Sponzoruša … Ja, to si ti ja, Ula!

... se je pokazala rdeča številkica 1 v opozorilo ob novi spletni aktivnosti in se je potem jasno in glasno prebral prvi komentar pod mojo objavo videa na Facebooku. Videa Cirila Komotarja, v katerem se pomojem pojavim vsega skupaj trikrat po 15 sekund, klip njegovega vloga, v katerem je zabeležil le nekaj utrinkov z našega snemanja nove TV rubrike s Filipom Kržišnikom in Blažem Slaničem, ki štarta jutri.

Sponzoruša tri pike. To si, to si ti, Ula.

Navajena sem že, da je spletišče v resnici, poleg vsega dobrega, tudi eno veliko smetišče in en velik crap. Facebook bi kdaj, poleg analiziranja naših osebnih preferenc in beleženja informacij, kje nam ta veliki lahko še kaj uštulijo in prodajo, lahko mastno računal tudi za online terapije prepucavanja, katerih potek in protokole si brez zadržkov pišemo kar sami – »pacienti«, uporabniki.

Bila sem že na tem, da pač (čim bolj) neobremenjeno stisnem svoje tri klasične »delete, unfriend in block« in grem na hodok, kot se pravilno reče po Šiškarsko, v Lepo Žogo. Pa ni šlo, kar tako.

Zakaj sem sponzoruša?

Zakaj bi mi tak nočnolokalski, plešemnaštangi ali iščemsugardaddya nadimek dal na podlagi video posnetka, v katerem se v resnici sredi ljubljanskih Stožic švica ob 12h, snema športni »preživetveni« trening in je že na daleč jasno, da ne gre za »flirtam s tabo, Blaž, Filip, Ciril« in »upam, da bom enkrat tvoja naloudana (druga) žena« moment. Nisem niti naga v Playboyu ali z Bravničarjem na kakšni novi shooting lokaciji, nisem buttnaked in v kočljivem položaju ljubljenja ob stebru napovednika kakšne nove epizode serije Tomaža Kajzerja, nisem Instagram selfie črno belo naguzena in brez gat v odsevu ogledala, na sliki ni niti Mami, tiste, ki mi je zrihtala vse TV in ostale službe.

Na svoj ZAKAJ mi ga je prilepila, verjetno nikdar ne bom dobila resničnega odgovora. Sem pa šla pogledat vsaj KDO mi ga je napisal?

Blond, kratkolasa, polnih ličk in nasmeha, 50+, Marjana ali Mateja, ne spomnim se točno. Bila pa je gospa. Običajna slovenska gospa, ki jo srečaš verjetno v soboto v Hoferju, se je znesla nad tipkovnico in se odločila, da bo ona naredila gesto, ki jo nekdo pač mora narediti. Nekdo mi mora povedati, da sem poceni, da se prodajam, da sem bedna. Kaj je to njej, tri sekunde življenja za večni mir v duši in resnico, ki je zdaj kočno na planu.

Nam, (ki rinemo v medije ali pa ne), nekdo pač mora povedati, to, kar nam gre, saj sami sebe ne vidimo več, toliko nas nosijo po piedestalih in tako uber kul so naša življenja. Zame mogoče celo ni več upanja, jaz sem že prestara, prodana, zjebana duša in osebnost. Zato je mogoče še bolj smiselno, da se s kruto resnico sooči prej in še mlajše. Na primer Lino Kuduzović in njene starše.

Kaj pa misli, da je in da bo postala? Saj je ja sama želela postati pevka, se posilila na vse resničnostne oddaje in šove, zdaj pa ima. In njeni straši, slave željni pohlepneži, hja, nič ne traja večno, ljubčki. Evo vam.

Pff, kakšna zlaganost. Vsi vi, ki serjete po njej in njeni družini danes, ste verjetno prav tisti, ki ste ji dali priložnost, zanjo ničkolikokrat glasovali in plačevali komercijalkam s svojimi *323*. Vi ste soustvarili njeno pot, zdaj pa ste njeni veliki (moralni) razsodniki.

Prav, ok. Na spletu vlada demokracija, en človek, en glas, in tam si vse to (in več) lahko gladko privoščiš.

Čas mine, »rane« se zacelijo, nepotreben »šveg« pa gre, upam da pri vseh, čim hitreje v pozabo.

Enkrat nas bo življenje vse zradiralo in od nas ne bo ostalo več, kot nekaj neulovljivih spominov. A ostalo ne bo zgolj to, ostal bo vaš spletni (alter) ego, ki ga ne bo ugasnil izdih ali prekinjen ritem srca, ostala bo tista profilka in ostali bodo vsi tisti zagrenjeni, žleht, zakisano privoščljivi komentarji. Za zmeraj. In nekaj generacij kasneje bodo naši praprapotomci odklenili vse profile, zapise in komentarje in pogledali vam in drugim direktno v dušo in srce.

In vaša gnev in nesreča, babi Mateja, bosta vaša večna digitalna zapuščina. Bo to dovolj?

Kolumno je napisala Ula Furlan

Foto: Črt Piksi