Poljub, Ula: Če duši, je treba odpreti okno

A veš »uno«, ko kdaj pozabiš, da je overall življenje v resnici čisto ok? Ma kaj ok, magično je. Ko prešteješ vse tiste ljudi in trenutke, ki bodo odmevali s tabo v tvojo (nes)končnost, ko ti en mimobežen objem ali kava čez cesto – v trenirki – v resnici lahko spremenita celoten mood dneva. To je čarovnija.

Pozabiš kdaj, da je v resnici lepo in fino biti, biti hvaležen, da obstajaš in da je izjemno, če se uspeš spomniti še na to, da je tvoj lastni notranji svet (lahko) bogatejši od vsega tistega, ki plundra vate – direktno z »eksistencialnega« cestišča?

Najverjetneje ste me že navajeni, ko cepetam na mestu - #zeh, hlastam za zrakom in žugam s prstom v lasten špegu in v vaše ekrane. Danes bom to lekcijo preskočila, nihče ne mara nekoga, ki zgolj pizdaka in se ne premakne. Če duši, je treba ... Nekje odpreti okno, pogovor zaključiti, odtegniti vsaj eno luknjo na pasu al pa razhrahljati kravateljc.

Pa potovati je treba, nunjo je treba potovati. Če ne drugače – v vzporedne svetove. V dobre knjige, ki te spravijo v solze, ko končaš z zadnjo stranjo, v dobre filme, koncerte, gledališča, galerije, sveže serije, showroome in okuse. Treba je dihati svet in ljudi, na ven in ne samo v domačem stopnišču in dvigalu »na bajti«.

Sej to vem, to mi je jasno. Ampak tako z lahkoto pozabim.

Pozabim odklopiti, zamenjati perspektivo, pozabim pozabiti, dati novo priložnost, se skušati recimo za trenutek zavedati, da je moj srčni utrip neznaten ob bobneju univerzuma, se ustesti na letalo in pogledati dol, na »reke luči«, kjer v avtu verjetno nekdo kadi čik in oboleva, ti pa si od zgoraj misliš, fak, kolk smo nori, da nas iz ravnotežja in v anksioznost mečejo že random instastoryji ...

Po svetu hočem, ampak me z lahkoto vsakič pozavga v urnik, v obveznosti tukaj in zdaj, v priložnosti, ki jih »ne smem zamuditi« in v miselnost, ki je podobna tisti, ki si jo kdaj ponavljam, ko je ura že čisto prepozna: sam še tegale, pol pa res grem.

Tako se znam obnašati tudi sama do sebe in svojih interesov in ne samo do budilke in tazadnjega špricerja. Z istim sej bo, sej bo šlo, prestavljam lastne želje in strasti, na tisti popolni trenutek, za katerega je slutiti, da je non stop za ovinkom, nikoli pa se zares ne zgodi.

Kot da je »mojster moje usode« nekdo tam zgoraj, nevidni agent in menedžer, ki ima zame že pripravljene izzive, ki so »bigger than life«. Mja, ta glavni šefe ne obstaja, ta pravi šefi pa tako ali tako bijejo lastne bitke sami s sabo in ostalimi, da niti približno nimajo ne časa ne volje, kakšne posebne priložnosti spisati še zate.

E, balonček se je razblinil in najtežji kakec je, da si v resnici ta mojster lastne usode, v veliki večini pač – jebiga in obenem hvalabogu – ti sam. Ti moraš poslati te mejle, ti moraš navezati te stike, ti moraš poiskati prave ljudi in priložnosti – zase. Because, seriously, who knows you better than you do yourself? Pa še sami pri sebi nikdar ne pridemo do konca.

Po svetu je treba - pa ne iti in poskusiti živeti kot influenserka in raziskovati 5 zvezdnične hotele ter sončiti nove kolekcije outfitov v popolne fotografske magic lighte, kot filmarji pravijo tistim nekaj kratkim minutam, preden se sonce zlije za obzorje.

