčloveško (erotično) »naklonjenost«.

Res vemo, kdaj je vsebina maila neprimerna, kdaj se zares dogaja pravo »nespodobno povabilo«, kdo je/bo moralni razsodnik, kaj se še spodobi in kaj je strogo prepovedano? Padajo eden za drugim. Saj je prav, nisem za nasilje v seksualnosti, nisem za to, da je seksualnost sredstvo manipulacije, da je orodje za povzročanje sramu, stiske, da lahko nekaj tako prvinskega gnusi in kontaminira »normalno« sodobno življenje. Temu odločen ne.

Se pa sprašujem, a zato, ker Trumpa ne moremo, bomo najprej (pod njegovo roko) »skesili« vse ostale? Gospod šlatajoči predsednik Mr. Amerika pa bo tisti, ki bo zdaj navzven vodil bitko proti opletanju s komentarji in udi?

A ni tudi to totalen absurd?

In ja, ne bi rada vsakega, ki mi je kdaj pomežiknil zredirala s sveta. Ne želim si, da bi zdaj v vseh filmih igrali slabi igralci, brez rdečih kartončkov v seks kartoteki, ne želim si suhoparnega vedno oblečenega gledališča, poštirkane poezije in strelizirane umetnosti. Ne želim si življenja brez intrig, ekscesov, celo umazanih misli, malih skritih prekrškov in v resnici mi je lepo, ko se sprehajam po ulicah bolj ekstrovertiranih svetovnih mestih in ulovim kakšen žvižg.

Domišljija mora žuboreti, življenje je vse to kar zaznavamo – in obenem še nepojmljivo več, zakaj ga bi skušali stlačiti v začrtane oblike in mu zacahnati parametre. Predvsem sem razočarana, da smo pri vsem, kakšni in kar bi lahko bili, mislili, ozavestili, čutili, izbrali to, da bomo surovi, plain in stupid. Da se bomo raje izigravali, kot rasli. Da se bomo raje pojebali, kot ljubili. 

Kolumno je napisala Ula Furlan

Foto: Črt Piksi