Poljub, Ula: Bejbe se bomo pojedle med sabo

Zgodilo se je, da bivam v času, kjer čisto vsak nekaj prodaja - način življenja, svojo idejo, skupni projekt, produkt, odnos, celo obrnjenost vase. Razprodaje, popusti in see now buy now akcije se dogajajo na poslovnih dogodkih, reklamnih snemanjih, v pisarni, celo mimobežnih srečanjih na ulici. Ej, a si že slišala/videla tole? Tole poznaš? In ta najboljši – a veš, kaj bi ti morala? Imeti, čutiti, početi. 

Še intenzivneje nas nadalje »grajnda« to, kako se bomo v naših življenjih - na ven - čim bolje prodali mi, sami. Jp, od tega je odvisna naša prihodnost, zaželenost na tržišču, prepoznavnost, kredibilnost, od tega pa cekin in nenazadnje celo ta, »jebena«, sreča. 

Produkte, lifestyle možnosti in aspiracije, drago kapitalistično usmerjeno in kdaj usmrajeno življenje, prodajaš ali novačiš na dve fori. Ničesar ne smemo zamuditi, ker je pred nami edinstvena priložnost, ker je poceni in sploh, o, ja, ker se splača. In, zame osebno, še hujša ta - ta emocionalna, ker bom potem kočno izpopolnjena, nasmejana, svobodna in ljubljena. S temi žabami, modrcem in novim loncem za indukcijsko kuhanje, bom končno v objemu smehljajev in naklonjenosti, živela kot tista bejba, v Rafaelo oglasu. S čvrstim stegnom, zagorelimi trebušnjaki v azurni modrini, brezčasju, večni lepoti in za zmeraj plačanimi položnicami.

In potem se formirajo osebnosti, ki so že pri rosnih 20+ entrepeneurji, spletne muze, vplivneži, poznavalke in ikone, pač te - na lastno roko narisane najjače različice notranje resnice in na lastne besede spisani odsevi v ogledalu.

Pa jaz? Nič, še najraje imam, če mi (ob pivu) rečeš, da sem »legenda«, ker razumeš moj smisel za humor in ker ga kdaj fino sočno siknem.

Meh, seveda se tudi sama štejem med ta ambiciozne ustvarjalce, s ponosom pokimam, da smo smart generacija, brithni, hitri, okretni, poznamo ogromno ljudi, obvladamo medmrežje, radiramo meje na zemljevidih in v glavah in imamo mnogotero talentov. Velik plus in kdaj overwhealming minus. »Kaj je pa tebi še tole podelati, spisati, tjale skočiti ali tistega poklicati,« govori kdaj službovanje. V resnici nič in obenem vse.

Ne bi rada življenja preživela tako, da živim in diham samo to, ta tekmovalno, ustvarjalno, »kupi me« podobo. Da moram nujno beležiti vsak svoj Instastory korak, vedno imeti še online zapis, ki ima tržno vrednost, nikoli mačka, vedno ne raztrgane kavbojke in popoln mejkap, tudi po službi.

Še Lena Dunham, avtorica uspešnice Punce, pisateljica in igralka, ki ima zame sanjsko delo, je včeraj napisala, da se ne gre več in ima nov moto: leaving work at work, pustiti službo v službi. Mhm, tudi, če si kreativec. Ker bi rada bila nekaj ur na dan Ula, punca, hči in prijateljica in ne samo neskončni brainstorming in svoj job. Briga me za napolnjene baterije in nedelujoče mikrofon »bubice«, goste, spisane brife in kastinge.

Potrebujem ljubezen in svojo ekipo. Ne #mojtim in ne samo v trenutkih, ko se odvija zgodovinsko prvenstvo in so vsi naši, zmagali smo pa mi. Potrebujem sočloveka non stop. Potrebujem več kot prazno srečo in lizunsko prijaznost, ki me zaliva v mail, inbox ali stisk roke. Želim si je non stop, v srcih.

Včasih se mi zdi, da se še vedno in prvenstveno bejbe najprej pojemo med samo. Me smo namreč tiste, ki znamo druga drugi tako na fabjulus zagreniti življenje in si ne privoščiti. Pa bi lahko bile vražja ekipa. Kakšna enakopravnost in enake možnosti »proti moškim«, če se pa med samo zgrizemo za zajtrk?

Tako, kot se potem po kakšni modno zapisani zgodbi, še Peter Movrin sprašuje, če so se slovenske oblikovalke že uspele med seboj zmeniti, katera je prva, ki je naredila kvadratni nahrbtnik. Sej, vem, da je bil joke, ampak bil je joke s šusom resnice. Ker smo si, sploh tiste »na sceni« lahko največje sovražnice. In je una čisto umetna, ta ma samo družinski keš, drugače itak ne bi uspela, in ja, to je pa una, k se itak sam šob'.

Sicer so to opravljanja predvsem s ceste, forumov in ulice, ampak enega pa sem zaznala v tiskovini. V časopisju, ki se naj bi profesionalno ukvarjal s televizijo, njenim programom in ustvarjalci, v prvi vrsti sicer komuniciral spored, ampak vseeno v kakšnem intervjuju ali uvodniku odstrl profesionalni vpogled v dogajanje na sceni. Zato sem se sploh zdrznila, ko sem prebrala zapis novinarke, da je Inje Zalte hvala bogu ni v Reki Ljubezni. Končno so dali ta šibki igralski člen ven z ekipe in predvsem – da ona tako ali tako vse kar zna, to, da seksapilno izpahne spodnji žnabl.

Zapis, ki prodaja podobo avtoritete, opinion lidinga in v katerem predvsem bejba tako lepo gladko zareže po »kolegici«. To me še bolj sturbulira, kot prazno prodajanje življenjskega imidža in sreče.

Grem si hitro kupit en Werthers, za spomin na stare starše in v usta stlačit en Merci, da si rečem, hvala, ker sem.

Kolumno je napisala Ula Furlan

Njene kolumne na Mični najdeš vsakih 14 dni ob četrtkih

Foto: Črt Piksi