Treba je iti, noter in ven, predvsem zato, da prepihaš svoje misli, da začutiš spet svoje jedro in telo, da se znajdeš v resnično nekontroliranih in nepredvidljivih situacijah in si dokažeš, da jih zmoreš speljati, sprejeti, odmisliti, obrniti v svoj prid in lastno pozitivno izkušnjo.

Kdaj se znam izgubiti zatakanjena na semaforju Celovške, na rutinski poti do naslova Stegne 19, kjer se mi je nekaj mesecev nazaj zdelo, da bom lepega dne tam stara 45, z gubami stresa in prisiljene ambicioznosti, še vedno kadila isti čik z isto kavo iz avtomata na istem »let nad kukavičjim gnezdom« dvorišču in se spraševala, kam mi je pobegnilo življenje.

In potem me, ob čiru na želodcu, ali bo šlo vse pravočasno čez – v službi in privat, sredi naliva brez marele razočarajo še Bonoti, U2 in davčne oaze, triki in igrice v izogib fair playu, nove stare TV voditeljice z več dekloteja kot miselnih preskokov, politiki in njihove floskule, celo dejstva, da se gremo novodobne nevro marketinge, in kot najnaprednejša generacija človeka raziskujemo, kako sami sebe najbolj optimalno nategniti.

Kako recimo prepričat lastne možgane, da nam bodo dajali občutek, da se sicer odločamo z lastno voljo, ko bodo naše aspiracije in preskoke med sinapsami v resnici vodile velike korporacije in Adami in Eve kapitalizma. Saj vem, da nam oglasi prodajajo čustva in popolne podobe neobstoječe realnosti, ampak to – to je pa že next level. Znastvena fantastika v živo.

Ne morem verjeti, da je res mogoče, da bomo življenja sprogramirali na real life računalniške igrice, kjer bomo recimo tako kot v Simsih, klikali za službo, dom in prijateljstva, pazili, da ne pridemo na izgorele rdeče obrate in v rdeče številke in si pridno in marljivo nabirali zvezdice vzornih državljanov, da si bomo lahko sploh omogočili poklic, mobitel ali zadolžItev v banki. Fab.

Da bodo ja tisti, ki imajo že zdaj celo abecedo nul na TRR računih in aktivirane Instagram profile s plačanimi lajki in followerji iz »Aližirije« (ugibam?), lahko plačali še ta druge »Alžirce«, ki bodo pod njihovim uporabniškim profilom klikali na pleničke in dobrodelne akcije, zato, da bodo za svoje delodajalce služili zvezdice najjačih, najzglednejših online offline državljanskih profilov. In naša realnost se bo prelevila v dokočni spletni fejk.

Ne, hvala. Khm, no ... a vidiš, me že duši.

Tam, nekaj ur od Šiške, svet hupa, bobni in se pretaka povsem drugače, ker tam ni nobenega odnosa do multibilijonske holivudske kulture, kjer jim dol visi za Star Warse, Nicki Minaj in Donalda Trumpa.

Tam je pač najjače, če si šef ženečesa in svoj avtogram stisneš na dokumente, ki se pošiljajo po faksu, ki je še vedno glavni presežek sodobne tehnologije. Kino, Snapchat? Ne, ne - hvala. Je comprends pas. Najhujša riba pa si, če imaš svojo – ne jahto, ne kamelo, – ampak, svojo vizitko.

Zato je treba potovati. Ne da si rečeš, da svet ni pokvarjen, in da nekje še obstaja oaza iskrenosti in miru, ampak, da si mogoče rečeš vsaj, da je pokvrajen drugače. Da so v Afriki mutibariči, ki te novačijo za kak ekstra dinar prihodka in ne milijonske evrske izgube, da so še kulture, ki uspešnost in uresničenje zmenka, sestanka ali odhoda avtobusa pripisujejo bogu in si mrmrajo »InShaAllah, InShaAllah«*

*šli bomo, če se bo zgodila božja volja.

Kolumno je napisala Ula Furlan

Fotografija: Črt Piksi

Za prijaznost ob nastajanju fotografij se zahvaljujemo bistroju Biro.